Arhiv za kategorijo “\'cosas bonitas\'”

Se še kdo spomni trganja listkov marjetic in tistega “ljubi – ne ljubi”? Pa nagajivih pogledov in zmečkanih ljubezenskih sporočilc sredi pouka? Kaj pa držanja za roke in prvega poljuba? Seveda se spomnite! Prvega ne pozabiš nikoli :)

Ob vsem brstenju, cvetenju, soncu, zvončkih in trobenticah, te spomini ponesejo nazaj v tiste prve ljubezenske zgodbe. Tiste, ki so bile takrat vse prej kot enostavne, danes pa se ti zdijo tako preproste, da se ti ustnice kar same razlezejo v nasmeh. Se ni lepo spomniti prvih ljubezenskih korakov? Vseh tistih čarobnih in sladkih trenutkov? Vseh pomladnih dni in ležanja v travi? Vseh nerodnih dotikov in omamnih poljubov? Ja. Lepo se je spomniti, lepo jih je podoživljati in za vedno ohraniti.

 vir

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Neustavljivo sva se privlačila. Težko nama je bilo med vsemi tistimi ljudmi. Težko sva se upirala najinim čustvom, še težje gledala. Smejala sva se brez razloga, da so naju drugi le debelo gledali in se muzali, saj nisva mogla skriti, da sva si všeč in da že nekaj časa nisva samo prijatelja.

Vsakič, ko si se me nenamerno dotaknil, mi je kri hitreje stekla po žilah. Čutila sem, kako močno si me želiš. Enako si čutil tudi ti. Gledal si me s tistimi temno rjavimi očmi in počutila sem se, kot da me slačiš tam pred vsemi. Nisva več želela izgubljati časa. Izginila sva iz tistega bučnega prostora in se podala ven v temno noč. Prijel si me za roko in zadrhtela sem. Začutila sva prijetne snežinke in čeprav je bila noč hladna, je bilo nama neizmerno vroče.

Snežinke so plesale okoli naju svoj čudoviti ples in počutila sem se kot da doživljam svojo lastno pravljico. Pravljico, ki jo piševa samo midva, ki jo ustvarjajo najini dotiki in pogledi. Poljubil si me nežno in mešalo se mi je od vseh občutkov, ki sem jih takrat doživljala. Biti v tvojem objemu je bilo takrat zame nekaj najbolj pomembnega na tem svetu. Sprehajala sva po tisti zasneženi pokrajini in vse je bilo tako čarobno.

Hitro sva si poiskala zavetje in se prepustila vsej strasti in poželenju, ki sva ga čutila. Ko sva objeta in potešena ležala tam v tisti mali sobici, nisva bila več samo jaz in ti, bila sva midva. Bila sva eno. Še tista hladna soba je bila polna ljubezni, pričakovanj in vseh najinih načrtov, ki pa se niso nikdar izpolnili…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Bil je seksi. Nekaj je imel na sebi. Nekaj neznansko privlačnega. Nekaj, kar se z besedami ne da opisati. Oči so sledile črkam in vrsticam v knjigi, katero so držale čvrste roke. Prave moške roke. Dlani, ki bi verjetno znale prijeti tam, kjer bi bilo treba.

Temni lasje, razmršena frizura, skozi katero bi prav z veseljem “šle” kakšne ženske roke. In ustnice – vabljive. Nekaj dni stara brada, ki ravno prav “pika” ob dotiku. Deloval je zaspano, morda nekoliko zasanjano. Kmalu je res počasi začel zapirati oči in malo je manjkalo, da bi mu knjiga padla iz rok. Zato jo je raje odložil in glavo prislonil ob sedež. Dlani so počivale v naročju. Postalo mu je vroče, zato se je slekel in pri tem pokazal nekaj gole kože.

Tisti trenutek je postal še bolj privlačen. Kot bi imel na sebi nek ”hud” magnet. Ampak nekaj ga je mučilo, njegove oči tega niso mogle skriti. Vseeno se je nasmehnil. Oh, kako mamljiv je postal šele takrat…

Pa potem vedno znova…in znova…in znova………

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Smešna sva. Res.

Ker se igrava igrico. Ker se spomniva drug na drugega čisto “slučajno”. Ker se tudi srečava popolnoma naključno. Ker se vidiva zelo redko, a takrat najinemu klepetu ni konca. Ker se pozdraviva z nerodnim poljubom.

Ker me pokličeš zaradi “nepomembnih” stvari. Ker ti pošljem sms, ko mi je dolgčas. Ker sva “samo” prijatelja. Ker se nehote dotakneva. Ker včasih oba “nakladava”. Ker se najini pogledi ujamejo. Ker se oba malo bojiva. Ker mi gre neznansko na smeh, ko se spomnim najinega zadnjega pogovora. Ker vem, da se včasih tudi ti spomniš name preden zaplavaš v svet sanj.

Ker oba tako vztrajno trdiva, da se imava super vsak zase. Ker me dražiš. Ker te jaz dražim še bolj. Ker čutim, da me hočeš objeti. Ker se vprašam, zakaj tega ne storiš. Ker preveč govoriš, kadar situacija postane nerodna. Ker že dolgo nisi čutil mojih ustnic na svojih. Ker se tako rada hecava. Ker si znava prebrati misli. Ker se razumeva brez besed.

Ker…

Včasih se mi res zdi, da sva tako smešna ;)

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ko so me sredi noči težke dežne kaplje zbudile iz sanj, je moj obraz prekril nasmešek. Sladek in nagajiv. Žal mi je bilo edino, da sem se zbudila iz preprostih, a neverjetno lepih sanj.

Sanjala sem tebe. Naju. Ponovno sem zaprla oči, da bi vsaj v mislih priklicala nazaj tvoj obraz, tvoje oči in ustnice.  Bilo je dovolj, saj lahko brez težav sanjarim tudi sredi belega dne in z odprtimi očmi. Ko pomislim nate, moje telo preplavi milijon nekih mešanih občutkov. Ni trajalo dolgo, da sem zaspala nazaj in sanje so se ponovile. Le, da so bile tokrat še za odtenek lepše. Bile so tako preproste, a tako resnične, da sem kar težko verjela, da sanjam.

Bile so samo sanje, ki pa me vedno znova spomnijo nate in na tvoj objem, na tvoje čvrste roke in tvoje toplo telo. Na ton tvojega glasu, na besede, ki si jih vedno zelo skrbno izbiral, na tvoje oči, ki so vedno izdajale tvoje počutje, na ustnice, ki  so se tako nežno dotikale mojih, na tvoj pogled, ki sem ga razumela samo jaz, na tvoj smeh, na…

Sanje – spomnijo me na vse… 

Ali tudi ti sanjaš mene? 

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »

Sonce ima neverjetno moč in tisti rek, da za vsakim dežjem posije sonce res ni iz trte zvit. Ko začutim ples sončnih žarkov na obrazu, se včasih kar nasmehnem. Tako lepo je, ko te sonce boža in ti misli odplavajo nekam daleč stran…

Nekam na skrit košček obale, kjer lahko slišiš samo bučne valove, ki obiskujejo skale, začutiš nekaj kapljic, ki jih prinese veter in vohaš pravi morski zrak. Kjer lahko preprosto čutiš

Čutiš zapeljive dotike in poljube, vroče ustnice nekje pri popku, mokre roke povsod po telesu, nežen pesek pod sabo, jezik ob jeziku, nemirne gibe sem in tja, ritem dveh teles, potno kožo. In slišiš šepetanje vetra, vedno hitrejše dihanje in neprepoznavne čutne zvoke…

Hoy quiero soñar de ti…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ljubezen, love, amor… Tisto lepo čustvo, ki baje doleti vsakega vsaj enkrat v življenju in te nosi na svojih nevidnih krilih, česar se niti sam ne zavedaš. Ne smemo je zamenjati z zaljubljenostjo, s tistimi metuljčki v trebuhu, ko ne moreš ne jesti in ne piti, ko misliš samo in le nanj, ko odštevaš minute in čakaš, da ga zopet vidiš. Tudi ne s strastjo, tem močnim, z energijo nabitim čustvom. Ne. Ljubezen je nekaj popolnoma drugega. Ampak kaj?

vir

Jo je komu v resnici uspelo zares razložiti? Na to temo je bilo verjetno natipkanih nešteto besed, napisanih milijon pesmi, posnetih ogromno filmov, zaigranih neznansko število gledaliških predstav, a še vedno nam ni uspelo najti definicije, ki bi nam pojasnila, kaj ljubezen sploh je. Sta to dve osebi, ki postaneta ena? Gre za razumevanje, spoštovanje, iskrenost, igrivost, strast, srečo? Je to skupna pot skozi življenje? Ne vem. Verjetno je delček tega, ampak tudi veliko več kot samo to.

Shakespeare je nekoč rekel: “Love is blind, and lovers cannot see.” Kako prav je imel! V resnici je namreč težko najti tisto pravo, tisto večno, tisto, ki ti tudi dvajset let kasneje polepša jutra.  Tisto ljubezen. Tisti, ki mu to uspe, je lahko zares srečen. Ljudje smo pač takšni, da velikokrat izbiramo napačne osebe, a tega nočemo videti. Smo pač slepi. Vztrajamo v neki zvezi, iz katere prejemamo samo drobtinice in trpinčimo sami sebe. Ampak kljub temu, da to “v glavi” vemo, ne moremo in nočemo stran. Srce nam namreč govori drugače. Zakaj to počnemo verjetno ni nikomur jasno in dokler sami ne odpremo oči, čudežno ne spregledamo in ne rečemo: “It’s over!”, nam ni pomoči.

V resnično ljubezen je včasih zelo težko verjeti. Posebno, če si bil v življenju neštetokrat razočaran, postaneš nezaupljiv, skeptičen in v vsakem naslednjem iščeš napake. Dokler ne spoznaš tistega pravega pravijo. Tistega, ki te ovije okrog prsta, ki ti vedno znova izvabi nasmeh na obraz, ki te pokliče sredi noči, tebi pa srce utripa kot noro, samo zato ker slišiš njegov glas. Tistega, ki izvabi iz tebe tisto najlepše in odkrije v tebi vrline, za katere niti sama nisi vedela, da jih imaš. Tistega, ki te objame in poljubi, kadar to najbolj potrebuješ. Pravijo tudi, da te doleti takrat, ko to najmanj pričakuješ. Takrat doživiš svojo pravljico, svoje prizore iz prelepega romantičnega filma in svoje verze pozabljene ljubezenske pesmi.

Tako vsaj pravijo. Če to drži, pa presodite sami…

  • Share/Bookmark

Comments 20 komentarjev »

Počutim se fajn, pričakujem nove izzive in gledam naprej v prihodnost. Hkrati pa sem na nek način žalostna, saj se zame končuje neko obdobje, obdobje, ko sem spoznala nekaj super ljudi, s katerimi sem prepričana, da bom ohranila stike tudi v prihodnosti, obdobje, ko so se porajale različne skrbi, a smo jih znali hitro odpraviti, obdobje, ko smo popili nešteto kav in obdelali milijon različnih tem. Obdobje, ko smo jedli navihančke in zavitke, pa krofe in riževe narastke, obdobje, ko smo si privoščili sladoled pa se je ta prej raztopil, ker smo imeli premalo časa, da bi ga pojedli, obdobje, ko je padlo nešteto pijač po ‘šihtu’. Veliko tega je bilo…

Sedaj se to obdobje počasi končuje, a nastopa novo, od katerega si upam pričakovati veliko. Odpiram novo poglavje v svojem življenju in pripravljena sem na vse nove izzive. Priznam…malo me je tudi strah, a to je komponenta, ki nekako sodi zraven. To strahospoštovanje, previdnost, začetna nezaupljivost, ki se potem počasi razblinijo.

Spremembe so vedno nekoliko težke, slovo še veliko bolj, a vseeno sem polna entuziazma in optimizma. Danes pač vidim samo lepe stvari, dobre ljudi in slišim pozitivne besede. Ne zanimajo me nevoščljivost, negativna energija in slabe stvari tega sveta. Danes sem mogoče na drugem planetu…

Še vedno obstajajo dobri ljudje…

Pripravljena sem…

Čakam…

vir slike

Tale objava je že 101. po vrsti. Čestitajte mi ;)   Just joking :lol: 

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Pa ne zato, ker vam mulci na cesti pravijo: “Dober dan, gospa!” Niti ne zato, ker ne prežurate več celih noči in ne greste vsak vikend ven. Ravno tako ne zato, ker ima že kar nekaj vaših vrstnikov naraščaj. Lepo prosim, tudi ne zato, ker vas včasih malo zgrabi v križu in ‘jamrate’ kot stara mama. Še manj zato, ker ste že našli siv las na vaši glavi.

Tudi to, da niste vedno v koraku z vso moderno tehnologijo in da vseeno rajši, kdaj kaj zapišete kot pa natipkate, nima nič s tem. Ali pa, da se ne spomnite več vseh imen in priimkov sošolcev in učiteljev/ic iz osnovne šole. Pa tudi ne zato, ker se vam zdi, da se danes tangice nosijo že v drugem razredu in da se seksa že pri 12 letih. Aja, pa tudi ne zato, ker pridete v lokal in ugotovite, da ste najstarejša oseba tam.

Čisto mimogrede me zanima, če se vam kdaj pa kdaj zdi, da se starate? Neeeeeeee, sej meni se ne! :lol:

vir

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Vikend je bil miren, sproščen, a hkrati nabit s čustvi. Takšnimi zanimivimi, takšnimi, ki ti poženejo kri po telesu, takšnimi, ki kar zahtevajo nasmeh na obrazu.

vir

Moj obraz se je kopal v sončnih žarkih, zadnja plat je po uri in pol hoje že počasi začela zmrzovati, telo pa je bilo polno energije. Na vrsto so prišli tudi piškoti in torta, igranje kart po nekaj letih in piskanje telefona.

Imam ‘feeling’, da bo tale teden zelo zanimiv. Se motim? :D

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »