Arhiv za kategorijo “\'aktualno\'”

Ja, saj vem! Verjetno že ‘nevemkateri’ zapis na to temo in verjetno še več komentarjev v stilu: “Ja, fak, k da si ga poznala!”

Ampak mene se je ta novica dotaknila in zjutraj, ko sem jo zaslišala na radiu, sem bila res šokirana. Še eno mlado življenje, še en talentiran igralec, še ena nepotrebna smrt.1

Žal mi je njegove družine in predvsem male punčke Matilde Rose, ki bo od sedaj naprej lahko svojega očeta videla samo še v številnih filmih, v katerih je zaigral.

vir I really liked this guy. On je dejansko res izgledal tako “down-to-earth”2

May he rest in peace…

  1. Ja, vem, tako kot na tisoče drugih po vsem svetu, o katerih ne bo nikoli nihče nič napisal. [nazaj]
  2. kot ga je v izjavi za javnost opisala tudi njegova družina [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Ne samo prve dni leta, v katerem se trenutno nahajamo, temveč že zadnje dni leta 2007 oz. pošteno rečeno že nekje od oktobra dalje nas vsi bombardirajo z novicami o podražitvah. Dnevniki, poročila, radijske novice, internetni portali in poleg vsega tega še vsi znanci, prijatelji, družinski člani in preostalo ljudstvo. Vsi povzdigujemo glas, vsi nergamo, vsi imamo neskončno mnogo za povedati o tej temi.

Naš vrli predsednik vlade in seveda od prvega dne tega leta tudi predsedujoči Evropski uniji in njegova ekipa pa ponosno trdi, da se bo gospodarska rast v tem letu nadaljevala, kar bo omogočilo višje plače in pokojnine, več štipendij in vsi bomo srečni. V novoletni poslanici nam sproča, da je to prvo leto, ki ga Slovenija zaključuje s proračunskim presežkom, da je bila lani nižja brezposelnost, povečuje se celo število rojstev, medtem ko je vsa prejšnja leta to število upadalo. Skratka vse je super in ni razlogov za skrbi. Mogoče res ne. Ne, za gospoda ministra Andreja s Štajerske, ki ima pri vsem napornem delu še čas, da kliče na nacionalni radio. Ne, za vse riti, ki bodo grele vrhunsko kvalitetne stole na Brdu. In ne, za vse tiste, ki jim ni potrebno misliti ali bodo lahko kruh jedli tudi konec meseca.

Ljudi pa skrbi, skrbi jih prihodnost, skrbijo jih višje cene električne energije, skrbijo jih višje cene mleka in mlečnih izdelkov, skrbijo jih višje cene…ah bolje, da se ustavim. Skrbijo jih podražitve, ki jim očitno ni videti konca. Ne, ne pravim, da je za vse kriva vlada in da vlada določa ceno kruha, trg je pač trg in ceno konec koncev določa le in samo trg1, ampak dejstvo je, da je tej vladi spodletelo pri veliko več stvareh kot si sama upa priznati.

Ljudje pa so se že navadili, da se na politike ne gre zanesti in samo še tu pa tam “pojamrajo” in živijo dalje. Mogoče se udeležijo kakšnih delavskih protestov, vpijejo, da hočejo evropske plače, potem pa se mirno odpravijo domov. Zanima me koliko ljudje še lahko prenesejo? Tisti navadni, tisti povprečni, tisti, ki pa vendarle morajo razmišljati o tem, ali se bo kruh lahko jedel tudi konec meseca!

  1. vsaj tako so mene učili [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 48 komentarjev »

Da, danes bodo po vsem planetu potekala silvestrovanja. Nekateri bodo v novo leto vstopili prej in slavnostno, drugi nekoliko pozneje in bolj umirjeno. Povsod pa bo veliko osladnih voščil, stiskov rok in mimobežnih poljubov. Pa alkohola, petard in rajanja do jutra.

Potem pa je tu še ena stvar brez katere ne gre zaključiti starega leta, in to so spoštovane dame in gospodje, sms sporočila. Nekateri začnejo že v dopoldanskem času, da opravijo s to nepotrebno zadevo in se imajo potem lahko fajn. Drugi se pošiljanja novoletnih sms sporočil lotijo pozno popoldne preden se odpravijo silvestrovat in tretji to počnejo tik preden kazalci odbijejo magično polnoč. Seveda se potem nekateri lotijo pošiljanja nekaj minut čez polnoč in ob tem živčno prestavljajo prste po tipkah, saj sms nikakor ni bil dostavljen. Tudi telefonskih vez se včasih ne da vzpostaviti, saj je vse preveč ljudi, ki bi si radi voščili.

vir

Ok, priznam, tudi jaz sem med tistimi, ki se lotim pošiljanja sporočil, in sicer ponavadi nekje proti večeru. Pa vendar ne pošljem sporočil vsem, ki jih premore moj telefonski imenik, ne maram osladnih sporočil, nikoli jih ne pošiljam ljudem, s katerimi preko leta nimam stikov in vse bolj me to opravilo mineva. Na nek način se mi zdi tako brezzvezno, tako hladno in tako nujno. Zakaj poslati sms nekomu, ki si ga med letom nekajkrat srečal in sta se zmenila, da se dobita kdaj na kavi, pa tega v resnici nikoli nista storila? Zakaj naštevati zdravje, srečo in ljubezen nekomu, ki ga v resnici samo bežno poznamo in nas prav malo briga, ali bo njegovo leto prijetno ali pač ne? In kakšen smisel imajo verzi, ki jih prebereš pa niti približno ne veš, kdo jih je poslal, saj številke, s katere so prišli, že davno nimaš več v imeniku?

Tako, da če se boste tega opravila danes lotili, ali pa ste se ga mogoče že, bodite nekoliko bolj izvirni, nič kaj preveč osladni in pošljite sms voščila res tistim, ki jih dobro poznate. Pa srečno ;)

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Včeraj zvečer se je moj daljinec pri prestavljanju med programi čisto slučajno ustavil na prvem programu RTV, kjer je potekala oddaja Polnočni klub z naslovom Dialog med kulturami. Ker bo Slovenija v prvi polovici leta 2008 predsedovala Evropski uniji, so se tudi v tej oddaji odločili, da posvetijo nekaj pozornosti tej temi, in sicer so se osredotočili na medkulturni dialog.

Toliko narodov v tej Evropski uniji in vsi ponosni Evropejci, vsi drugi pa željno čakajo, kdaj bodo končno lahko vstopili v prelepo evropsko skupnost in tako tudi sami postali pravi Evropejci. Kaj res? Koliko ljudi v tej tako veliki skupnosti se dejansko lahko identificira s pojmom Evropejec? Ali vi sami sebe štejete za evropskega državljana? Ali ste ekstremno ponosni na to? In ali si res vsi tisti, ki so “zunaj” želijo “not”, ko vendar poslušajo tarnanje tistih, ki smo že tu?

Moje mnenje je, da se ljudje nikoli ne bodo povsem poistovetili s pojmom Evropejec. Kdo bo namreč najprej rekel, da je Evropejec pa šele potem, da je Slovenec, Nemec, Poljak ipd.  Posebno se mi zdi, da ljudje iz ‘nazadnje’ pridruženih članic še najmanj čutijo to pripadnost, ker let’s face it, kaj pa je članstvo v EU prineslo povprečnemu Čehu, Slovaku ali pa Slovencu? Nam poleg vsega seveda še skupno evropsko valuto in mogoče s tem tudi podvojeno lanskoletno inflacijo, čeprav vsi trdijo, da euro za inflacijo ni kriv. Ok, potem pa ni. Prost pretok delovne sile? Ne, pardon, to ne velja za nas.

Ampak evropska zastava, evropska himna, evropska valuta in celo evropski jezik, za katerega obstajajo ideje, ne bodo ustvarili evropskega naroda. Ker ga ni in ne obstaja. Nikoli ni. Evropa se ni začela z Evropsko unijo, temveč je mešanica kultur že dolga leta, desetletja in stoletja. Če se bodo vsi narodi znotraj te skupnosti medsebojno spoštovali in se imeli za drug drugemu enakega, potem bomo mogoče celo lahko rekli, da smo Evropejci. Če bo vsaka kultura še vedno svoja, ohranjala svoje običaje, spoštovala svoje praznike in svoj jezik, potem lahko govorimo o medkulturnem dialogu. Če ne znaš spoštovati svojega, kako boš potem spoštoval tuje?

Včerajšnja, meni zelo všečna misel: Če je narod samozavesten, potem je tudi veliko bolj strpen. Začeti pa je seveda treba pri posamezniku. Tista Vsi drugačni, vsi enakopravni, bi potem lahko celo držala. Ja, sanje, saj vem.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Zadnje dni leta vsi delajo neke zaključke. Vsi v mislih premlevajo, kaj so letos storili dobrega in kaj slabega, kaj bi lahko storili bolje, kje bi se lahko bolj potrudili in še in še. In čeprav sem hotela napisati, da meni se pa to ne dogaja, lahko sedaj samo napišem, da se mi in da se tudi moje misli gibljejo v dejanjih poslavljajočega se leta. Očitno je konec leta res zaključek nekega obdobja, ki te očitno hočeš ali nočeš prisili v razmišljanje o sebi in svojih dejanjih.

Zakaj zadnji decemberski dan predstavlja tak prelomen datum? Zakaj si ljudje nekaj obljubljajo ravno zadnje decemberske dni in sami sebe prepričujejo, da drugo leto bo pa drugačno, lepše, boljše? Zakaj se vsi odločajo, da s hujšanjem pa začnejo prvi tretji dan v novem letu, da bodo prenehali s kajenjem, da si bodo poiskali novo službo, da bodo končno že spisali tisto diplomsko, ki jo “vlečejo” že dve leti? Kaj niso vse te obljube nekoliko za lase privlečene? Mislim, ali se človek ne more odločiti kateregakoli dne v letu, da začne z nečim ali mora začetek res priti ravno z novim letom? Moram priznati, da mi grejo te novoletne obljube pošteno ‘na živce’ in jih zato sama tudi ne prakticiram. Nikoli jih nisem.

Tudi internet je poln anket v stilu: “Kakšna je vaša novoletna obljuba?”, pa tudi vsi ostali mediji nam s tem ne prizanašajo. Da je še bolj pestro nam postrežejo še z novoletnimi obljubami znanih Slovencev in zvezdnikov svetovnega formata. Zakaj že?

Zanima me, koliko ljudi te svoje pomembne obljube tudi uresniči, posebno, če je obljub neskončno mnogo. Po mojem skromnem mnenju so vse te obljube samo prazne besede, ki skoraj nikoli ne postanejo realnost.

vir

 

Jaz torej sama sebi ne obljubljam ničesar. Kot rečeno, res razmišljam o letu 2007 in moj zaključek je, da je bilo leto, ki se počasi, a vztrajno izteka, pestro, zanimivo, prijetno pa po drugi strani tudi nekoliko dolgočasno, nesramno in težko.

Zato se enostavno prepuščam nekim nevidnim rokam leta 2008 in čakam, kaj mi bo prineslo…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Zadnje dni v letu so nakupovalna središča polna ljudi, oglasijo se tudi tisti, ki med letom mogoče niso tako ‘dejavni’. Pač, potrebno je kupiti darila – božična, novoletna. Za partnerje, otroke, sorodnike in prijatelje. Saj ni važno, če ta trenutek nimate denarja. Ni problema, hej! Vzemite kredit! Si ne morete privoščiti “pravih” božično-novoletnih počitnic? Ah, no, seveda si lahko, saj je tu kredit – kratkoročni, z nizko obrestno mero, z nižjimi stroški odobritve kredita. Nikar se ne bojte. Samo pridite in denarja boste imeli še preveč!

Je res vredno in tako zelo pomembno, da človek vzame posojilo, samo zato, da lahko nekomu podari darilo??? Smo res postali družba, ki ji več pomeni dobiti neko darilo kot pa prejeti topel objem, začutiti, da te nekdo posluša in razume? Je tako pomembno, da vsem, ki jih poznaš, kupiš darila, ker jih bodo tudi oni tebi? Mogoče pa nekateri le poskušajo z neumnimi darili nadomestiti čas, ki si ga niso vzeli čez leto za eno kavico, en klepet in kratek obisk.

“Popusti tu, popusti tam, plača eden, potujeta dva, če kupujete pri nas v decembru, vas v januarju čaka 10-odstotni popust, izkoristite praznično ponudbo” – trgovci kar tekmujejo, kdo bo v tem “veselem decembru” zmagal. Radijski valovi in televizijski programi so polni veselih božičnih oglasov, vsi so tako hinavsko prijazni do nas potrošnikov, da bi le lahko kupili prava darila za svoje najbližje. Ali jih sploh moramo? Ali je obdarovanje potrebno? Medtem ko dedek in babica kupujeta ‘oh in sploh’ igračko v vrednosti 100 eurov za svojega dragega vnučka, na drugem koncu mesta mama razmišlja, katero položnico bi lahko prenesla v naslednji mesec. Ker ta mesec ji ne bo ‘zneslo’! Darila ji sploh ne ‘padejo na pamet’, vse preveč je drugih lukenj, ki jih je treba zakrpati.

Nisem proti obdarovanju, vsak je vesel, kadar dobi darilo, še večje zadovoljstvo naj bi te navdalo, ko ga sam podariš. Ampak, naj bodo darila skromna, naj bodo samo znak pozornosti, naj nekaj pomenijo in naj imajo neko vrednost, pa s tem ne mislim materialne.

Ali ni preprostejše enkrat za spremembo namesto sms-a kupiti voščilnico in nekomu napisati, kako pomembna oseba je v tvojem življenju? Seveda ne, če pa lahko brez problema vzamete kredit in tej osebi kupite darilni bon X trgovskega centra v vrednosti vsaj 100 eurov! Kaj še čakate?

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

No, pa tudi danes nadaljujmo z veselim decembrom. A tokrat se podajmo malo po svetu in si poglejmo, kakšna so božična drevesca / novoletne jelke1 v ostalih prestolnicah. Najprej pa seveda ne smemo mimo naše :)

LJUBLJANA Kot verjetno že veste, našo prestolnico letos krasi 20-metrska smreka z Dolenjske. Lučke so baje2 zažarele včeraj. Tule pa slika osvetljene Ljubljane izpred nekaj let.

vir

LONDON Že od leta 1947 naprej dobi London vsako leto v dar božično drevesce od Norvežanov. Na ta način se Norvežani Britancem zahvalijo za vso podporo v Drugi svetovni vojni. Letos bodo lučke prvič zasvetile 6. decembra.

vir

MOSKVA S postavitvijo novoletne jelke na Rdečem trgu, se v Moskvi začnejo novoletne prireditve.

vir

WASHINGTON D.C. V Združenih državah Amerike vsako leto veliko božično drevo v bližini Bele hiše okrasijo kot “National Christmas Tree”. Zraven tega drevesa pa stoji več manjših drevesc, ki predstavljajo 50 držav. Lučke prižge predsednik, tradicija pa traja že od leta 1923.

vir

PRAGA Tudi v Pragi so že zasvetile lučke na božičnem drevesu, in sicer jih je v soboto prižgal župan Pavel Bem s pomočjo otrok. Lučke so prižigali postopoma, korak za korakom.

vir 

TOKIO V Tokiu najdemo vsaj deset božičnih dreves, eno izmed njih je “Tokyo Tower Christmas Tree”, ki je visoko 18 metrov in je eno izmed največjih v Tokiu, okrašeno pa je s približno 18.000 lučkami.

vir

No, to je le nekaj prestolnic za vzorec, lahko pa bi še nadaljevali ;) Kakšne lučke pa bodo svetile pri vas (ali pa že svetijo ;) )?

  1. odvisno, kateri izraz uporabljate [nazaj]
  2. baje zato, ker jih sama še nisem videla :) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Res, no. Ljudje smo včasih hujši od živali in čeprav naj bi bili pametnejši in naprednejši od njih, nas je včasih lahko sram. Bolje, da se sploh ne primerjamo z živalmi, saj jih potem na nek način žalimo.

Mislim, milijon stvari nas danes moti. Želimo živeti v svojem malem popolnem svetu in onemogočiti vsem zunanjim dejavnikom, da pridejo do nas. Kranjčani so se v nedeljo poleg tega, da so izbirali tretjega predsednika naše države in se odločali glede referenduma o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, odločali še glede regijskega centra za odpadke v Tenetišah. Ok, razumem vse, pa verjetno ne dovolj dobro, ker ne živim tam in ne morem točno vedeti, kako in kaj. Ampak vendarle krajanom Tenetiš in Mlake smrdi, smrdi jim zaradi odlagališča smeti, ki je tam že krepko število let in ga želijo oblasti spremeniti v regijski center za odpadke. Popravite me, če se motim, ampak, ali ne bo ta center sodobnejši, boljši, novejši?Torej bo smrdelo manj! In smrdi tudi marsikje drugje, ali pa je vonj iz čistilne naprave, ki se širi skozi okna hiš manj moteč? Ali pa to prebivalcev, ki živijo v bližini čistilne naprave ne sme motiti?

Danes zjutraj slišim po radiu, da krajane Šenčurja moti nevzdržen hrup z brniškega letališča1. Prosim? Edine besede predstavnika krajanov so bile: Zahtevamo, da občina…Zahtevamo, da se…Zahtevamo, da letališče… Same zahteve, nič razumevanja, nič dogovarjanja, še manj dialoga. Ustavite letalski promet!

Sama živim v neposredni bližini železniške postaje, kjer je hrup prisoten vedno, poleg potniškega, je tu še zelo pogost tovorni promet. Ampak mene ne moti. Ne moti me podnevi, še manj ponoči, na ta zvok sem popolnoma navajena. Ampak hej, kaj če se prebivalci pritožimo. Ne gremo se več! Moti nas hrup????

Mogoče se lahko pritožite tudi tisti, ki živite v bližini vseh cerkva, saj vas moti neprestano zvonenje. Kaj pa tisti, ki živite ob avtocestah? Ah, saj vam protihrupna ograja ne more biti dovolj! Pritožite se tudi tisti, ki živite ob večjih bolnišnicah, verjetno vas moti zvok rešilnega vozila.

Pritožimo se vsi, ki nas nekaj moti. Zato, da si ustvarimo tisti super, lep, ‘perfect world’.

Naj me kdo ne razume narobe, vedno se poskušam postaviti v vlogo osebe, ki ima določene težave in se zavedam tega, da če sam nečesa ne doživljaš, potem ne razumeš. Ampak ljudje dragi, včasih se vseeno tako zelo pretirava na tem svetu! Dajmo se malo umirit ali pa rajši kar vse ukinit, letališča, avtoceste, cerkve, železnice in vse ostalo, kar vam pade na pamet.

Zdaj grem pa zatežit na sosednje gradbišče, ker me moti hrup! :lol:

  1. ja, zame je še vedno letališče Brnik ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Ok, saj vem, da danes otroci skačejo od veselja, smučarji so navdušeni nad bližnjim pričetkom smučarske sezone, vulkanizerji pa si danes manejo roke zaradi velikega navala menjav letnih gum v zimske  :)

No, jaz pa od veselja ne skačem in tudi jezna nisem. Moram priznati, da je bil pogled skozi okno zjutraj prav prijeten. Streho sosednje hiše je prekrival sneg. Aha, sneg, ‘tapravi’ beli sneg :) , kljub temu, da smo šele sredi novembra. Presenetil me je kljub temu, da je bil napovedan1 in presenetilo me je, da je kar padal in padal. Res je, da je samo malo pobelil tisto zeleno površino in se ga verjetno ni nabralo niti 2 cm, ampak presenetil me je pa vseeno.2

Še lepše pa bo seveda, ko bomo lepo zasneženo pokrajino lahko opazovali ob prijetnem ‘ognju’, dobri družbi in seveda vroči čokoladi ;) 3

  1. kdo pa še verjame vremenarjem ;) [nazaj]
  2. ok, zdej sem že trikrat uporabila besedo presenetil, dosti bo ;) [nazaj]
  3. a je že kdo opazil, da v hladnih dneh obožujem vročo čokolado :mrgreen: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

…je v življenju vedno težko. Seveda imam v mislih odločitve, ki bistveno vplivajo na naše življenje oz. našo prihodnost. Sprejeti odločitev, ki zadeva tebe in tvoje življenje, pa naj bo to glede ljubezni, poklicne poti ali katerekoli druge stvari je res težka naloga. Posebno takrat, ko človek res ne ve, kaj naj naredi. Ali naj gre po poti desno ali raje levo?

Seveda je super, ko vprašaš družino, prijatelje in mogoče znance za nasvet, ampak nihče se ne bo odločil namesto tebe! Vse nekako ‘visi’ nad tvojo glavo. Eden ti pravi “naredi takole”, drugi popolnoma drugače, vendar odločiti se moraš TI. Tvoja odločitev bo mogoče ista kot bi jo izbrala tvoja prijateljica, lahko bo popolnoma drugačna, mogoče pa niti ne greš ne levo in ne desno, ampak izbereš pot naravnost.

Meni osebno je sprejemanje najrazličnejših odločitev ena izmed težjih nalog v življenju, saj sem po karakterju že tako ali tako včasih precej neodločna, potem pa me nekdo postavi pred vprašanje in reče: “No, kako si se odločila?”. Posebno težavne pa so situacije, ko bi ’srce’ ubralo eno pot, ‘glava’ pa drugo. Koga upoštevati? Kdo ima večjo težo pri odločitvi? Ali iti v eno smer, zato ker ti možgani pravijo, da je to logično in popolnoma racionalno, a v sebi čutiš, da ta smer nekako ni tista prava? Zdi se mi, da nikakor ne smemo zanemariti te ‘emocionalne’ plati in moramo poslušati sami sebe, ker če človek globoko v sebi ni zadovoljen z izbrano potjo, mu tista logičnost in racionalnost ne bosta prav nič pomagali.

Kaj pa vi mislite?

Pa še besede belgijskega pisatelja, če vam bodo mogoče kdaj pomagale pri odločitvah ;) :

A veces no nos dan a escoger entre las lágrimas y la risa, sino sólo entre las lágrimas, y entonces hay que saberse decidir por las más hermosas.

~Maurice Maeterlinck~

(Včasih nam ni dano izbirati med solzami in smehom, temveč samo med solzami in takrat se je treba znati odločiti za najlepše.)

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »