Arhiv za kategorijo “\'just something\'”

Ura zazvoni.

Vstanem.

Se oblečem.

Pospravim posteljo.

Grem v kopalnico.

Vlak.

Poslušanje muzike.

Tresoča vožnja.

Tečna mularija.

Pekarna.

Hoja.

Hladen zrak.

Nestrpni vozniki.

Prihod v službo.

Jutranji čaj.

Čekiranje mailov.

Delo.

Kava.

Delo.

Pisarniške fore.

Ugasnem računalnik.

Šal in plašč.

Hoja do postaje.

Vlak.

Dremanje.

Doma sem.

Večerja.

Sprehod.

Računalnik, knjige, tv, druženje…

Pod tuš.

Že spim.

vir fotke

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Na začetku je bil le eden izmed sodelavcev – enak kot vsi ostali. Ni se ji zdel nič posebnega, v bistvu ga ni niti opazila, bil je pač tam nekje, srečevala sta se na hodnikih, vratih, stopnicah, se kdaj pa kdaj skoraj zaletela pri balonu z vodo in verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi bilo tiste službene žurke.

Službena zabava…vsi zamujajo, eden po eden kapljajo v restavracijo, vzdušje je super, ni tiste pisarniške zategnjenosti, folk se zafrkava, med nekaterimi se krešejo iskrice, vsak nov kozarček popestri dogajanje. Restavracija kmalu postane dolgočasna, v krvi je že preveč alkohola, išče se novo zatočišče. Ona ga najprej sploh ne opazi, kasneje spregovorita nekaj besed, govora je predvsem o službi…o tem, kako se je vklopil v novo okolje, saj se jim je pridružil pred kratkim. Nič drugega, nobenih pokvarjenih šal, nobenih dotikov, nič seksi pogledov…strogo profesionalen odnos.

Vmes družba najde pravi žurerski lokal, glasba je super, smeha je na tone, plesa še več. Ko zvrne še eno tekilo in se v ritmih salse odpravlja na plesišče, se ji pridruži on in zgodba se lahko začne. En korak sem, dva tja, obrat levo pa desno, ni kaj, tip obvlada, a še vedno je samo sodelavec. Nič prepovedanih dotikov, nič božanja, še manj tistih sočnih ustnic…samo nasmeh – eden za drugim.

V ponedeljek so vsi spet bolj resni, ni govora o zabavi, alkoholu, nevarnem plesu…nada. “Še dobro, da se ni nič zgodilo, itak ne bi bla nikol s sodelavcem,” razmišlja med pisanjem e-maila. Ura je 16.45, ravno se odpravlja na stranišče pred odhodom domov, ko ji začne oranžno utripati eno izmed še odprtih okenčkov. Skype. “Ja, kdo se je pa spet ob petih neki spomnu,” se že jezi v mislih, dokler ne vidi od koga prihaja sporočilo.

On: “Dobr plešeš ;)

Ona: “Ja, tnx…I guess :)

On: “You’re welcome ;) A jst si pa ne zaslužim pohvale ;)

Ona: “Hmm…o tem morm pa še mal razmislit ;)

On: “Ah, dej, dej. Lohk bi pa tole kdaj ponovila…aja, brez ostalih sodelavcev, seveda :)

Ona: “Aja, ples misliš :)

On: “Ah, ples je samo ena izmed stvari… Velik se še da narest… Lohk pa začnemo z masažo, vidm, da tmle še komi sediš, ti kr ene par stvari manjka, se mi zdi…”

Ona: “Ja, ti pa res veš, kva men manjka :) Aja, o kakšni masaži to govorimo :) )”

On: “Prid sem pa ti bom pokazal ;)

In tako se je pogovor nadaljeval, se stopnjeval, dražila sta en drugega in se komaj zadrževala, da se nista začela na ves glas smejati. Komaj je še lahko pri miru sedela na tistem trdem stolu, kolena so ji že postajala mehka…hudirja, pa samo brala je njegove besede, kaj bo šele, ko bo zraven nje. “Dej zresn se, nehi se obnašat ko ena zmešana najstnica,” si je rekla…

Nadaljevanje sledi…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Komad, ki jo zadane v dno duše. Komad, ki s svojim besedilom natančno povzame njeno počutje. Komad zaradi katerega ji po licu spolzi solza…

“Je sploh vredno?” se vpraša. Je vredno razmišljati, povzemati vse pretekle dogodke, se spraševati, si razbijati glavo… Si želeti in upati? Ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Je za vse kriva usoda, smo le lutke, s katerimi nekdo upravlja? Lahko vplivamo na svoje življenje in na potek dogodkov v njem ali pa smo le mala, šibka bitja, ki živimo kakor nam je dano? Je ljubezen lahko resnična in večna, ali je le pojem, ki so ga ustvarili vrli pesniki in pisatelji? Ali je sploh kdaj obstajala…ljubezen med njima?

Počutila se je kot kamenček na dnu morja, pozabljen od vseh, nepomemben, tisočkrat pohojen…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Stal si tam pred mano. Molčal.

Tudi jaz sem bila brez besed, moje oči pa niso mogle skriti vseh mojih čustev. Ena solza za drugo in ena sama mučna tišina.

Prestrelil si me s pogledom, iz tvojih oči je sevalo sovraštvo.

Kdaj človek, ki ga imaš najraje, postane tujec?

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Težko se je bilo vrniti. Še težje se je bilo spraviti v posteljo pred polnočjo. Začuda so se pojavljale tudi težave s spanjem1, konstantno sem se prebujala in na koncu že z odprtimi očmi čakala, da ura zazvoni in da že enkrat vstanem. Hude zaspanosti danes niti ni bilo, bo pa zato verjetno jutri. Tolaži me dejstvo, da je jutri že četrtek.

Kako težko je bilo šele  prižgati računalnik, strahu polne oči so pričakovale, kako poln bo inbox in kaj želijo vsi možni ljudje. Zato pa je bilo po drugi strani lepo po dolgem času videti določene sodelavce in sodelavke, zopet iti na dopoldansko kavico in pripovedovati o dopustniških dogodivščinah.

Vračam se napolnjena z energijo2, neobremenjenih misli, lepih vtisov in zanimivih dogodivščin. Tudi objave na blogu se vračajo, bolj hladni in kratki bodo dnevi, več bo tudi objav ;) In pa še nekoliko spremenjena podoba, kmalu bomo namreč praznovali prvi rojstni dan :)

Skratka…spet sem tu!

  1. kar je zame vsekakor zelo, zelo, poudarjam zelo :mrgreen: neobičajno [nazaj]
  2. ki je bo verjetno zelo kmalu zmanjkalo [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Klavirske tipke so čarobne, mistične in zapeljive. Črno – belo…

S kakšnim razlogom gre osel dvakrat na led?

Pogled pove več kot tisoč besed…

“Nimam časa” je eden najbolj bednih izgovorov.

Človeška neumnost ne pozna meja :roll:

Preprosto je. Samo zaigrati je treba na prave strune…

Vsaka stvar se zgodi z razlogom?

Življenje brez težav bi bilo dolgočasno…

Lahko je govoriti. Nekoliko težje je to storiti. Nič novega…

Afrodiziak?

Lep kompliment. Nič osladnosti…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Nikoli ni prenehal verjeti v dobroto ljudi. V ljudi, ki so pripravljeni dati, brez da bi dobili kaj v zameno. V ljudi, ki niso iskali razloga, da bi nudili pomoč, ampak so preprosto bili tam, kadar si jih rabil. V ljudi, ki so še verjeli v prijateljstvo, poštenost in načelnost. V ljudi, ki kljub vsej svoji sreči, niso pozabili na sočloveka.

Ampak ravno ljudje so bili tisti, ki so ga vedno znova razočarali. Tisti, ki so mu vedno zabili nož v hrbet, ko je to najmanj pričakoval, tisti, ki so ga pustili kot ranjenega volka sredi gozda. V usodo nikoli ni verjel, vedno je namreč trdil, da je vsak svoje sreče kovač in to tudi neprestano dokazoval. Če je padel, se je pobral, če mu je bilo težko, je tudi zajokal in kadar ga je bolelo, je sam sebi celil rane. A nikoli ni nehal verjeti, nikoli ni izgubil upanja in nikoli se ni predal.

Vendar je spet dočakal zlobno naravo človeka in v njem je zazevala globoka rana. Tokrat je padel in se ni več znal pobrati. Vdal se je in prenehal upati…

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Včasih me prav preseneti, kako nekateri ljudje razmišljajo, nekateri se namreč po tem precej približajo našim praprababicam in dedkom1. Včasih je bila namreč prava sramota, če je bila ženska stara2 že kar nekaj čez dvajset let in neporočena in nekateri so takšnega mnenja še danes. Mogoče ni ravno pomembno, da je poročena, vsekakor pa mora biti zasedena in nikakor samska. Ker, če je samska, je sigurno tečna, nepotešena, zdolgočasena, jezna sama nase, obupana in nezanimiva za cel svet. Kaj šele, da je ta samska ženska presegla magično mejo trideset – potem jo je ves moški svet že odpisal. Ker kot pravijo nekateri, je nemogoče biti samski in srečen – ti dve besedi enostavno ne gresta skupaj. Srečen si lahko samo v paru in nikakor drugače. Ponavadi tako pametarijo ravno tisti, ki nimajo pojma, kaj je sreča v dvoje in sami sploh ne znajo biti. Če nekdo misli, da je lahko srečen in izpopolnjen samo, če ima partnerja, potem tu nekaj “ne štima”.

Hkrati pa iz nekaterih ust slišimo, da je super biti samski, ker te nihče ne omejuje, počneš lahko kar hočeš in kadarkoli hočeš, si svoboden, čas imaš za prijatelje, za žur, zase ipd. Posebno zanimivo je to slišati iz ust zasedenih žensk in moških, ki se očitno v zvezi počutijo nekako utesnjene. Seveda ni nikakor enako biti samski ali v zvezi, ampak večino stvari lahko počneš ne samo, če si samski, ampak tudi, če si (z)vezan3. Žal pa nekaterim partner postane ves svet in edini “objekt” zanimanja, saj enostavno pozabijo na življenje, ki so ga živeli preden so se zaljubili.

Seveda je lepo imeti nekoga, vedeti, da je vedno tu, računati na njegovo podporo, se crkljati, zjokati, tarnati, se z njim/njo veseliti, ampak prav tako je lepo uživati v čarih samskega življenja. Tudi samski ljudje namreč brez posebnih težav živijo polno življenje in so lahko zadovoljni sami s sabo, čeprav je kar precej takšnih, ki trdijo nasprotno. Vedno so tu prednosti in slabosti, kot pri vseh drugih stvareh. 

Jaz pa še vedno trdim – bolje biti sam4 kot z napačno osebo, ali bog ne daj biti z nekom samo zato, da ne bi bil sam…

  1. mimogrede, se to piše skupaj ali narazen? [nazaj]
  2. mlada! [nazaj]
  3. :mrgreen: [nazaj]
  4. kar ne pomeni biti osamljen! [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Ljubim poletje. Lepi so poletni dnevi, čeprav čez dan skoraj vsakdo išče senco in hladno pivo, limonado ali sladoled – kar vas pač osveži in ohladi. Še lepši so poletni večeri, ko je lažje sedeti nekje zunaj, začutiti nežen piš vetra in vonj morja ter debatirati dolgo v noč. Se skrivnostno smehljati, spogledovati in osladno šepetati. Vse skupaj tako ali tako prehitro mine, dobra dva meseca in vsega je konec. Če nam je sreča naklonjena, nam nekaj čudovitih dni nakloni še september, potem pa se začne dež, mraz, oblačnost in turobnost.

vir

Zato ljubim poletje. Včasih res težko prenašam tole vročino, ko začutim kapljice po vsem telesu – po hrbtu, med prsmi in na čelu, pa vsi moji kodri, ki bi si jih tisti trenutek najraje ostrigla. Ampak vseeno – ne zamenjam niti celega meseca hude vročine za tri dni mraza, dežja in vetra. Ker ni lepšega kot videti prelepo modro nebo, zaplavati v hladno vodo, poiskati skrit zalivček, se zvečer sprehajati bos po plaži…

Ja. Jaz ljubim poletje!

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

“Veš kaj bi ti delal! Te lizal, grizljal in božal, dokler…,” ji je šepetal na uho. Ona pa se je samo smejala in se branila vsakega njegovega dotika. Čeprav si ga je želela na vse možne načine, na sebi, v sebi, ob sebi, si ni smela dovoliti trenutka šibkosti. Doma sta jo vendar čakala mož in otrok, seveda s psom vred. Prava mala srečna družinica, so vsi govorili. “Pha, zelo srečna, ja. Kar prekipevam od veselja in radosti,” je razmišljala, ko je goltala vsebino pivske flaše.

Na začetku sta bila res srečna in zaljubljena, vse je bilo kot v pravljicah, v katere nikoli ni verjela. Uredila sta si stanovanje, si kupila psička, otrok pa je prišel popolnoma nenačrtovano. Ko mu je povedala, da je noseča, ni kazal pretiranega navdušenja, ni želel dodatnih obveznosti, želel je še žurati, ne pa biti varuška. Odločila se je, da bo ignorirala vse njegove pripombe in počasi se je navdušila nad idejo, da bi v svojem naročju držala svoje lastno dete. Kljub temu, da ji ni pomagal niti med nosečnostjo, kaj šele po porodu, je bila srečna, saj je v rokah končno držala svojo malo štručko. On pa je še vedno živel življenje samskega moškega, skoraj vsak dan se je dobil s kolegi, slutila je, da tudi s kakšno “kolegico”, a s tem se ji enostavno ni več dalo ubadati. Do njega ni čutila ničesar več, samo še prezir. Živela sta kot dva tujca, saj ponavadi nista spregovorila niti besede, še vedno pa sta si delila posteljo. Pogrešala ni ničesar in nikogar. Potem pa je začel prihajati domov vedno bolj pozno, vsakič bolj pijan in prišel je tudi dan, ko je nanjo položil roko. Ne, ni bilo tako kot v filmih, naslednji dan je namreč ni prosil naj mu oprosti in se izgovarjal na to, da je kriv alkohol. Ne, še celo grdo jo je pogledal in jezno zavpil, da je mali Matic planil v jok. Sama niti ni pričakovala opravičila, še manj je upala na to, da se bo spremenil in da bosta spet srečna. Točno je vedela, da to ni več mogoče.

Začela pa je pogrešati ljubkovanje, božanje, polzenje rok po njenem telesu, strast in vroče poljube. Nekega večera pa ji je prekipelo, otroka je odpeljala k mami in se s kolegico odpravila ven. Najprej se je počutila nekoliko nelagodno, a alkohol jo je sproščal in delal vedno bolj pogumno. Potem pa se je ob njej znašel še moški, ki ga ja poznala, moški, ki je bil predmet njenega poželenja dolgo, dolgo časa, a nikoli ni bil nič več kot le prijatelj. Zato toliko bolj ni mogla verjeti, kakšne besede prihajajo iz njegovih ust in skoraj bledlo se ji je od količine popitega piva, še bolj pa od strasti in želje, da bi ga čutila.

“Jebeš moža in fake družino,” si je rekla, ga povlekla za srajco in prijela tam, kjer ne bi smela…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »