Arhiv za kategorijo “\'just something\'”

Nežne dežne kaplje na moji koži in tvoje roke okoli mojega pasu.

Sladek poljub na vrat in pramen mojih skodranih las na tvojem ramenu.

Prijetno hladen večer in dotik ustnic.

Tvoji vranje črni lasje in moj parfum.

Nasmeh in strast.

Ležanje v travi in moč besed.

Vonj poletja in vroč jezik na hladni koži.

Midva sva ubijalska kombinacija.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Gledal me je naravnost v oči in brez vsakega sramu predrzno spustil brisačo, ki je še pred nekaj trenutki ovijala njegovo telo. Uff, kako me je mikalo, da pogledam naravnost v “center” njegovega golega telesa, a nisem mu hotela dati tega veselja in zato nisem umaknila pogleda z njegovih oči.

Medtem, ko sem si jaz, zavita v kopalni plašč, nežno mazala noge z mlekom za telo, je počasi iz omare potegnil črne bokserice. Kot da ne bi sredi tistega velikega prostora stal popolnoma nag, si jih je prav počasi začel oblačiti in naskrivaj gledal, kaj počenjam jaz. Delala sem se, da me njegovo obnašanje ne gane, čeprav mi je šel grozno na živce. Zdel se mi je še eden izmed tistih prepotentnih moških, poln samega sebe z egom nabitim do stropa. Vseeno pa mi moja ženska narava ni dala miru in ko se je obrnil proti omari, sem si ga uspela nekoliko bolj ogledati. Njegova rit je v tistih boksericah izgledala čudovito, mamljivo, čeprav moram priznati, da so vseeno zmagale njegove oči in pogled, ki me je kar hipnotiziral.

Prekleto, nekaj je imel na sebi, kar se z besedami ne da pojasniti in neka čudna energija me je dobesedno vlekla k njemu. Medtem, ko sem imela jaz polno glavo misli, se je on seveda že oblekel, jaz pa sem se še kar ukvarjala s tistim mlekom za telo kot nerodna najstnica.

“Potrebuješ pomoč?” me je vprašal. Super, še šarmanten glas moraš imeti, sem si mislila in prav tisti trenutek sem se stopila…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…je besedilo ene stare pesmi, ki mi je danes prišla na uho. Moški in ženske smo si tako zelo različni, kot da res prihajamo z dveh različnih planetov. Različni v pogledih na svet in dojemanju stvari. Pa je to res pogojeno s spolom ali enostavno vsakega posameznika določa karakter, pa naj bo moškega ali ženskega spola? Je to mogoče tudi stvar vzgoje?

Moški na prvi pogled delujejo kot mnogo manj zapletena bitja v primerjavi z ženskami. Ko ženska dobi sms od moškega, lahko vsebino le-tega razume nekoliko drugače, v preprostem stavku se zanjo skriva neko ozadje. Da je popolnoma prepričana, stvari preveri še pri prijateljicah, ki njene domneve le potrdijo. No…moški je mislil točno to, kar je napisal, brez kakršnihkoli skritih pomenov.

So le stereotipi, ali povprečni moški razmišlja le o seksu, se s prijatelji pogovarja le o nogometu in avtomobilih ter ima ogromen strah pred resno zvezo? Ali na drugi strani povprečna ženska res sanja o princu na belem konju, verjame v večno ljubezen, obožuje shopping in se ves čas ukvarja z dietami, ker nikoli ni zadovoljna sama s sabo?

Vseeno se mi zdi, da se ženske ponavadi veliko bolj obremenjujemo same s seboj, nam včasih manjka samozavesti in prevečkrat tarnamo o vseh svojih problemih, namesto, da bi čimprej poiskale rešitve. Moški so kar nekako bolj “zrelaksirani”, jim je večkrat vseeno, so mogoče bolj potrpežljivi in lahko več prenesejo…vsaj navzven. Ženske namreč zelo hitro pokažemo svoja čustva, smo bolj vzkipljive, mogoče tudi ranljive?

Je mogoče res kriva vzgoja? Fantke starši velikokrat učijo da ne smejo jokati, jih silijo v to, da se igrajo z avti, bagerji, orodjem, vojaki in pištolami. Ko punčke nekoliko zrastejo, jih mamice že začnejo navajati na gospodinjska opravila, na sinove pa nekatere kar pozabijo.

Težko je narediti nek pameten zaključek, verjetno pa je določanje posameznika samo po spolu, precej veliko posploševanje, ker niso vse ženske nore na romantične komedije in ne marajo vsi moški športa in hitrih avtomobilov. :P

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

The person who invented “Happily Ever After” should have his ass kicked. Ta stavek sem enkrat nekje slišala, pa se sedaj niti ne spomnim kje, vem samo, da se zelo strinjam z njim.

Lepo je gledati romantične filme, brati knjige o večni ljubezni, vendar na žalost resnično življenje ni vedno povsem tako. Ne najde vsak tiste “prave osebe”, ne poroči se vsak samo enkrat, ne doživi vsak srečnega življenja z družinico v mali hiški z belo ograjo, dvema otrokoma in psom. Life isn’t a fairy tale! Na žalost ne.

Ne trdim, da “večna ljubezen” ne obstaja, vendar se je tudi za to treba vsak dan znova truditi, noben odnos namreč ne funkcionira sam od sebe. Na začetku je tako ali tako vse zelo lepo, rožnato, zares pravljično, ko imamo tiste metuljčke nekje v trebuhu, ko komaj čakamo da ga/jo vidimo in poljubimo. Potem pa začneta partnerja odkrivati drug drugega, naenkrat ju nešteto stvari moti in zavesta se, da ni popolnega moškega oz. ženske. Če želita ostati skupaj, morata torej sklepati kompromise, si zaupati, vlagati v njun odnos, se veliko pogovarjati, samo ljubezen enostavno ne bo dovolj.

Na žalost je tako, da veliko ljudi išče pravo ljubezen celo življenje, pa na koncu vseeno ostanejo sami in srečna zgodbica, ki so jo imeli v mislih ves čas, se nikoli ne uresniči. Po drugi strani je ogromno parov skupaj preprosto iz navade, iz strahu, da zvezo končajo, ker mislijo, da ne bodo našli drugega partnerja in se na ta način zavarujejo pred tem, da bi ostali sami. Prav tako se ženska pri 35 letih naveliča iskanja in izbere moškega, ki sicer z njo ravna zelo lepo, jo razvaja, preseneča, je zanesljiv, pošten, tudi seks je ok…and that’s about it. Vse je ok, a ni strasti, ni tistih pravih čustev, nikoli se ne skregata, ampak pač…z njim bo ostala “because he’s a keeper”.

Ljubezen nikakor ni tako preprosta kot nam jo prikažejo knjige in filmi, prej ko se zaveš tega, bolje je…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Upanje umre zadnje in razmišljati moramo pozitivno, sem zadnjič rekla prijateljici. Ni se ravno strinjala z mano. Rekla je, da mora imeti vsak človek razlog, za katerega je vredno živeti, da mora vsak najti smisel življenja, torej imeti nekaj zaradi česar se je vsakič znova vredno pobrati in iti dalje. Nekateri ta smisel najdejo v družini, drugi v službi, tretji v hobiju, četrti v potovanjih, deseti v dobrodelnosti, osemnajsti v naravi, stoti v glasbi, nekateri pa v ničemer.

Je res tako? Vsi se slej ali prej vprašamo, zakaj smo tu, kaj počnemo in kaj je smisel vsega. Moramo res imeti razlog, da si sploh želimo živeti? Verjetno je res tako. Če človek izgubi celo družino, tega verjetno nikoli ne preboli, mogoče samo sprejme, da mu je usoda (ali kdorkoli že?) prinesla takšno preizkušnjo in najde uteho v drugih stvareh. Vendar, kaj stori, če mu ne uspe? Kaj, če se ne more več nikoli zaljubiti in biti srečen, kaj če sovraži svojo službo, kaj če vsak vikend preživlja sam, zaprt med štirimi sivimi stenami? Kaj če je dobra duša, a tega nihče ne vidi? Ok…še vedno se ne vda in gre dalje, poskuša razmišljati pozitivno, pa vendar…ali pride do točke, ko se mu ne zdi več vredno živeti? Ko ni več ne cilja, ne razloga in ne čustev. Ko je vse temno, pesimistično, slabo, grozno in bedno.

Življenje ni pravljica in tega se prej ali slej zavemo vsi, nekateri že v ranem otroštvu, drugi nepravičnost tega sveta začnejo spoznavati v najstniških in študentskih letih, tretji pa šele takrat, ko zares odrastejo. Pravijo, da sit lačnega ne razume in ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Vsi znamo biti prekleto pametni, kadar govorimo o nekih hipotetičnih situacijah, ali takšnih, v katerih se nismo znašli sami, nihče pa ne more zadeve res razumeti, če sam nikoli ni bil v enakem položaju. Zato nehajmo pametovati in poskusimo le razumeti, razumeti, da se skoraj vsak človek včasih znajde v ne preveč optimističnem obdobju svojega življenja, poskušajmo mu takrat stati ob strani in mu ne pustiti, da pade in zabrede v črne misli.

Poskusimo enostavno biti tam, ga samo poslušati in mu dati vedeti, da ni sam…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Hladen večer. Z družbo se zatečemo v bližnji lokal na vroč čaj. Sadni z limono. Jagoda z vanilijo – tega si vedno pil ti.

Tam sem s telesom, a z glavo niti približno ne. Slišim vrsto različnih pogovorov, v ozadju celo neko glasbo, a ne poslušam. Misli mi odtavajo daleč stran, spomini mi ne pustijo dihati. Vsaka malenkost me znova in znova spomni nate. Za tistim narejenim nasmehom, se v resnici skriva globoka žalost. Delam se, da sem ok, čeprav vsi opazijo, da me nekaj muči. Pravzaprav vsi natančno vedo, kdo me muči.

Hočem se izklopiti, nisem razpoložena za druženje. Vozila bi se ure in ure, šla bi daleč stran, pobegnila od bolečine, če bi bilo to mogoče. Pa ni. Tvoja senca je prisotna povsod. Zjutraj pijem kavo iz skodelice, ki si jo včasih uporabljal ti, spim na tvoji strani postelje in sanjam o tebi. Sanjam o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

I really miss you…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

  • Ker je že sedaj ob 7h zvečer tema, ko pa bomo ob koncu meseca prestavli uro, bo mrak padel že ob šesti uri, da ne govorim o tem, da bodo dnevi vse krajši.
  • Ker jesen s sabo prinese deževne dni…pa veter…in mraz.
  • Ker se začnemo zapirati med štiri stene, saj ni več tako prijetno biti zunaj.
  • Ker so dnevi bolj temačni in depresivni.
  • Ker se je potrebno bolj toplo obleči.
  • Ker je konec razvajanja na sončku ob pitju kave in branju knjige.
  • Ker ni več pravega užitka, da bi si privoščil kepico sladoleda. Ali pa dve.
  • Ker se že sedaj nekateri pogovarjajo o tem, kje bodo za novo leto.
  • Ker bo kmalu tema, ko bom šla v službo in prišla iz nje.
  • Ter zato, ker za jesenskim letnim časom pride ZIMA!
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Moški sreča žensko. Zaljubita se. Par živi srečno do konca svojih dni. Realnost je popolnoma drugačna, življenje namreč ni pravljica.

Moškemu gre ženska že malce na živce, spremenila se je…tudi on se je spremenil in njun odnos ne funkcionira več najbolje. Zato zadnje dneve vedno več časa preživi v službi, ravno zato, da mu ni potrebno poslušati njenega blebetanja. Tudi ena od sodelavk preživlja večere v pisarni, okupirana z e-maili in nerešenimi zadevami. Včasih se srečata v kuhinji, ko že vsak od njiju nujno potrebuje kavo, saj pred monitorjem ne zdržita več. Mogoče jo kdaj “časti” kavo…ali pa vročo čokolado. Vsak pije svojo kavo in pogovor hitro steče, sem in tja je slišati glasen smeh.

Njej je on simpatičen, pravzaprav več kot to…privlači jo. Ona je samska, vsak večer stopi v prazno stanovanje, nahrani mačka, poje na hitro pripravljeno večerjo, skoči pod tuš in naravnost v posteljo. Sama. Ta tip ji je všeč, a noče razmišljati o njem, saj točno ve, da ima punco, celo videla ju je že skupaj. Zakaj bi sploh razmišljala o njem?

Zvečer se spet srečata v kuhinji in klepet traja malce dlje kot včeraj…jutri se zgodba ponovi. In ponavlja se dan za dnem. Ona si zvečer, ko leži sama v postelji zaželi, da bi bil poleg nje on, a v istem trenutku sama sebe opomni, da tega ne bi nikoli storila. Ne, ona pa že ne bi šla v posteljo z zasedenim tipom. Ona nikoli ne bi bila druga ženska, zato razmišljanje o njem nima nikakršnega smisla in zgodba v njeni glavi se mora zaključiti. Vsaj tako prepričuje sama sebe.

Naslednji večer se srečanje v kuhinji konča s povabilom na pijačo. Naj sprejme? Gre samo za nedolžno pijačo, kljub temu, da si ga želi in bi ga slekla do golega prav tam, v tisti mali kuhinji?!

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Usoda ali naključje? Sreča ali trud? Plus ali minus?

Vsak od nas se je verjetno ne samo enkrat, ampak večkrat vprašal, kaj je smisel življenja, kako smo se znašli na tem planetu, kaj naj bi v življenju morali doseči, zakaj so stvari take kot so in kdo ali kaj z nami upravlja. Zakaj prekleto obstaja tako nesorazmerje na tem svetu? Bi bilo tako zelo dolgočasno, če otroci tam nekje v Afriki ne bi bili podhranjeni, če bi vsakdo na tem svetu imel za kos kruha, če ne bi bili nesrečni vedno eni in isti ljudje, če otrok star tri leta ne bi izgubil obeh staršev v prometni nesreči in če bi vsi starši otrokom lahko privoščili tisto malo igračo, za katero jih prosijo že nekaj mesecev?

Bi bilo tako zelo grozno, če bi na tem svetu obstajalo sto razkošnih in bogato opremljenih jaht manj? Če se osemnajstletni naduti mulci ne bi okoli vozili v pregrešno dragih Audijih in BMW-jih in če bi nek milijonar imel v garaži tri ali pet avtomobilov manj? Bi bilo tako hudo, če bi nekdo za neko normalno kosilo plačal 10, namesto 100 evrov?

Je res vsak svoje sreče kovač ali so nam nekatere stvari enostavno položene v zibelko? Je otrok, ki se rodi fotru, ki pije in pretepa svojo ženo sam kriv, da živi v takšni družini? So starši, ki svojim otrokom ne morejo vsako leto podariti počitnic na morju slabi in neuspešni, kljub temu, da garajo celo življenje, da bi otrokom nudili vse? Mislite, da njih ne stisne pri srcu, ko gledajo, kako drugi starši svoje otroke peljejo poleti na morje in pozimi na smučanje?

Pravičnosti na tem svetu nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Vedno bodo na eni strani nesramno bogati ljudje in na drugi reveži, ki nimajo niti za vsakdanji kruh. Vedno bodo razlike, ki jih ne bo popravil noben sistem, noben človek in noben dobrotnik.

Ostaja nam samo upanje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nikoli te nisem prebolela. Nisem znala in nisem hotela. Hotela sem te še vedno imeti ob sebi in ker te ni bilo, si ostal v mojih mislih in v mojem srcu. Nikoli nisi čisto zares odšel. Nisem ti pustila.

Nisi naredil tistega zadnjega koraka, nisi zaloputnil vrat, nisi pozabil moje telefonske številke, prevečkrat si se spomnil name, nikoli nisi bil samo prijatelj.

Pojavljal si se v mojih sanjah, vedno znova. Ob meni je ležal nekdo drug, vendar sem jaz vseeno čutila tebe. Čutila tvoje močne roke, kako polzijo po mojem telesu in mi ne dajo miru, čutila tvoje vrele ustnice in videla tvoj obraz, tvoje oči, ki so me gledale tako nedolžno. Vendar nisi bil ti, bil si samo plod moje domišljije.

Ti pa si se zbujal vsako jutro v drugi postelji, moja te že davno ni več zanimala, razen takrat, ko ni bilo na voljo nobene druge. Življenje je brzelo mimo mene in tavala sem nekje v tistem labirintu, v katerem si me pustil. Ubijala sem sama sebe in bila tako neumna, da sem ti vedno znova pustila, da se mi približaš. Da mi ukradeš še en del srca, da me vzameš in na koncu pustiš kot pozabljeno cunjo nekje v kotu sobe. Bila sem slepa in spregledala vsako tvojo napako, preslišala vsako tvojo žalitev in lagala sama sebi.

Dokler ni počilo. Tisto noč sem zadnjič jokala za tabo…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »