Arhiv za kategorijo “\'just something\'”

Velikokrat sem iz moških ust slišala, da ženske tako ali tako ne vemo, kaj hočemo. Da smo izbirčne in se samo izmišljujemo, da pri moških vedno iščemo napake, da nam ni všeč to in ono in da je precej težko prenašati vse naše muhe.

V resnici to sploh ni res. Ni res, da ne vemo, kaj hočemo in kaj želimo. Res je, da smo včasih muhaste in da nas je takrat bolje pustiti pri miru. Res je tudi, da potrebujemo določeno mero pozornosti in da nismo zadovoljne s preprostim “mhm”. Pa tudi, da naši pogledi kdaj pa kdaj zavajajo in katerega izmed moških zato tudi razočarajo. Včasih si pač želimo, da z nas strgate vsak košček obleke, ki jo tisti trenutek nosimo na sebi, drugič pa nam  godi nežno šepetanje in ljubkovanje. Ja. Veliko stvari je res. Mogoče tudi to, da včasih težko priznamo svoje napake in zmoto.

Ni pa vedno res, da smo neodločne in da “cincamo”. Ni res, da ne znamo narediti prvega koraka in da smo brez poguma. Niti ni res, da smo preveč fine in da zato ne sprejmemo vsakega povabila na pijačo. Kot tudi ne, da smo samovšečne, ker nekomu ne zaupamo svoje telefonske številke. Mogoče nam res ni vedno jasno, kaj bi rade, sigurno pa vemo, da ob sebi ne potrebujemo otroka, še ene nezrele osebe in človeka, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Niti ne moškega, ki plava proti toku in ima še svoje lastno življenje obrnjeno na glavo. In ne, ne iščemo popolnosti, ker le-ta ne obstaja! Iščemo moškega z vsemi njegovimi napakami in težavami, vrlinami in pomankljivostmi, blebetanjem in iskrenimi besedami, bedarijiami in modrostjo…

V resnici sploh nismo tako zahtevne kot si nas moška vrsta predstavlja. Pravzaprav smo v resnici čisto prijetna bitja…1

  1. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Temni oblaki so zavzeli širno nebo in njihova modra barva postaja vse bolj grozeča, vedno bolj črna. Močno se zabliska in nekje v daljavi se zasliši grmenje, ki me prestraši. Temni se. Guma na kolesu je premalo napolnjena in zato še bolj čutim vsak kamenček, ki ga prevozim. Veter mi šumi okrog glave, nedaleč stran pa lahko slišim žuborenje potoka. Srake s svojim predirljivim zvokom krožijo po nebu in budijo zaspano vas.

V zraku je čutiti vonj sveže pokošene trave, ki omamlja nosnice in prinaša neke poletne spomine. Vas je temna in počasi se nad njo spušča mrak. Nikjer ni nikogar in občutek ni prijeten. Pripravlja se prava poletna nevihta, ki v meni povzroča neko tesnobo. Ujamejo me prve dežne kaplje, drevesa se zibajo sem in tja v vetru in vsaka kaplja, ki jo začutim na goli koži, je bolj boleča. Ni tistega prijetnega zvoka, ki pomirja, temveč je povsod okoli čutiti hlad in tema je vedno bolj grozna.

Poženem pedala na kolesu, da bi se lahko čimprej skrila pred temo. Strah me je. Želela bi samo, da me nekdo močno objame. Pa ne kar nekdo. Želela bi samo tvoj objem…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…naj ti povem, da je najina zgodba doživela svoj konec? Kako naj ti rečem, da so vsi najini načrti danes samo še prazne besede? Kako naj ti vzamem še tisti kanček upanja, ki ti je ostal? Kako naj te soočim z dejstvom, da midva več ne obstajava? Da si samo ti in sem samo jaz.

Kako naj te prosim, da pozabiš vse, kar sva imela in doživela? Kako naj ti ukradem nasmeh z obraza? Kako naj ti vzamem vso to strast? Kako naj te prepričam, da ti bo bolje brez mene? Kako naj ti rečem, da si slep in da nisem tisto, kar vidiš v meni? Kako naj te postavim na realna tla?

Kako naj te udarim naravnost v srce? Kako naj ti priznam, da ne mislim več nate? Kako naj ti rečem, da je sedaj mesto v mojem srcu zavzel On? Kako naj postanem krut človek?

Ne znam…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Prebujal se je še en poletni dan, ki pa po vremenu sodeč ni obetal nič dobrega. Njej se ni zdelo tako. Nežne dežne kaplje so povzročale prijeten, pomirjajoč zvok zaradi katerega bi lahko cel dan preležala v postelji. To seveda ni bilo mogoče, zato se je počasi skobacala izpod odej in se napotila v kopalnico. Majhne kapljice vode so hitro tekle po njenem telesu in ji povzročale prijeten občutek. Vedno je imela rada kapljice in zato ni razumela ljudi, ki niso marali dežja, ona ga je namreč oboževala. Že kot majhna punčka je rada sedela ob oknu in opazovala dežne kaplje, kako polzijo po okenski šipi. Najprej ena pa potem druga in tretja, četrta… Ali pa je obula svoje rdeče škorenjce in oblekla rumeno pelerino ter vlekla očeta za rokav, da jo pelje ven na dež. Domači so se ji vedno smejali in nikomur se ni ljubilo z njo na dež zaradi česar je pogosto kuhala mulo.

Ko je prišla izpod tuša in pred odprto omaro razmišljala, kaj naj danes obleče, se je spomnila tistih škorenjcev in pelerine. Isti trenutek si je zaželela, da bi bila spet majhna deklica, ki bi veselo skakala po lužah. Tudi to na žalost ni bilo mogoče, zato je zavzdihnila in se zakopala med obleke. Izbrala je hlače v črni barvi in srajčko v zeleni. Rada je imela močne barve, pozitivne in sevajoče. Nikoli ni prenesla brezbarvnosti in sivine. Poiskala je še svoj zeleni dežnik in se odpravila ven. Glede na to, da je bila tako nora na dež, je bila tudi “strastna” zbiralka dežnikov. Vsi so vedeli za njeno obsesijo in ji prinašali dežnike od vsepovsod in v njena zbirka je štela že krepko več kot sto primerkov, vseh barv in oblik. Ko sta se s Tomažem odločila, da bosta zaživela skupaj in je s sabo privlekla takrat še vseh svojih štirideset dežnikov, mu ni preostalo drugega kot da tudi njim ponudi domovanje. Vedno jo je dražil s tem njenim norim zbirateljstvom, a vseeno ji je z vsake službene poti prinesel nov, drugačen dežnik.

Tudi to se je spremenilo in ko je nazadnje prišel domov, ni bilo nobenega dežnika. S težavo sta se objela in prisiljeno poljubila, čeprav sta oba vedela, da njun odnos nikamor več ne pelje. Želela si je, da bi obstajal dežnik, ki bi jo ščitil ne samo pred dežjem, ampak tudi pred trpljenjem. Tak dežnik na žalost ni obstajal…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Piranski zaliv? Problem varčevalcev Ljubljanske banke? Problem obmejnih področij? Se zaradi vsega tega Slovenci in Hrvati nikakor ne prenesejo? Zakaj se veliko Slovencev neprestano pritožuje nad neprijaznostjo Hrvatov, pa gre vseeno vsako leto na morje ravno k sosedom?

Srbi in Albanci (Kosovarji?) se verjetno tudi “na smrt” sovražijo. Srbi še vedno trdijo, da je Kosovo njihovo, medtem ko je le-to že nekaj časa neodvisna država.

Grki ne priznavajo Makedonije pod njenim ustavnim imenom zaradi česar imamo spet dve sprti sosedi.

Zakaj pišem o vsem tem? Zato ker hočem povedati, da me ne preseneča, da je na tem svetu toliko nesoglasij, težav in sovraštva med narodi, ko pa ima skoraj vsak od nas sosede, ki jih ne prenese. Ozrite se okoli sebe, koliko ljudi ima dobre odnose s svojimi sosedi? Koliko od vas še nikoli ni imelo konflikta s katerim izmed sosedov? Prepiri zaradi kvadratnega metra zemlje, zavijanje z očmi, ker vaši sosedje poslušajo glasbo zelo na glas, ropotanje in hrup sosedov v nedeljo zjutraj, ko bi vi radi spali, tožbe, ki se vlečejo nekaj let in pa celo fizično obračunavanje. Kaj se ne bi morali ravno s sosedi razumeti najbolje? To so vendar ljudje, ki jih vidimo skoraj vsak dan, ljudje, ki nam lahko prvi priskočijo na pomoč, ko nesrečno pademo z lestve in se ne moremo pobrati. Če pa jih že ne maramo, pa bi se lahko vsaj potrudili in z njimi imeli nek “normalen”1 odnos. Se pozdravili, kadar bi se srečali in šli dalje brez grdih pogledov, nesramnih opazk in godrnjanja.

Nekje očitno to ni možno in kljub temu, da se človek trudi, da se ne zapleta v neke neumne spore, mu to nikakor ne uspeva. Ker sosedje kot jih imamo mi, so res unikatni in očitno nikakor niso pripravljeni na dialog2. Ne samo to, delujejo mi kot ljudje, ki ne živijo v civiliziranem svetu in niso sposobni normalno komunicirati, vse kar znajo je žaljenje, kričanje in uporabljanje neprimernih besed in gestikulacij. Če bi človek še tako rad šel mimo, brez da bi jih pogledal ali kaj rekel, mu tega ne pustijo. Žalostno.

Še dobro, da nam ostanejo še drugi sosedje, ki pa so popolno nasprotje in jih človek z veseljem povabi na kavo…

  1. kaj sploh je normalno? [nazaj]
  2. da se izrazim bolj politično :lol: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Končati neko ljubezensko zvezo je že samo po sebi ponavadi težko in neprijetno opravilo. Seveda je vse skupaj odvisno od nekih milijon okoliščin, od tega kako se je vse skupaj zaključilo, ali smo šli s partnerjem narazen “sporazumno”, je eden ali drugi varal, smo še vedno zaljubljeni ali le veseli, da smo se rešili iz železnega oklepa, kako dolgo smo bili skupaj1 … Torej milijon nekih okoliščin.

vir

No, in ko je vsega skupaj konec, je velikokrat najtežji del to, da se moramo s tem sprijazniti. Kako sedaj gledati na nekoga, ki ti je včasih pomenil vse, danes pa je le prijatelj, kolega, znanec ali mogoče celo nihče2? Povsem logično je seveda, da so stvari še bolj težavne, če še vedno nekaj čutimo do bivšega partnerja ali pa so celo ta čustva še vedno zelo močna. Kako torej preboleti?

Ok, potem pa druga stvar. Ponavadi nam je nerodno, ko preteče že nekaj časa od zaključka3 in znova srečamo bivšega partnerja. Kako se obnašati? Kaj reči?4. In še huje, po parih dneh srečati bivšega partnerja z novo, svežo ljubeznijo! Kaj je še lahko hujšega?

Tretja stvar. Imeti skupne prijatelje, ki so zaradi razhoda ravno tako v nerodni situaciji. Kako se še naprej družiti, ne da bi vsakič srečal bivšega/o?

Break up. Hmm…lahko bi še pisala, pa se bom rajši ustavila…5

  1. čeprav je včasih lahko tudi kratka zveza zelo intenzivna in ob njenem koncu lahko trpimo enako kot, če bi bila daljša [nazaj]
  2. spet odvisno, kako se partnerja razideta [nazaj]
  3. s tem mislim nekaj dni [nazaj]
  4. Tista: “In, kva ti kej?” ponavadi ne izpade ravno najbolje :D [nazaj]
  5. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Se še kdo spomni trganja listkov marjetic in tistega “ljubi – ne ljubi”? Pa nagajivih pogledov in zmečkanih ljubezenskih sporočilc sredi pouka? Kaj pa držanja za roke in prvega poljuba? Seveda se spomnite! Prvega ne pozabiš nikoli :)

Ob vsem brstenju, cvetenju, soncu, zvončkih in trobenticah, te spomini ponesejo nazaj v tiste prve ljubezenske zgodbe. Tiste, ki so bile takrat vse prej kot enostavne, danes pa se ti zdijo tako preproste, da se ti ustnice kar same razlezejo v nasmeh. Se ni lepo spomniti prvih ljubezenskih korakov? Vseh tistih čarobnih in sladkih trenutkov? Vseh pomladnih dni in ležanja v travi? Vseh nerodnih dotikov in omamnih poljubov? Ja. Lepo se je spomniti, lepo jih je podoživljati in za vedno ohraniti.

 vir

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Neustavljivo sva se privlačila. Težko nama je bilo med vsemi tistimi ljudmi. Težko sva se upirala najinim čustvom, še težje gledala. Smejala sva se brez razloga, da so naju drugi le debelo gledali in se muzali, saj nisva mogla skriti, da sva si všeč in da že nekaj časa nisva samo prijatelja.

Vsakič, ko si se me nenamerno dotaknil, mi je kri hitreje stekla po žilah. Čutila sem, kako močno si me želiš. Enako si čutil tudi ti. Gledal si me s tistimi temno rjavimi očmi in počutila sem se, kot da me slačiš tam pred vsemi. Nisva več želela izgubljati časa. Izginila sva iz tistega bučnega prostora in se podala ven v temno noč. Prijel si me za roko in zadrhtela sem. Začutila sva prijetne snežinke in čeprav je bila noč hladna, je bilo nama neizmerno vroče.

Snežinke so plesale okoli naju svoj čudoviti ples in počutila sem se kot da doživljam svojo lastno pravljico. Pravljico, ki jo piševa samo midva, ki jo ustvarjajo najini dotiki in pogledi. Poljubil si me nežno in mešalo se mi je od vseh občutkov, ki sem jih takrat doživljala. Biti v tvojem objemu je bilo takrat zame nekaj najbolj pomembnega na tem svetu. Sprehajala sva po tisti zasneženi pokrajini in vse je bilo tako čarobno.

Hitro sva si poiskala zavetje in se prepustila vsej strasti in poželenju, ki sva ga čutila. Ko sva objeta in potešena ležala tam v tisti mali sobici, nisva bila več samo jaz in ti, bila sva midva. Bila sva eno. Še tista hladna soba je bila polna ljubezni, pričakovanj in vseh najinih načrtov, ki pa se niso nikdar izpolnili…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Najprej se nista pustila motiti, saj sta si preveč želela drug drugega. Mobitel pa je vztrajno zvonil. Vibriranje in zvonenje – prvič, drugič pa tretjič. Takrat ga je ustavila in ga odrinila stran od sebe, da mu ni bilo prav nič jasno.

“Kaj delava?” je rekla naglas, medtem ko si je zapenjala srajco. Ni ji odgovoril. S tal je pobrala liste, ki sta jih v navalu strasti pometala z mize, odklenila vrata in zapustila njegovo pisarno. Počutila se je grozno in kot da ji ne bi bili dovolj lastni občutki krivde, se je na hodniku skoraj zaletela v nikogar drugega kot Petrovo punco. “O, zdravo, ti si pa Petrova nova sodelavka, kajne?” je zažvrgolela. “Hitim k njemu, ni mi ga uspelo dobit na telefon,” je še dodala. Tina je kar prebledela, ko je pomislila, kako bi se lahko zgodba odvila, če bi se dogajanje izpred par minut nadaljevalo.

Ko se je le nekako zamotila z delom, se ji je spet prikradel v misli. Na nek način ji je bilo žal, ker se mu ni prepustila, ker ni dovolila, da njegove roke potujejo po njenem telesu, da njegove ustnice raziskujejo vsak kotiček, vsako vdolbinico, vsak delček. Po drugi strani pa je bila vesela, da nista “šla do konca”, saj je čutila, da bi s tem poteptala vsa svoja načela in vrednote. Vedno je verjela v zvestobo in iskrenost in nikoli si ni želela biti tista ženska, s katero moški vara. Nehala je premišljevati o vsem skupaj, saj so mail-i kar deževali in čakalo jo je še ogromno dela.

Ura je bila že krepko čez štiri in Tina je začela razmišljati, kako si bo takoj, ko pride domov pripravila prijetno kopel. Tisti trenutek je zapiskal njen telefon in prepričana, da jo kakšna od prijateljic vabi na popoldansko kavico, je presenečeno ugotovila, da te telefonske številke ne pozna.

Pisalo je samo: “Parkirišče št. 17. Čez 20 minut. Pusti se presenetiti… Peter

Se ne nadaljuje :D

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Kakšno mučenje je bilo zanjo stati v dvigalu z njim…in njegovo punco, ki je dejansko izgledala zelo prijetna in tisti trenutek je Tino začela peči vest, ker se je imela prejšnji večer tako noro lepo. “Prasec,” si je mislila. Vožnja v tisti bedni tišini pa je trajala nenormalno dolgo in vsako sekundo se je počutila bolj grozno.

Še toliko bolj, ker je čutila, da jo požira z očmi, čutila je njegov pogled na svojem telesu, čeprav si ga sama ni upala pogledati. Misli so ji nekam zašle, a takoj se je zbrala in v tistem trenutku so se odprla vrata dvigala. Vsi trije so izstopili, “zaljubljeni” par se je poslovil s poljubom, Petrova punca je zavila na desno, on pa je korakal za Tino. “Ni tko kot zgleda, veš,” je tiho rekel. Iz Tininih ust pa se je izvil samo: “Ahaaaam, whatever…”

“Še dobro, da najini pisarni nista tako blizu in da mi ni treba delat z njim. Se bi mi zmešal,” je razmišljala, ko je odgovarjala na prejete e-maile. Na njeno veliko presenečenje se je med slednjimi prikazal tudi njegov. Pisalo je samo: “Dokazal ti bom.” Celo dopoldne je bila nemirna in vsako stvar je morala dvakrat prebrati, saj so ji misli tavale sem in tja. Najpogosteje so se vračale k njemu. Bil ji je neznansko všeč in če le ne bi bil zaseden, bi bil naslednji korak njen.

“Tina, Tiiiiina,” je šef zavpil iz pisarne. Hitro je skočila k njemu, kjer pa je dobila naslednja navodila: “Tina, poslušte. Zdele boste šla k Petru v pisarno, da mu pomagate pri tistem projektu, o katerem smo govorili na ponedeljkovem sestanku. Odloču sem se, da boste vi kar ta prava in da vam je treba dat priložnost. Peter vam bo dal vsa navodila in od danes naprej se glede tega obračajte kar nanj.” Tina pa ni vedela, ali naj skače od veselja zaradi izkazanega zaupanja s strani šefa, ali naj se počuti še bolj grozno, ker mora k Petru.

Srce ji je vse bolj utripalo, ko se je približevala vratom njegove pisarne in razmišljala je, kako naj se obnaša. Potrkala je in vstopila. “Ojla, kr sedi,” je rekel s tistim svojim šarmantnim glasom. Mirno ji je začel razlagati vse o delu, ki ju čaka in ko se je sprehajal gor in dol po pisarni, je vmes zaklenil vrata. Vstala je in se napotila proti slednjim, a jo je ustavil, jo pritisnil ob zid in se z roko dotaknil njenih prsi, ustnice pa prislonil k njenim. Najprej se je upirala, potem pa je začela v tej igri sodelovati, saj se ni mogla upreti njegovi neizmerni privlačnosti. Odpela mu je gumb in zadrgo na hlačah, on pa je z nje skoraj strgal tanko srajčko. Pisalna miza jima je služila za podlago, dokler….

….ni zazvonil Petrov telefon. Na ekranu je utripalo: “Lubica“…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »