Arhiv za kategorijo “\'cosas bonitas\'”

~On~ Mirno se je usedla poleg njega in počasi prekrižala noge. Njeno krilo je razkrivalo ravno pravo mero kože in roke so se mu začele potiti. Nekaj na njej ga je nenormalno privlačilo in ni si znal razložiti kaj. Vsakič ko je šla mimo njega, je točno vedel, da je ona, brez da bi dvignil glavo iznad tipkovnice. Enostavno je začutil njeno prisotnost. A bila je prepovedan sadež, ki pa si ga je tako nenormalno želel okusiti…

~Ona~ Nasmehnil se ji je in občutek je imela, da se bo pravkar stopila kot led na soncu. Sovražila je kadar je to počel, vedno ji je bilo tako nerodno, ker se je počutila kot da vidi skozi njo. Kot da čuti tisto ščemenje med njenimi nogami, vsakič ko jo pogleda. Ni si znala razložiti, kaj je povzročilo takšne občutke v njej, vedela je samo, da si želi občutiti njegovo kožo na svoji…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nisem zimski tip človeka. Ne maram mraza, turobnega vremena, dnevov brez sončnih žarkov, smučanja, šala, kape in rokavic. Ampak danes me je sneg popolnoma očaral – tiste male snežinke nosijo nekaj čarobnega v sebi. Nekaj, kar se z besedami ne da opisati.

Danes bi lahko cel dan sedela ob oknu, pila vroč čaj, opazovala pokrajino okrog sebe in uživala v miru. Zraven bi mogoče celo poslušala “Let is snow”, ki me letos čudežno prav nič ne moti. Ali pa bi nase navlekla tople smučarske hlače (ki jih v resnici nimam :) ) in bundo, stekla ven ter uživala v plesu snežink, se vrgla v sneg in delala “angelčke”, se sankala, kepala in naredila velikega snežaka, potem pa prišla nazaj domov vsa izmučena, mokra do kosti in premraženih rok. Tako kot včasih.

) vir

Realnost je bila drugačna. Moj plašč je bil tako zjutraj namesto črne, kar bele barve, ker sem pozabila rokavice, so mi roke zmrznile zaradi držanja dežnika, na poti nazaj iz službe pa ni bilo več sledu o prijetni belini, temveč sem se srečala s samimi lužami in grdimi rjavimi gmotami snega. Fuj in fej. Na srečo se mi ni bilo treba podati še v prometni kaos, saj ko vidiš vso to nestrpnost na naših cestah, te vse mine. Na živce pa mi gredo tisti malomarni vozniki, ki so preleni, da bi si spodobno očistili avto, preden se podajo na pot. Nekaterim se snop luči komaj vidi izpod tiste gmote snega, zadnja in stranske šipe pa tako ali tako niso dovolj pomembne, da bi jih bilo vredno očistiti. Ob vsem tem pa je najbolje še to, da ima vaš jekleni konjiček obute slabe letne gume. Zlata vredno.

Ja, prvi pravi zimski dan. Za otroke nekaj najlepšega, za večino odraslih pa trn v peti. Predlagam, da se samo za trenutek vrnete v čas otroštva – potem vam bo današnji dan (in dnevi, ki sledijo) celo všeč.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Želiš si bolj kot jaz. Tega več ne moreš skriti. Preberem te tako enostavno kot zgodbico za lahko noč. Čutim, kako me gledaš, postal si tako očiten, da to opazijo tudi drugi. Preveč si dovoliš, takšni dotiki ne morejo biti več samo naključni. Misliš, da ni nihče nič opazil?

Ampak tudi jaz bi tebe…

Tiste tvoje sladke ustnice, vranje črni lasje, nagajive oči in nesramen jezik.

In tvoje močne roke…le kaj bi počele z mano?

Naj preverim?

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

…prvi rojstni dan…

Ko bomo upihnili svojo prvo svečko, si bomo zaželeli še veliko zapisanih besed, od teh vsaj kakšno pametno ;) , dovolj obiskovalcev in pravo mero komentarjev, predvsem pa veliko domišljije in “materiala”, da bodo te strani čim bolj zapolnjene.

Torej…Feliz cumpleaños!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Težko se je bilo vrniti. Še težje se je bilo spraviti v posteljo pred polnočjo. Začuda so se pojavljale tudi težave s spanjem1, konstantno sem se prebujala in na koncu že z odprtimi očmi čakala, da ura zazvoni in da že enkrat vstanem. Hude zaspanosti danes niti ni bilo, bo pa zato verjetno jutri. Tolaži me dejstvo, da je jutri že četrtek.

Kako težko je bilo šele  prižgati računalnik, strahu polne oči so pričakovale, kako poln bo inbox in kaj želijo vsi možni ljudje. Zato pa je bilo po drugi strani lepo po dolgem času videti določene sodelavce in sodelavke, zopet iti na dopoldansko kavico in pripovedovati o dopustniških dogodivščinah.

Vračam se napolnjena z energijo2, neobremenjenih misli, lepih vtisov in zanimivih dogodivščin. Tudi objave na blogu se vračajo, bolj hladni in kratki bodo dnevi, več bo tudi objav ;) In pa še nekoliko spremenjena podoba, kmalu bomo namreč praznovali prvi rojstni dan :)

Skratka…spet sem tu!

  1. kar je zame vsekakor zelo, zelo, poudarjam zelo :mrgreen: neobičajno [nazaj]
  2. ki je bo verjetno zelo kmalu zmanjkalo [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Ljubim poletje. Lepi so poletni dnevi, čeprav čez dan skoraj vsakdo išče senco in hladno pivo, limonado ali sladoled – kar vas pač osveži in ohladi. Še lepši so poletni večeri, ko je lažje sedeti nekje zunaj, začutiti nežen piš vetra in vonj morja ter debatirati dolgo v noč. Se skrivnostno smehljati, spogledovati in osladno šepetati. Vse skupaj tako ali tako prehitro mine, dobra dva meseca in vsega je konec. Če nam je sreča naklonjena, nam nekaj čudovitih dni nakloni še september, potem pa se začne dež, mraz, oblačnost in turobnost.

vir

Zato ljubim poletje. Včasih res težko prenašam tole vročino, ko začutim kapljice po vsem telesu – po hrbtu, med prsmi in na čelu, pa vsi moji kodri, ki bi si jih tisti trenutek najraje ostrigla. Ampak vseeno – ne zamenjam niti celega meseca hude vročine za tri dni mraza, dežja in vetra. Ker ni lepšega kot videti prelepo modro nebo, zaplavati v hladno vodo, poiskati skrit zalivček, se zvečer sprehajati bos po plaži…

Ja. Jaz ljubim poletje!

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

…ko človek prekipeva od energije. Včasih so stvari pač “čist simpl”. Samo zato, ker se je tako fajn nasmejat do solz. Zato, ker je noro dober občutek, ko “začutiš” neko osebo. Še boljši, ker se dobro počutiš v svoji koži. Ker imaš nek nenavaden občutek, da bi lahko poletel, premikal gore in preplaval oceane.

Pa, ko bi lahko sredi množice ljudi planil v smeh, ker se spomniš, kaj si sanjal to noč. Pa, ko ti srce kar malo zaigra, ko prebereš en sam stavek. In spet letiš…

YouTube slika preogleda

Ker je vznemirljivo čakat na kavo ali kepico sladoleda. In ker je lepo začutit naklonjenost nekoga. Ker je super biti dobre volje brez posebnega razloga…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Moja generacija je odraščala v tistih časih, ko police trgovin niso bile tako obložene kot danes. Izbira nikakor ni bila tako pestra, ni bilo dvajset različnih vrst mehčalcev, niti petsto različnih vrst bonbonov, prav tako ne “na tisoče” različnih vrst salame in tudi čokolad ni bilo veliko, svoj čas smo jih celo kupovali v sosednji Avstriji. Bil pa je eden in edini Kinder jajček, zavit v belo-rdeč ovitek in ko si le-tega odstranil, se je pokazalo čokoladno jajce, ki si ga hitro razpolovil in zagledal mamljivo belo notranjost. Skrivalo pa je še eno malo rumeno plastično jajce, ki je vsebovalo presenečenje. Igračko. Če si imel srečo, vedno drugačno, velikokrat si jo moral sam sestaviti ali pa si dobil eno izmed figuric, ki je spadala v “družinsko zbirko”. Spomnim se krokodilčkov pri različnih opravilih, ali pa nilskih konjev in malih želvic. Vem, da sem kar dolgo te figurice hranila v svoji zbirki, danes pa me je sram priznati, da nimam pojma, kje se nahajajo.

vir

Spomnim se tudi tistega občutka, ko sem dobila Kinder jajček – neznansko veselje in navdušenje, predvsem pa radovednost, kaj je vsebina jajčka. Takrat pač otroci nismo dobili vsak dan druge čokolade, takrat ni bilo Fruchtzwerge in Monte, niti se ne spomnim drugih Kinder izdelkov kot so Bueno ali pa Pingui. Ne vem, ali so jih takrat pri nas že prodajali ali so bila le jajčka toliko bolj opazna. Zdi se mi, da smo otroci takrat bolj znali ceniti en sam košček čokolade, kaj šele kaj večjega kot so igrače. Ampak generacije se spreminjajo in danes starši peljejo otroke v trgovino, ti pa ne vedo, kaj bi si izbrali. Vse izgleda tako mamljivo, tako pisano, povsod polno nekih risanih junakov, presenečenj, slikic. Kaj vzeti se vpraša otrok in ker bi rad vse, hodi od police do police in v nakupovalni voziček meče vse, kar mu pride pod roke. Starši pa tega niti ne opazijo, saj so zaposleni s telefonskim pogovorom, z iskanjem moke v nenormalno veliki trgovini in odločanjem o tem, kateri izdelek iz zamrzovalnika bodo danes pogreli v mikrovalovni pečici. In tako imajo danes otroci nenormalno veliko število igrač, pestro zbirko risank na DVD-jih, nekateri že svoj računalnik, da ne govorimo o kolesu, rolerjih, skiroju in še milijon drugih stvareh, za katere si niti ne predstavljam, da obstajajo.

Ja, vse se spreminja in tako ima tudi blagovna znamka Kinder danes veliko več izdelkov in tudi tisto malo, rumeno plastično jajce je sedaj nekoliko drugačno. Če hočete, si lahko celo privoščite sladoled s “Kinder okusom”. Kako čas hitro teče…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Prebujal se je še en poletni dan, ki pa po vremenu sodeč ni obetal nič dobrega. Njej se ni zdelo tako. Nežne dežne kaplje so povzročale prijeten, pomirjajoč zvok zaradi katerega bi lahko cel dan preležala v postelji. To seveda ni bilo mogoče, zato se je počasi skobacala izpod odej in se napotila v kopalnico. Majhne kapljice vode so hitro tekle po njenem telesu in ji povzročale prijeten občutek. Vedno je imela rada kapljice in zato ni razumela ljudi, ki niso marali dežja, ona ga je namreč oboževala. Že kot majhna punčka je rada sedela ob oknu in opazovala dežne kaplje, kako polzijo po okenski šipi. Najprej ena pa potem druga in tretja, četrta… Ali pa je obula svoje rdeče škorenjce in oblekla rumeno pelerino ter vlekla očeta za rokav, da jo pelje ven na dež. Domači so se ji vedno smejali in nikomur se ni ljubilo z njo na dež zaradi česar je pogosto kuhala mulo.

Ko je prišla izpod tuša in pred odprto omaro razmišljala, kaj naj danes obleče, se je spomnila tistih škorenjcev in pelerine. Isti trenutek si je zaželela, da bi bila spet majhna deklica, ki bi veselo skakala po lužah. Tudi to na žalost ni bilo mogoče, zato je zavzdihnila in se zakopala med obleke. Izbrala je hlače v črni barvi in srajčko v zeleni. Rada je imela močne barve, pozitivne in sevajoče. Nikoli ni prenesla brezbarvnosti in sivine. Poiskala je še svoj zeleni dežnik in se odpravila ven. Glede na to, da je bila tako nora na dež, je bila tudi “strastna” zbiralka dežnikov. Vsi so vedeli za njeno obsesijo in ji prinašali dežnike od vsepovsod in v njena zbirka je štela že krepko več kot sto primerkov, vseh barv in oblik. Ko sta se s Tomažem odločila, da bosta zaživela skupaj in je s sabo privlekla takrat še vseh svojih štirideset dežnikov, mu ni preostalo drugega kot da tudi njim ponudi domovanje. Vedno jo je dražil s tem njenim norim zbirateljstvom, a vseeno ji je z vsake službene poti prinesel nov, drugačen dežnik.

Tudi to se je spremenilo in ko je nazadnje prišel domov, ni bilo nobenega dežnika. S težavo sta se objela in prisiljeno poljubila, čeprav sta oba vedela, da njun odnos nikamor več ne pelje. Želela si je, da bi obstajal dežnik, ki bi jo ščitil ne samo pred dežjem, ampak tudi pred trpljenjem. Tak dežnik na žalost ni obstajal…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Tako sproščenih, zabavnih, odprtih, energičnih in preprostih ljudi kot sem jih srečala v zadnjih dveh dneh, nisem spoznala že zelo dolgo. Pa ne vem, ali dejstvo, da so bili prav vsi Primorci, kaj vpliva na to. Ups, lažem, eden je bil Štajerc :D

vir

Primorce sem vedno rada poslušala govoriti in tisti njihov dialekt ne bi mogel biti bolj simpatičen, meni je sigurno najljubši. Zadnje dni sem prav razmišljala, kako bi bilo živeti na Obali. Morje, sonce, burja… Vse nekako bolj “na easy”, se mi zdi, bolj odprti ljudje, manj tiste zategnjenosti in vzvišenosti pa še kakšen fajn Primorec…

Ma, jaz grem nazaj :D

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »