Arhiv za kategorijo “\'hoy\'”

Andrej Karoli je zadnjič v jutranjem programu rekel, da je glasba na avstrijskih smučiščih približno takšne kvalitete kot na večini slovenskih komercialnih radijskih postaj. Ja. Slovenske komercialne radijske postaje. Vedno bolj se mi zdi, da so samo kopija kopije, vse delujejo na isti način, edina izvirnost je v tem, da imajo ene novice oz. poročila 5 ali 10 minut pred uro. Bravooo?!

vir

Mogoče je problem v tem, ker v službi res cel dan poslušamo isto postajo in mi gredo programi zato toliko bolj na živce. Večina ljudi radio posluša verjetno res samo med vožnjo v službo oz. domov in zato verjetno nima občutka, da komercialne radijske postaje nas poslušalce že “posiljujejo” z enimi in istimi temami. Ko namreč že v četrto slišiš ponovitev posnetka iz jutranjega programa, ki niti ni tako smešen, kot si oni predstavljajo, bi radio poleg sebe najrajši zabrisal skozi okno. Da niti ne govorimo o tem, da isto pesem lahko slišiš petkrat v enem dnevu in prav tako jo boš petkrat slišal tudi naslednji dan.

Niti ne pomaga, če prestavljaš med posameznimi postajami, ker vedno naletiš na isto zgodbo. Nobena postaja nima več izvirnosti, vse imajo nekega svojega “zabavljača”, ki velikokrat preseže mejo dobrega okusa, vedno se vse vrti okoli seksa (je res potrebno čisto vsako temo povezati s seksom?!) in vedno vsi “obdelujejo” t.i. aktualne dogodke včerajšnjega dneva (ali celo preteklih dni), kar niti približno ni več zanimivo. Vse postaje se trudijo poslušalce pritegniti z razno raznimi nagradnimi igrami, v katerih je potrebno poiskati avto, ki se nahaja nekje v Sloveniji, vam plačajo položnice, vas pošljejo v Tunizijo na počitnice, yada, yada…

Enostavno se vprašaš, je to ljudem res všeč, jih takšne stvari res pritegnejo? Ali poslušamo radio samo zato, ker nam v tistem trenutku ne paše muzika iz CD predvajalnika, mogoče samo zato, da nekaj ropota in ni tišine? Včasih ni bilo tako…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Jutri bo čudovit dan. Prvič zato, ker je jutri ponedeljek, drugič, ker se bomo zbudili v oblačen in temačen dan, tretjič, ker boste morali “skidati cel kup snega”, če se boste želeli kam odpraviti in četrtič, ker bo jutri zjutraj v prometu po vsej verjetnosti precejšnji kaos.

Kot vedno, se bodo na cesti znašla vozila brez zimske opreme, ki bodo povzročala samo še dodatne zastoje, na pot se bodo podali tudi vozniki, ki se ustrašijo že prve kapljice dežja, ampak seveda bomo videli tudi celo vrsto pogumnežev, ki se ne bodo ozirali na sneg in razmere na cesti. Vlaki in avtobusi bodo zamujali in tisti, ki ste odvisni od javnega prevoza boste na postajah zmrzovali še malo dlje kot sicer.

Lahko pa se odločite, da bo jutri čisto prijeten dan, ker vam bo zjutraj prvi pogled skozi okno pričaral pravljično pobeljeno pokrajino, hiške z belimi strehami, veje se bodo šibile pod težko snega in na dvorišču bo videti samo stopinje vaše mačke. Oblekli se boste toplo, si nadeli šal, rokavice in škornje, stopili ven in naredili veliko kepo in jo zalučali nekam daleč v pokrajino. Smejali se boste navdušenju otrok, ki bodo že zjutraj iz omar vlekli zimske pajace in komaj čakali, da se greste z njimi sankat in delat snežaka. Za trenutek boste celo pomislili, da ne bi šli v službo in se raje prepustili zimski pravljici.

It’s your choice. :)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Tehnologija je načeloma super stvar. V nekaj desetletjih se je spremenilo toliko stvari, da je včasih že težko slediti. Sedaj smo vsi že skoraj odvisni od računalnikov, mobilnih telefonov in vseh mogočih naprav, ki naj bi nam olajšale življenje.

Vendar nikakor ne morem mimo tega, da vse te naprave na nek način prispevajo k temu, da vse postaja nekako bolj brezosebno – nič več ni tistega pravega stika med ljudmi. Koliko ljudi sploh še pošilja razglednice, ko grejo na dopust? Ali pa božično-novoletne voščilnice? Kaj šele stara, na roko napisana ljubezenska pisma? Zakaj? Ko pa je bolj preprosto poslati sms, mms, e-mail…

Včasih me prav preseneča, kako neverjetno hitro se stvari spreminjajo in kakšne “igračke” imajo današnji otroci. V mojih časih smo se vsi veselo zbrali okrog tistga, ki je imel gameboy (se kdo spomni tetrisa ali pa Super Maria) in navdušeno opazovali potek igre, današnji “malčki” bi se nam sedaj verjetno smejali. Ali pa walkman in kasete, pri katerih se je trak velikokrat zataknil, da je moral človek kar ročno prevrteti na naslednjo pesem. Spomnim se tudi, da smo poslušali raznorazne oddaje na radiih, ki so omogočale glasbene želje in dobiti svojo, je bila zmaga dneva, saj nismo imeli youtube-a kot danes, kaset in (kasneje) CD-jev pa nam tudi niso kar tako kupovali.

Danes so te stvari že mimo in ko pomislim na vse to, se mi včasih zdi kot da sem živela v nekem popolnoma drugem obdobju. Vsekakor vedno pravim, da mi je bilo to obdobje všeč in da sem vesela, da je naša generacija imela tako prijetno otroštvo. Igrati človek ne jezi se na internetu ali pa v živo namreč nikoli ne bo isto. Upam, da nas vsa ta tehnologija ne bo nekoč spremenila v prave robote. Jaz se ji ne pustim. Zato grem jutri rajši na en sproščujoš čvek ob dobri kavi kot pa da klepetam na Skype-u. Pa vi?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Poznate tisto, “za vsakim dežjem posije sonce”, ali pa “vsaka stvar je za nekaj dobra”? Ponavadi jo slišite takrat, kadar sami niste najboljše volje, vam gre vse narobe, ste v težavnem obdobju svojega življenja in skoraj vedno od osebe, katere življenje je v tem istem trenutnu rožnato, če bi bilo lepše, bi bilo že kičasto.

Kadar človeka pestijo problemi, ponavadi zelo težko razmišlja pozitivno in optimistično, razen če niste že po naravi taka oseba. Kadar se sama znajdem v takšni situaciji, res ne maram, da mi nekdo pametuje, da bo vse ok, da nimam za kaj skrbeti in da se bo vse uredilo. Tu imam v mislih osebe, ki same niso nikoli doživele vsaj kakšne podobne situacije in govoričijo nekam v prazno z uporabo starih, izbrabljenih fraz. Na žalost je tudi tako, da ne moremo vedno reči, da bo vse ok in da se bo vse rešilo, ker včasih točno vemo, da temu ne bo tako. Včasih je bolje človeka postaviti na realna tla in mu samo dati vedeti, da ni sam in da tudi, če bo moral skozi najhujše, da mu bomo stali ob strani, mu ponudili ramo za jokanje.

Vsak človek mora sam pri sebi najti način, kako rešiti težave, kako se z njimi soočiti ter se mogoče iz vsega tega celo nekaj naučiti. Vseeno pa ugotavljam, da je življenje res lažje, če se ne obremenjujemo z vsako malenkostjo, če se ne ustavljamo na nepotrebnih križiščih in ne silimo v slepo ulico. Seveda moramo to spoznati sami. Včasih se moramo malo tudi prisiliti, da ne razmišljamo samo o negativnih stvareh, ki nas obdajajo, temveč pomislimo tudi na vse male drobne trenutke, ki nas osrečujejo. Na skodelico dišeče kave, ki si jo skuhamo v soboto zjutraj, na glasen otroški smeh, na vonj sveže pečenega peciva, na sladek poljub in na sto drugih stvari, ki nam polepšajo dneve.

Vsi ljudje res nismo rojeni pod srečno zvezdo in se moramo za marsikatero stvar potruditi, vendar ni vse tako zelo črno kot izgleda na prvi pogled in pozitivne misli včasih res delajo čudeže. Vendar naše lastne, ne tuje! Naj bo zunaj dež, prav nič me ne moti, saj se sprehajam s svetlo modrim, rdečim ali rumenim dežnikom, črnega sem namreč vrgla stran! I’m singing in the rain…

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Change is good. Tako pravijo.

Spremembe so edina konstanta v življenju. To sem nekje zasledila in v bistvu se lahko samo strinjam. Življenje je tako zelo nepredvidljivo in velikokrat si v glavi delamo neke točno določene scenarije, ki pa se potem nikoli ne zgodijo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb, na nek način se jih celo bojimo. Tako zelo se zasidramo v neke tirnice in nismo pripravljeni skreniti s poti, na kateri se nahajamo. Čeprav ta pot mogoče za nas niti ni prava, vztrajamo na njej, hodimo dalje in namesto, da bi ustvarjali nove spomine, se oklepamo starih. Tistih, ki predstavljajo neko lepo obdobje našega življenja, ki pa je minilo, mi pa nikoli nismo šli dalje, nismo naredili novega koraka, nismo se spremenili, nismo sprejeli sprememb, ki nam jih življenje samo ponuja.

Zakaj je to vedno tako težko? Zakaj nas spremembe navdajajo s takšnim strahom? Zakaj je tako grozno zaključiti razmerje, ki že dolgo več ne funkcionira tako kot bi moralo in je samo sebi namen? Samo zato, da ne ostanemo sami, da nadaljujemo življenje na neki že znani, raziskani poti? Zato, ker ne vemo, kaj nas čaka, če vse skupaj zaključimo? Si samo zato ne upamo? Ne razumem. Res ne.

Spremembe so lahko turbulentne, tudi krute, neprijetne in težke. Vendar so nujne, so bistvene, so pomembne, so življenjske. Važno je samo, kako jih sprejmemo in kako se soočimo z njimi. Change is good!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ljudje smo načeloma čustvena bitja. Ni nam dovolj samo to, da potešimo lakoto in žejo, to da smo oblečeni in da imamo streho nad glavo, temveč večino časa potrebujemo tudi nekaj več kot samo to.

Kadar smo zamorjeni, mogoče samo topel objem ali dolg pogovor, kadar smo srečni, si želimo to srečo z nekom deliti, kadar smo jezni, mogoče hočemo, da nas vsi pustijo pri miru. Vsaj ponavadi je tako, da potrebujemo ljudi okrog sebe, partnerja, družino, sorodnike in prijatelje. Z njimi si želimo deliti slabe in dobre dneve, srečno in žalostno razpoloženje in čeprav obstajajo ljudje, ki so sami sebi dovolj, mislim, da človek ni bil ustvarjen, da postane samotar.

Vendar pa smo po drugi strani tudi telesna bitja, kar pomeni, da v sebi nosimo nek “živalski” nagon in ne samo čustev, misli in duha. Tako nas včasih preplavi samo strast, tista prvinska, ko si želimo samo nekoga na (v) sebi, vročih poljubov, dotikov, brez tuhtanja in treznih misli. Včasih torej potrebujemo tudi samo seks, seks brez pravih čustev, samo neko telesno dejanje. Nekaterim to ustreza, drugi tega niso sposobni, saj se nikoli ne bi mogli spustiti v takšno intimno stvar, če do osebe ne čutijo nekaj več (oz. sploh karkoli). Kadar (in če) pa človeku takšna stvar ustreza, mu verjetno “paše” v nekem danem trenutku, pa potem mogoče še enkrat, dvakrat, desetkrat s to isto osebo. Pa vendar se sprašujem, ali pridemo do stopnje, ko nam seks ni več dovolj? Ko se eden od “frendov” začne zavedati svojih čustev, ko začuti, da se ima super s to osebo, tudi ko se ne prepuščata samo telesnim užitkom, da se lahko s to osebo zelo sproščeno pogovarja. Ali pridemo do stopnje, ko si želimo s to osebo iti v kino ali na večerjo, brez dodatne družbe? Ali mogoče pridemo do točke, ko ne želimo več ločenega dopusta, ko ne želimo več ločenega žuranja, ko se nočemo več pred drugimi ljudmi pretvarjati, da je ta oseba za nas samo znanec in nič več?

Ali se v nekem trenutku iz bolj telesnega pretvorimo v čustveno bitje? Ali postane v tem trenutku seks samo nadomestilo za čustva, občutke, misli?

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Enkrat sem prebrala, da se ne smemo preveč ozirati na to, v kakšnem času smo se znašli in v kakšnem stanju je naša družba ter da moramo v ljudeh vedno iskati dobroto, ker ta vsekakor obstaja.

Zadnje čase nekako nisem več prepričana v to, temveč ravno v nasprotno. Vem, da zopet posplošujem, vendar postanem nervozna, ko gledam nepravičnost, zlobo in pohlepnost ljudi. Le kako naj potem človek razmišlja pozitivno in išče dobroto v ljudeh? Dobrota, my ass…

Le kje je pravičnost te družbe, ko mora človek za pošteno opravljeno delo več mesecev čakati na težko prislužen denar in vmes s težkim srcem hoditi po hrano na Karitas ali Rdeči križ? Kje je pravičnost družbe, ki največje “lopove” pusti pri miru in jim omogoča nadaljnje delovanje, medtem ko malega človeka zaradi ene neplačane kazni malodane strpa v zapor? Hudiča, kje je dobrota in pravičnost za vse tiste otroke, ki so jih starši komaj spravili v šolo? Seveda ne po lastni krivdi.

Samo pohlep, požrešnost in nepoštenost lahko vidimo, so sploh še kje tiste stare vrednote, ki so nam jih vedno tako zelo poudarjali? Verjetno so izginile kot poletna vročina in ni mi jasno, kdaj, če sploh, bodo še pokukale na plan. Nekateri bi za denar prodali svojo lastno družino, te zabodli z ostrim nožem v hrbet, ko to najmanj pričakuješ. Včasih so to tudi tisti, od katerih najmanj pričakuješ.

Na žalost pa smo nekateri še vedno naivni in si nočemo priznati, da gre danes zaupati malokomu ter potem vedno znova razočarani…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…je besedilo ene stare pesmi, ki mi je danes prišla na uho. Moški in ženske smo si tako zelo različni, kot da res prihajamo z dveh različnih planetov. Različni v pogledih na svet in dojemanju stvari. Pa je to res pogojeno s spolom ali enostavno vsakega posameznika določa karakter, pa naj bo moškega ali ženskega spola? Je to mogoče tudi stvar vzgoje?

Moški na prvi pogled delujejo kot mnogo manj zapletena bitja v primerjavi z ženskami. Ko ženska dobi sms od moškega, lahko vsebino le-tega razume nekoliko drugače, v preprostem stavku se zanjo skriva neko ozadje. Da je popolnoma prepričana, stvari preveri še pri prijateljicah, ki njene domneve le potrdijo. No…moški je mislil točno to, kar je napisal, brez kakršnihkoli skritih pomenov.

So le stereotipi, ali povprečni moški razmišlja le o seksu, se s prijatelji pogovarja le o nogometu in avtomobilih ter ima ogromen strah pred resno zvezo? Ali na drugi strani povprečna ženska res sanja o princu na belem konju, verjame v večno ljubezen, obožuje shopping in se ves čas ukvarja z dietami, ker nikoli ni zadovoljna sama s sabo?

Vseeno se mi zdi, da se ženske ponavadi veliko bolj obremenjujemo same s seboj, nam včasih manjka samozavesti in prevečkrat tarnamo o vseh svojih problemih, namesto, da bi čimprej poiskale rešitve. Moški so kar nekako bolj “zrelaksirani”, jim je večkrat vseeno, so mogoče bolj potrpežljivi in lahko več prenesejo…vsaj navzven. Ženske namreč zelo hitro pokažemo svoja čustva, smo bolj vzkipljive, mogoče tudi ranljive?

Je mogoče res kriva vzgoja? Fantke starši velikokrat učijo da ne smejo jokati, jih silijo v to, da se igrajo z avti, bagerji, orodjem, vojaki in pištolami. Ko punčke nekoliko zrastejo, jih mamice že začnejo navajati na gospodinjska opravila, na sinove pa nekatere kar pozabijo.

Težko je narediti nek pameten zaključek, verjetno pa je določanje posameznika samo po spolu, precej veliko posploševanje, ker niso vse ženske nore na romantične komedije in ne marajo vsi moški športa in hitrih avtomobilov. :P

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

The person who invented “Happily Ever After” should have his ass kicked. Ta stavek sem enkrat nekje slišala, pa se sedaj niti ne spomnim kje, vem samo, da se zelo strinjam z njim.

Lepo je gledati romantične filme, brati knjige o večni ljubezni, vendar na žalost resnično življenje ni vedno povsem tako. Ne najde vsak tiste “prave osebe”, ne poroči se vsak samo enkrat, ne doživi vsak srečnega življenja z družinico v mali hiški z belo ograjo, dvema otrokoma in psom. Life isn’t a fairy tale! Na žalost ne.

Ne trdim, da “večna ljubezen” ne obstaja, vendar se je tudi za to treba vsak dan znova truditi, noben odnos namreč ne funkcionira sam od sebe. Na začetku je tako ali tako vse zelo lepo, rožnato, zares pravljično, ko imamo tiste metuljčke nekje v trebuhu, ko komaj čakamo da ga/jo vidimo in poljubimo. Potem pa začneta partnerja odkrivati drug drugega, naenkrat ju nešteto stvari moti in zavesta se, da ni popolnega moškega oz. ženske. Če želita ostati skupaj, morata torej sklepati kompromise, si zaupati, vlagati v njun odnos, se veliko pogovarjati, samo ljubezen enostavno ne bo dovolj.

Na žalost je tako, da veliko ljudi išče pravo ljubezen celo življenje, pa na koncu vseeno ostanejo sami in srečna zgodbica, ki so jo imeli v mislih ves čas, se nikoli ne uresniči. Po drugi strani je ogromno parov skupaj preprosto iz navade, iz strahu, da zvezo končajo, ker mislijo, da ne bodo našli drugega partnerja in se na ta način zavarujejo pred tem, da bi ostali sami. Prav tako se ženska pri 35 letih naveliča iskanja in izbere moškega, ki sicer z njo ravna zelo lepo, jo razvaja, preseneča, je zanesljiv, pošten, tudi seks je ok…and that’s about it. Vse je ok, a ni strasti, ni tistih pravih čustev, nikoli se ne skregata, ampak pač…z njim bo ostala “because he’s a keeper”.

Ljubezen nikakor ni tako preprosta kot nam jo prikažejo knjige in filmi, prej ko se zaveš tega, bolje je…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Nisem zimski tip človeka. Ne maram mraza, turobnega vremena, dnevov brez sončnih žarkov, smučanja, šala, kape in rokavic. Ampak danes me je sneg popolnoma očaral – tiste male snežinke nosijo nekaj čarobnega v sebi. Nekaj, kar se z besedami ne da opisati.

Danes bi lahko cel dan sedela ob oknu, pila vroč čaj, opazovala pokrajino okrog sebe in uživala v miru. Zraven bi mogoče celo poslušala “Let is snow”, ki me letos čudežno prav nič ne moti. Ali pa bi nase navlekla tople smučarske hlače (ki jih v resnici nimam :) ) in bundo, stekla ven ter uživala v plesu snežink, se vrgla v sneg in delala “angelčke”, se sankala, kepala in naredila velikega snežaka, potem pa prišla nazaj domov vsa izmučena, mokra do kosti in premraženih rok. Tako kot včasih.

) vir

Realnost je bila drugačna. Moj plašč je bil tako zjutraj namesto črne, kar bele barve, ker sem pozabila rokavice, so mi roke zmrznile zaradi držanja dežnika, na poti nazaj iz službe pa ni bilo več sledu o prijetni belini, temveč sem se srečala s samimi lužami in grdimi rjavimi gmotami snega. Fuj in fej. Na srečo se mi ni bilo treba podati še v prometni kaos, saj ko vidiš vso to nestrpnost na naših cestah, te vse mine. Na živce pa mi gredo tisti malomarni vozniki, ki so preleni, da bi si spodobno očistili avto, preden se podajo na pot. Nekaterim se snop luči komaj vidi izpod tiste gmote snega, zadnja in stranske šipe pa tako ali tako niso dovolj pomembne, da bi jih bilo vredno očistiti. Ob vsem tem pa je najbolje še to, da ima vaš jekleni konjiček obute slabe letne gume. Zlata vredno.

Ja, prvi pravi zimski dan. Za otroke nekaj najlepšega, za večino odraslih pa trn v peti. Predlagam, da se samo za trenutek vrnete v čas otroštva – potem vam bo današnji dan (in dnevi, ki sledijo) celo všeč.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »