Arhiv za kategorijo “\'hoy\'”

Upanje umre zadnje in razmišljati moramo pozitivno, sem zadnjič rekla prijateljici. Ni se ravno strinjala z mano. Rekla je, da mora imeti vsak človek razlog, za katerega je vredno živeti, da mora vsak najti smisel življenja, torej imeti nekaj zaradi česar se je vsakič znova vredno pobrati in iti dalje. Nekateri ta smisel najdejo v družini, drugi v službi, tretji v hobiju, četrti v potovanjih, deseti v dobrodelnosti, osemnajsti v naravi, stoti v glasbi, nekateri pa v ničemer.

Je res tako? Vsi se slej ali prej vprašamo, zakaj smo tu, kaj počnemo in kaj je smisel vsega. Moramo res imeti razlog, da si sploh želimo živeti? Verjetno je res tako. Če človek izgubi celo družino, tega verjetno nikoli ne preboli, mogoče samo sprejme, da mu je usoda (ali kdorkoli že?) prinesla takšno preizkušnjo in najde uteho v drugih stvareh. Vendar, kaj stori, če mu ne uspe? Kaj, če se ne more več nikoli zaljubiti in biti srečen, kaj če sovraži svojo službo, kaj če vsak vikend preživlja sam, zaprt med štirimi sivimi stenami? Kaj če je dobra duša, a tega nihče ne vidi? Ok…še vedno se ne vda in gre dalje, poskuša razmišljati pozitivno, pa vendar…ali pride do točke, ko se mu ne zdi več vredno živeti? Ko ni več ne cilja, ne razloga in ne čustev. Ko je vse temno, pesimistično, slabo, grozno in bedno.

Življenje ni pravljica in tega se prej ali slej zavemo vsi, nekateri že v ranem otroštvu, drugi nepravičnost tega sveta začnejo spoznavati v najstniških in študentskih letih, tretji pa šele takrat, ko zares odrastejo. Pravijo, da sit lačnega ne razume in ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Vsi znamo biti prekleto pametni, kadar govorimo o nekih hipotetičnih situacijah, ali takšnih, v katerih se nismo znašli sami, nihče pa ne more zadeve res razumeti, če sam nikoli ni bil v enakem položaju. Zato nehajmo pametovati in poskusimo le razumeti, razumeti, da se skoraj vsak človek včasih znajde v ne preveč optimističnem obdobju svojega življenja, poskušajmo mu takrat stati ob strani in mu ne pustiti, da pade in zabrede v črne misli.

Poskusimo enostavno biti tam, ga samo poslušati in mu dati vedeti, da ni sam…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Biti starš je verjetno ena najtežjih nalog na svetu. Opraviti svojo nalogo dobro in po dvajsetih letih sam sebi reči, da si svojega otroka vzgojil v poštenega človeka, zasluži vse pohvale.

Sama otrok še nimam in zato niti ne želim “pametovati”, kakšna vzgoja je dobra, kaj starši počnejo narobe in kritizirati vzgojnih prijemov. Verjamem, da večina staršev želi svojim otrokom najboljše, se trudi in uči iz dneva v dan, kakšno vzgojo ubrati, da bo njihov otrok nekoč zrastel v dobrega človeka.

Najtežje je verjetno v času pubertete, ko se ponavadi otroci s starši ne strinjajo v ničemer, vse bi radi naredili po svoje, počutijo se dovolj odrasle, da odločajo o svojem življenju, staršev pa niti ne pustijo blizu. Nekateri od staršev tako niti ne vedo, kaj se dogaja z njihovim mladostnikom, o čem razmišlja, s kom se druži, kam zahaja, kaj ga muči ipd. Takrat so starši v najbolj neprijetnem položaju, saj morajo biti neomajni, nepopustljivi in skrbno bedeti nad otrokom. Nekateri pa tega enostavno niso sposobni, svojemu otroku bi rajši bili prijatelji kot starši, mu dovolili da gre v soboto zvečer ven in se vrne kadarkoli hoče. Niti se ne bi pozanimali, s kom in kam se odpravlja ter kako namerava priti domov. Lažje je pač otroku stisniti v roke 50 evrov in mu zaželeti lep večer. Lažje mu je izpolniti vsako njegovo željo, pa naj bo to nov mobitel, nov računalnik ali fotoaparat, kot pa mu dati vedeti, da si bo moral katero od teh stvari zaslužiti. Nekoliko težje se je z njim dejansko tudi ukvarjati, se useti in lepo pogovoriti in poiskati izvor vseh težav.

Po mojem mnenju bi moral vsak srednješolec vsaj en mesec poletnih počitnic opravljati počitniško delo, pa naj bo slednje kakršnokoli. Delo v trgovini, na bencinskem servisu, za proizvodnim trakom, kot pomoč v pisarni ali kjerkoli drugje. Tako bo vsaj nekoliko bolj znal ceniti prislužen denar in se začel zavedati, da mu ne more biti vse na pladnju prinešeno. Nekateri starši pa delajo ravno nasprotno – sin ali hčerka tako komaj pridobi vozniško dovoljenje in že pred hišo stoji popolnoma nov avto, čeprav vedo, da si ga ta otrok ne zasluži. Nekateri starši tako svojim otrokom dajejo takšno potuho, da me je groza. Le kako potem, ko grem mimo neke srednje šole, ne bi slišala izjav tipa: “Ej dons zjutri sm pa dedku ukradla 5 eurov, pa še čike. Res hudo an.” Se naj potem čudimo vsem posnetkom, ki pridejo na svetovni splet in prikazujejo, kaj vse se dogaja v naših šolah? Kaj delamo narobe? Se je svet res tako zelo spremenil?

Resnično ne vem, ali ljudje, ko se staramo, nekako drugače gledamo na mlajše generacije, vendar sama srečam zelo malo najstnikov, ki se znajo primerno obnašati, ki imajo delovne navade in ne delujejo kot, da so ravnokar prišli iz živalskega vrta. Vedno znova me pripravijo do tega, da se spomnim svojih najstniških let in začnem razmišljati, kakšna je bila moja generacija. Se mi samo zdi, ali je res vsako leto huje?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

  • Ker je že sedaj ob 7h zvečer tema, ko pa bomo ob koncu meseca prestavli uro, bo mrak padel že ob šesti uri, da ne govorim o tem, da bodo dnevi vse krajši.
  • Ker jesen s sabo prinese deževne dni…pa veter…in mraz.
  • Ker se začnemo zapirati med štiri stene, saj ni več tako prijetno biti zunaj.
  • Ker so dnevi bolj temačni in depresivni.
  • Ker se je potrebno bolj toplo obleči.
  • Ker je konec razvajanja na sončku ob pitju kave in branju knjige.
  • Ker ni več pravega užitka, da bi si privoščil kepico sladoleda. Ali pa dve.
  • Ker se že sedaj nekateri pogovarjajo o tem, kje bodo za novo leto.
  • Ker bo kmalu tema, ko bom šla v službo in prišla iz nje.
  • Ter zato, ker za jesenskim letnim časom pride ZIMA!
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Moški sreča žensko. Zaljubita se. Par živi srečno do konca svojih dni. Realnost je popolnoma drugačna, življenje namreč ni pravljica.

Moškemu gre ženska že malce na živce, spremenila se je…tudi on se je spremenil in njun odnos ne funkcionira več najbolje. Zato zadnje dneve vedno več časa preživi v službi, ravno zato, da mu ni potrebno poslušati njenega blebetanja. Tudi ena od sodelavk preživlja večere v pisarni, okupirana z e-maili in nerešenimi zadevami. Včasih se srečata v kuhinji, ko že vsak od njiju nujno potrebuje kavo, saj pred monitorjem ne zdržita več. Mogoče jo kdaj “časti” kavo…ali pa vročo čokolado. Vsak pije svojo kavo in pogovor hitro steče, sem in tja je slišati glasen smeh.

Njej je on simpatičen, pravzaprav več kot to…privlači jo. Ona je samska, vsak večer stopi v prazno stanovanje, nahrani mačka, poje na hitro pripravljeno večerjo, skoči pod tuš in naravnost v posteljo. Sama. Ta tip ji je všeč, a noče razmišljati o njem, saj točno ve, da ima punco, celo videla ju je že skupaj. Zakaj bi sploh razmišljala o njem?

Zvečer se spet srečata v kuhinji in klepet traja malce dlje kot včeraj…jutri se zgodba ponovi. In ponavlja se dan za dnem. Ona si zvečer, ko leži sama v postelji zaželi, da bi bil poleg nje on, a v istem trenutku sama sebe opomni, da tega ne bi nikoli storila. Ne, ona pa že ne bi šla v posteljo z zasedenim tipom. Ona nikoli ne bi bila druga ženska, zato razmišljanje o njem nima nikakršnega smisla in zgodba v njeni glavi se mora zaključiti. Vsaj tako prepričuje sama sebe.

Naslednji večer se srečanje v kuhinji konča s povabilom na pijačo. Naj sprejme? Gre samo za nedolžno pijačo, kljub temu, da si ga želi in bi ga slekla do golega prav tam, v tisti mali kuhinji?!

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

September je spet tu. Mesec, ki me zadnja leta vsakič znova opomni, da je tiste prave otroške brezkrbnosti konec in da sem že nekaj časa v svetu odraslih, kjer se je treba soočiti s problemi, sprejemati odločitve in se prebijati skozi vsakdanjik.

Vsako leto me september preseneti z dejstvom, da ura res teče in nič ne reče. Vsakič se namreč sprašujem, kako je lahko že konec avgusta in s tem tudi poletja, zakaj je zjutraj spet tako hudičevo mraz, zakaj je ob pol devetih zvečer že tema, zakaj drevesa že počasi zgubljajo listje in predvsem, kako se lahko čas tako hitro obrača. Presenetijo me mali bratranci in sestrične, ki me z odgovorom na vprašanje “Kateri razred si že ti?” vedno pustijo odprtih ust, saj se mi za nekatere zdi, da so bili ravno lani prvošolčki, sedaj pa že skoraj zaključujejo osnovno šolo. September me prav vsako leto sili k temu, da se vprašam, kam beži ta čas in če je res že tako dolgo tega, ko sem jaz prvič prestopila šolski prag. Je.

Ja…september. Mesec, ki me spomni, da je jesen že skoraj tu, da bo kmalu čas slabega vremena in da bo kmalu tudi zima pokazala svoje roge. Bi mogoče še kdo šel nazaj v poletje? :)

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Usoda ali naključje? Sreča ali trud? Plus ali minus?

Vsak od nas se je verjetno ne samo enkrat, ampak večkrat vprašal, kaj je smisel življenja, kako smo se znašli na tem planetu, kaj naj bi v življenju morali doseči, zakaj so stvari take kot so in kdo ali kaj z nami upravlja. Zakaj prekleto obstaja tako nesorazmerje na tem svetu? Bi bilo tako zelo dolgočasno, če otroci tam nekje v Afriki ne bi bili podhranjeni, če bi vsakdo na tem svetu imel za kos kruha, če ne bi bili nesrečni vedno eni in isti ljudje, če otrok star tri leta ne bi izgubil obeh staršev v prometni nesreči in če bi vsi starši otrokom lahko privoščili tisto malo igračo, za katero jih prosijo že nekaj mesecev?

Bi bilo tako zelo grozno, če bi na tem svetu obstajalo sto razkošnih in bogato opremljenih jaht manj? Če se osemnajstletni naduti mulci ne bi okoli vozili v pregrešno dragih Audijih in BMW-jih in če bi nek milijonar imel v garaži tri ali pet avtomobilov manj? Bi bilo tako hudo, če bi nekdo za neko normalno kosilo plačal 10, namesto 100 evrov?

Je res vsak svoje sreče kovač ali so nam nekatere stvari enostavno položene v zibelko? Je otrok, ki se rodi fotru, ki pije in pretepa svojo ženo sam kriv, da živi v takšni družini? So starši, ki svojim otrokom ne morejo vsako leto podariti počitnic na morju slabi in neuspešni, kljub temu, da garajo celo življenje, da bi otrokom nudili vse? Mislite, da njih ne stisne pri srcu, ko gledajo, kako drugi starši svoje otroke peljejo poleti na morje in pozimi na smučanje?

Pravičnosti na tem svetu nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Vedno bodo na eni strani nesramno bogati ljudje in na drugi reveži, ki nimajo niti za vsakdanji kruh. Vedno bodo razlike, ki jih ne bo popravil noben sistem, noben človek in noben dobrotnik.

Ostaja nam samo upanje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Nikoli te nisem prebolela. Nisem znala in nisem hotela. Hotela sem te še vedno imeti ob sebi in ker te ni bilo, si ostal v mojih mislih in v mojem srcu. Nikoli nisi čisto zares odšel. Nisem ti pustila.

Nisi naredil tistega zadnjega koraka, nisi zaloputnil vrat, nisi pozabil moje telefonske številke, prevečkrat si se spomnil name, nikoli nisi bil samo prijatelj.

Pojavljal si se v mojih sanjah, vedno znova. Ob meni je ležal nekdo drug, vendar sem jaz vseeno čutila tebe. Čutila tvoje močne roke, kako polzijo po mojem telesu in mi ne dajo miru, čutila tvoje vrele ustnice in videla tvoj obraz, tvoje oči, ki so me gledale tako nedolžno. Vendar nisi bil ti, bil si samo plod moje domišljije.

Ti pa si se zbujal vsako jutro v drugi postelji, moja te že davno ni več zanimala, razen takrat, ko ni bilo na voljo nobene druge. Življenje je brzelo mimo mene in tavala sem nekje v tistem labirintu, v katerem si me pustil. Ubijala sem sama sebe in bila tako neumna, da sem ti vedno znova pustila, da se mi približaš. Da mi ukradeš še en del srca, da me vzameš in na koncu pustiš kot pozabljeno cunjo nekje v kotu sobe. Bila sem slepa in spregledala vsako tvojo napako, preslišala vsako tvojo žalitev in lagala sama sebi.

Dokler ni počilo. Tisto noč sem zadnjič jokala za tabo…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ura zazvoni.

Vstanem.

Se oblečem.

Pospravim posteljo.

Grem v kopalnico.

Vlak.

Poslušanje muzike.

Tresoča vožnja.

Tečna mularija.

Pekarna.

Hoja.

Hladen zrak.

Nestrpni vozniki.

Prihod v službo.

Jutranji čaj.

Čekiranje mailov.

Delo.

Kava.

Delo.

Pisarniške fore.

Ugasnem računalnik.

Šal in plašč.

Hoja do postaje.

Vlak.

Dremanje.

Doma sem.

Večerja.

Sprehod.

Računalnik, knjige, tv, druženje…

Pod tuš.

Že spim.

vir fotke

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Ko so Američani 4. novembra pisali zgodovino in za 44. predsednika izvolili temnopoltega Baracka Obamo, je bil svet navdušen. Vsi so pozdravljali odločitev ameriškega naroda, temnopolti prebivalci niso mogli skriti solz, navdušenje je bilo neopisljivo. Po vseh novicah in oddajah, o tem, kaj se bo spremenilo in kaj lahko pričakujemo od novega predsednika, so mediji kmalu načeli temo o tem, kdaj bo Evropa dobila “svojega Obamo”.

Kdaj bodo torej Evropejci sposobni za predsednika/ico izvoliti predstavnika manjšine? Nemci Turka? Francozi muslimana? In še bolj konkretno, kdaj bo Slovenija sposobna za predsednika/ico izvoliti Roma ali pa nekoga, katerega priimek se konča na IĆ? Kdaj bomo postali tako “mešana”, multinacionalna družba, da se ne bomo več delili samo na Slovence in “ta spodnje”? Kdaj ne bomo več opazili razlik med imenoma Ana Novak in Dragana Vujinović? Kdaj nekega otroka na vasi ne bo sram povedati, da mu je ime Adis, ker ga bo strah, da se mu bodo vsi smejali? Sploh kdaj?

Sama nisem nikoli želela ljudi deliti na ene in druge, kar se tiče narodnosti ali vere, zato ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki tako vzgajajo tudi svoje otroke. Vsak lahko spoštuje svojo kulturno dediščino in versko prepričanje brez, da bi mu bilo zato potrebno zaničevati druge vere in narode. Nihče od nas si narodnosti ni izbral sam in sterotipiziranje, ki se ga vsi tako radi poslužujemo, je najlažji izgovor, da nekomu ne damo priložnosti, samo zato, ker je “čefur”, “cigan”, “makaronar” ipd.

Je torej gospodična Novak res bolj sposobna od gospodične Vujinović samo zaradi svojega priimka? Koliko “Neslovencev” imamo ali smo kdaj imeli na položajih predsednikov uprav, poslancev, ministrov, vodij organizacij…? “Na položajih naj bodo pa kr naš’ lj’dje,” je izjavil eden od mimoidočih, ko ga je novinar vprašal, če bi volil Roma. Ali res obstaja kakšen konkreten razlog za tak odgovor?

Bi bil kdo od vas pripravljen voliti predstavnika manjšin? Če ne, zakaj ne?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »