Arhiv za kategorijo “\'me thinking\'”

…in tako naprej. Znane besede iz znane pesmi. So nekako dobra iztočnica za temo, ki me je po zelooo dolgem času pripeljala na blog.

Ženska in vse njene “osebnosti”. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da sedim na kavi v krogu žensk, katerih glavna tema pogovora so otroci. Mogoče res nisem najbolj primena oseba, da to komentiram, ker jih sama res nimam, lahko samo napišem, da imam otroke zelo rada, imam ogromno prijateljic, ki jih že imajo, tako da že marsikaj vem in te otroke imam res rada in si jih seveda nekoč želim imeti tudi sama. Vem tudi, da si tega občutka ne znam in ne morem predstavljati – biti mama – to moraš enostavno doživeti. Vseeno pa upam, da ko bom enkrat tudi sama postala mama, da bom malce drugačna.

Ne razumite me narobe, rada slišim vse prigode povezane z otroki, so namreč zelo zabavna bitja, vendar pa res ne morem več že 26tič poslušati, kako je potekal porod, kakšna je bila nosečnost, kateri sirup je dober, kako je rekel bu, pomahal tetici ipd. Res ne morem. Ne morem sedeti dve uri na kavi in poslušati vedno ene in iste teme, ženske drage saj vendar imate za povedati tudi kaj drugega. Razumem ves vaš ponos in to da si delite izkušnje in nasvete, pa vendar ni to potrebno početi ves ljubi dan.

Prijateljica mi je zadnjič rekla, da ko bo sama imela otroke, da ne želi izgubiti svoje osebnosti, ne želi biti “samo mama”. Jaz sem enakega mnenja, še vedno hočem iti s prijateljicami na kavo in “obdelati” vse naše babje teme, še vedno hočem biti ženska, ki ima za pokomentirati milijon stvari, ki ima za povedati sto in eno zgodbo, ki ne vključujejo samo otroke. Še vedno hočem biti jaz – ženska, ki ima tisoč vlog, ženska, ki si vzame čas tudi zase in je ravno zaradi tega boljša mama – ker je zadovoljna sama s sabo. Resnično si ne želim, da se vse v mojem življenju vrti samo okrog otroka, cenim vso to požrvovalnost, vendar pa sem vseeno mnenja, da si morajo mamice vzeti trenutek časa tudi samo zase, ker jih ravno takšne malenkosti napolnijo z energijo in so ravno zaradi tega svojim otrokom sposobne dati več. Svojim otrokom kažete svoje zadovoljstvo z dejanji, ne samo z besedami. Da ne omenjam seveda tega, da se marsikatera mamica osredotoči izključno samo na otroka, pozabi pa na partnerja.

Ženske smo čudovita bitja in imamo ta privilegij, da smo lahko toliko obrazov hkrati – mama, ljubica, hčerka, sestra, prijateljica… Drage dame, ne bodite ves čas osredotočene samo na enega od teh obrazov, to je enostavno prevelika škoda.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ko človek gleda in bere novice v zadnjih tednih, ki se bolj ali manj vrtijo samo okoli svetovne gospodarske krize, grških dolgov, proračunskih primankljajev, brezposelnosti in naše politične krize, si ne more kaj, da ne bi začel razmišljati, v kakšnem času smo se znašli.

Moja generacija, ki je ravno v obdobju osamosvajanja, iskanja redne zaposlitve, nakupa stanovanja in ustvarjanja lastne družine, lahko z zaskrbljenostjo gleda na prihodnost. Danes se morda res vozimo v boljših avtomobilih, imamo na voljo dvajset različnih vrst kruha, hipermarketi rastejo kot gobe po dežju, informacije so nam na voljo veliko hitreje, saj skoraj ni hiše, ki ne bi imela dostopa do interneta, potujemo več kot včasih. Vendar je po drugi strani vse manj poštenosti, osebnega stika in razumevanja, mobiteli in računalniki so otroke popolnoma prevzeli, knjige izgubljajo na vrednosti, paradižnik v hipermarketih (ki je na voljo tudi pozimi) ima okus po plastiki, ljudje pa smo bombardirani z vsemi novicami, od katerih polovica nima nobene vrednosti.

Ob vsem tem se vprašaš, kam vse to pelje. Bodo vsi ti protesti, nezadovoljstvo med ljudmi, lakota po svetu in tudi revščina v naši bližini pripeljali do svetovnih nemirov? Bodo določene skupine ljudi takšno situacijo poskusile izkorisiti? Smo res prišli do takšne stopnje razvoja, ko ne vemo več, kaj je pomembno in kaj ne? Zdi se mi, da so naši starši odraščali in se osamosvajali v povsem drugačnih okoliščinah, imeli so ogromno ciljev, navdušeni so bili nad marsikatero stvarjo, ne rečem, da ni bilo negativnih stvari, konec koncev imam samo predstavo, kako je bilo, amapk občutek imam, da na nek svoj način lepše kot sedaj. 

Naj zremo v prihodnost s strahom ali optimizmom? Bomo zmogli, ali bo človeška pohlepnost vse uničila?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Andrej Karoli je zadnjič v jutranjem programu rekel, da je glasba na avstrijskih smučiščih približno takšne kvalitete kot na večini slovenskih komercialnih radijskih postaj. Ja. Slovenske komercialne radijske postaje. Vedno bolj se mi zdi, da so samo kopija kopije, vse delujejo na isti način, edina izvirnost je v tem, da imajo ene novice oz. poročila 5 ali 10 minut pred uro. Bravooo?!

vir

Mogoče je problem v tem, ker v službi res cel dan poslušamo isto postajo in mi gredo programi zato toliko bolj na živce. Večina ljudi radio posluša verjetno res samo med vožnjo v službo oz. domov in zato verjetno nima občutka, da komercialne radijske postaje nas poslušalce že “posiljujejo” z enimi in istimi temami. Ko namreč že v četrto slišiš ponovitev posnetka iz jutranjega programa, ki niti ni tako smešen, kot si oni predstavljajo, bi radio poleg sebe najrajši zabrisal skozi okno. Da niti ne govorimo o tem, da isto pesem lahko slišiš petkrat v enem dnevu in prav tako jo boš petkrat slišal tudi naslednji dan.

Niti ne pomaga, če prestavljaš med posameznimi postajami, ker vedno naletiš na isto zgodbo. Nobena postaja nima več izvirnosti, vse imajo nekega svojega “zabavljača”, ki velikokrat preseže mejo dobrega okusa, vedno se vse vrti okoli seksa (je res potrebno čisto vsako temo povezati s seksom?!) in vedno vsi “obdelujejo” t.i. aktualne dogodke včerajšnjega dneva (ali celo preteklih dni), kar niti približno ni več zanimivo. Vse postaje se trudijo poslušalce pritegniti z razno raznimi nagradnimi igrami, v katerih je potrebno poiskati avto, ki se nahaja nekje v Sloveniji, vam plačajo položnice, vas pošljejo v Tunizijo na počitnice, yada, yada…

Enostavno se vprašaš, je to ljudem res všeč, jih takšne stvari res pritegnejo? Ali poslušamo radio samo zato, ker nam v tistem trenutku ne paše muzika iz CD predvajalnika, mogoče samo zato, da nekaj ropota in ni tišine? Včasih ni bilo tako…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Tehnologija je načeloma super stvar. V nekaj desetletjih se je spremenilo toliko stvari, da je včasih že težko slediti. Sedaj smo vsi že skoraj odvisni od računalnikov, mobilnih telefonov in vseh mogočih naprav, ki naj bi nam olajšale življenje.

Vendar nikakor ne morem mimo tega, da vse te naprave na nek način prispevajo k temu, da vse postaja nekako bolj brezosebno – nič več ni tistega pravega stika med ljudmi. Koliko ljudi sploh še pošilja razglednice, ko grejo na dopust? Ali pa božično-novoletne voščilnice? Kaj šele stara, na roko napisana ljubezenska pisma? Zakaj? Ko pa je bolj preprosto poslati sms, mms, e-mail…

Včasih me prav preseneča, kako neverjetno hitro se stvari spreminjajo in kakšne “igračke” imajo današnji otroci. V mojih časih smo se vsi veselo zbrali okrog tistga, ki je imel gameboy (se kdo spomni tetrisa ali pa Super Maria) in navdušeno opazovali potek igre, današnji “malčki” bi se nam sedaj verjetno smejali. Ali pa walkman in kasete, pri katerih se je trak velikokrat zataknil, da je moral človek kar ročno prevrteti na naslednjo pesem. Spomnim se tudi, da smo poslušali raznorazne oddaje na radiih, ki so omogočale glasbene želje in dobiti svojo, je bila zmaga dneva, saj nismo imeli youtube-a kot danes, kaset in (kasneje) CD-jev pa nam tudi niso kar tako kupovali.

Danes so te stvari že mimo in ko pomislim na vse to, se mi včasih zdi kot da sem živela v nekem popolnoma drugem obdobju. Vsekakor vedno pravim, da mi je bilo to obdobje všeč in da sem vesela, da je naša generacija imela tako prijetno otroštvo. Igrati človek ne jezi se na internetu ali pa v živo namreč nikoli ne bo isto. Upam, da nas vsa ta tehnologija ne bo nekoč spremenila v prave robote. Jaz se ji ne pustim. Zato grem jutri rajši na en sproščujoš čvek ob dobri kavi kot pa da klepetam na Skype-u. Pa vi?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Change is good. Tako pravijo.

Spremembe so edina konstanta v življenju. To sem nekje zasledila in v bistvu se lahko samo strinjam. Življenje je tako zelo nepredvidljivo in velikokrat si v glavi delamo neke točno določene scenarije, ki pa se potem nikoli ne zgodijo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb, na nek način se jih celo bojimo. Tako zelo se zasidramo v neke tirnice in nismo pripravljeni skreniti s poti, na kateri se nahajamo. Čeprav ta pot mogoče za nas niti ni prava, vztrajamo na njej, hodimo dalje in namesto, da bi ustvarjali nove spomine, se oklepamo starih. Tistih, ki predstavljajo neko lepo obdobje našega življenja, ki pa je minilo, mi pa nikoli nismo šli dalje, nismo naredili novega koraka, nismo se spremenili, nismo sprejeli sprememb, ki nam jih življenje samo ponuja.

Zakaj je to vedno tako težko? Zakaj nas spremembe navdajajo s takšnim strahom? Zakaj je tako grozno zaključiti razmerje, ki že dolgo več ne funkcionira tako kot bi moralo in je samo sebi namen? Samo zato, da ne ostanemo sami, da nadaljujemo življenje na neki že znani, raziskani poti? Zato, ker ne vemo, kaj nas čaka, če vse skupaj zaključimo? Si samo zato ne upamo? Ne razumem. Res ne.

Spremembe so lahko turbulentne, tudi krute, neprijetne in težke. Vendar so nujne, so bistvene, so pomembne, so življenjske. Važno je samo, kako jih sprejmemo in kako se soočimo z njimi. Change is good!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ljudje smo načeloma čustvena bitja. Ni nam dovolj samo to, da potešimo lakoto in žejo, to da smo oblečeni in da imamo streho nad glavo, temveč večino časa potrebujemo tudi nekaj več kot samo to.

Kadar smo zamorjeni, mogoče samo topel objem ali dolg pogovor, kadar smo srečni, si želimo to srečo z nekom deliti, kadar smo jezni, mogoče hočemo, da nas vsi pustijo pri miru. Vsaj ponavadi je tako, da potrebujemo ljudi okrog sebe, partnerja, družino, sorodnike in prijatelje. Z njimi si želimo deliti slabe in dobre dneve, srečno in žalostno razpoloženje in čeprav obstajajo ljudje, ki so sami sebi dovolj, mislim, da človek ni bil ustvarjen, da postane samotar.

Vendar pa smo po drugi strani tudi telesna bitja, kar pomeni, da v sebi nosimo nek “živalski” nagon in ne samo čustev, misli in duha. Tako nas včasih preplavi samo strast, tista prvinska, ko si želimo samo nekoga na (v) sebi, vročih poljubov, dotikov, brez tuhtanja in treznih misli. Včasih torej potrebujemo tudi samo seks, seks brez pravih čustev, samo neko telesno dejanje. Nekaterim to ustreza, drugi tega niso sposobni, saj se nikoli ne bi mogli spustiti v takšno intimno stvar, če do osebe ne čutijo nekaj več (oz. sploh karkoli). Kadar (in če) pa človeku takšna stvar ustreza, mu verjetno “paše” v nekem danem trenutku, pa potem mogoče še enkrat, dvakrat, desetkrat s to isto osebo. Pa vendar se sprašujem, ali pridemo do stopnje, ko nam seks ni več dovolj? Ko se eden od “frendov” začne zavedati svojih čustev, ko začuti, da se ima super s to osebo, tudi ko se ne prepuščata samo telesnim užitkom, da se lahko s to osebo zelo sproščeno pogovarja. Ali pridemo do stopnje, ko si želimo s to osebo iti v kino ali na večerjo, brez dodatne družbe? Ali mogoče pridemo do točke, ko ne želimo več ločenega dopusta, ko ne želimo več ločenega žuranja, ko se nočemo več pred drugimi ljudmi pretvarjati, da je ta oseba za nas samo znanec in nič več?

Ali se v nekem trenutku iz bolj telesnega pretvorimo v čustveno bitje? Ali postane v tem trenutku seks samo nadomestilo za čustva, občutke, misli?

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Enkrat sem prebrala, da se ne smemo preveč ozirati na to, v kakšnem času smo se znašli in v kakšnem stanju je naša družba ter da moramo v ljudeh vedno iskati dobroto, ker ta vsekakor obstaja.

Zadnje čase nekako nisem več prepričana v to, temveč ravno v nasprotno. Vem, da zopet posplošujem, vendar postanem nervozna, ko gledam nepravičnost, zlobo in pohlepnost ljudi. Le kako naj potem človek razmišlja pozitivno in išče dobroto v ljudeh? Dobrota, my ass…

Le kje je pravičnost te družbe, ko mora človek za pošteno opravljeno delo več mesecev čakati na težko prislužen denar in vmes s težkim srcem hoditi po hrano na Karitas ali Rdeči križ? Kje je pravičnost družbe, ki največje “lopove” pusti pri miru in jim omogoča nadaljnje delovanje, medtem ko malega človeka zaradi ene neplačane kazni malodane strpa v zapor? Hudiča, kje je dobrota in pravičnost za vse tiste otroke, ki so jih starši komaj spravili v šolo? Seveda ne po lastni krivdi.

Samo pohlep, požrešnost in nepoštenost lahko vidimo, so sploh še kje tiste stare vrednote, ki so nam jih vedno tako zelo poudarjali? Verjetno so izginile kot poletna vročina in ni mi jasno, kdaj, če sploh, bodo še pokukale na plan. Nekateri bi za denar prodali svojo lastno družino, te zabodli z ostrim nožem v hrbet, ko to najmanj pričakuješ. Včasih so to tudi tisti, od katerih najmanj pričakuješ.

Na žalost pa smo nekateri še vedno naivni in si nočemo priznati, da gre danes zaupati malokomu ter potem vedno znova razočarani…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…je besedilo ene stare pesmi, ki mi je danes prišla na uho. Moški in ženske smo si tako zelo različni, kot da res prihajamo z dveh različnih planetov. Različni v pogledih na svet in dojemanju stvari. Pa je to res pogojeno s spolom ali enostavno vsakega posameznika določa karakter, pa naj bo moškega ali ženskega spola? Je to mogoče tudi stvar vzgoje?

Moški na prvi pogled delujejo kot mnogo manj zapletena bitja v primerjavi z ženskami. Ko ženska dobi sms od moškega, lahko vsebino le-tega razume nekoliko drugače, v preprostem stavku se zanjo skriva neko ozadje. Da je popolnoma prepričana, stvari preveri še pri prijateljicah, ki njene domneve le potrdijo. No…moški je mislil točno to, kar je napisal, brez kakršnihkoli skritih pomenov.

So le stereotipi, ali povprečni moški razmišlja le o seksu, se s prijatelji pogovarja le o nogometu in avtomobilih ter ima ogromen strah pred resno zvezo? Ali na drugi strani povprečna ženska res sanja o princu na belem konju, verjame v večno ljubezen, obožuje shopping in se ves čas ukvarja z dietami, ker nikoli ni zadovoljna sama s sabo?

Vseeno se mi zdi, da se ženske ponavadi veliko bolj obremenjujemo same s seboj, nam včasih manjka samozavesti in prevečkrat tarnamo o vseh svojih problemih, namesto, da bi čimprej poiskale rešitve. Moški so kar nekako bolj “zrelaksirani”, jim je večkrat vseeno, so mogoče bolj potrpežljivi in lahko več prenesejo…vsaj navzven. Ženske namreč zelo hitro pokažemo svoja čustva, smo bolj vzkipljive, mogoče tudi ranljive?

Je mogoče res kriva vzgoja? Fantke starši velikokrat učijo da ne smejo jokati, jih silijo v to, da se igrajo z avti, bagerji, orodjem, vojaki in pištolami. Ko punčke nekoliko zrastejo, jih mamice že začnejo navajati na gospodinjska opravila, na sinove pa nekatere kar pozabijo.

Težko je narediti nek pameten zaključek, verjetno pa je določanje posameznika samo po spolu, precej veliko posploševanje, ker niso vse ženske nore na romantične komedije in ne marajo vsi moški športa in hitrih avtomobilov. :P

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Upanje umre zadnje in razmišljati moramo pozitivno, sem zadnjič rekla prijateljici. Ni se ravno strinjala z mano. Rekla je, da mora imeti vsak človek razlog, za katerega je vredno živeti, da mora vsak najti smisel življenja, torej imeti nekaj zaradi česar se je vsakič znova vredno pobrati in iti dalje. Nekateri ta smisel najdejo v družini, drugi v službi, tretji v hobiju, četrti v potovanjih, deseti v dobrodelnosti, osemnajsti v naravi, stoti v glasbi, nekateri pa v ničemer.

Je res tako? Vsi se slej ali prej vprašamo, zakaj smo tu, kaj počnemo in kaj je smisel vsega. Moramo res imeti razlog, da si sploh želimo živeti? Verjetno je res tako. Če človek izgubi celo družino, tega verjetno nikoli ne preboli, mogoče samo sprejme, da mu je usoda (ali kdorkoli že?) prinesla takšno preizkušnjo in najde uteho v drugih stvareh. Vendar, kaj stori, če mu ne uspe? Kaj, če se ne more več nikoli zaljubiti in biti srečen, kaj če sovraži svojo službo, kaj če vsak vikend preživlja sam, zaprt med štirimi sivimi stenami? Kaj če je dobra duša, a tega nihče ne vidi? Ok…še vedno se ne vda in gre dalje, poskuša razmišljati pozitivno, pa vendar…ali pride do točke, ko se mu ne zdi več vredno živeti? Ko ni več ne cilja, ne razloga in ne čustev. Ko je vse temno, pesimistično, slabo, grozno in bedno.

Življenje ni pravljica in tega se prej ali slej zavemo vsi, nekateri že v ranem otroštvu, drugi nepravičnost tega sveta začnejo spoznavati v najstniških in študentskih letih, tretji pa šele takrat, ko zares odrastejo. Pravijo, da sit lačnega ne razume in ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Vsi znamo biti prekleto pametni, kadar govorimo o nekih hipotetičnih situacijah, ali takšnih, v katerih se nismo znašli sami, nihče pa ne more zadeve res razumeti, če sam nikoli ni bil v enakem položaju. Zato nehajmo pametovati in poskusimo le razumeti, razumeti, da se skoraj vsak človek včasih znajde v ne preveč optimističnem obdobju svojega življenja, poskušajmo mu takrat stati ob strani in mu ne pustiti, da pade in zabrede v črne misli.

Poskusimo enostavno biti tam, ga samo poslušati in mu dati vedeti, da ni sam…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Biti starš je verjetno ena najtežjih nalog na svetu. Opraviti svojo nalogo dobro in po dvajsetih letih sam sebi reči, da si svojega otroka vzgojil v poštenega človeka, zasluži vse pohvale.

Sama otrok še nimam in zato niti ne želim “pametovati”, kakšna vzgoja je dobra, kaj starši počnejo narobe in kritizirati vzgojnih prijemov. Verjamem, da večina staršev želi svojim otrokom najboljše, se trudi in uči iz dneva v dan, kakšno vzgojo ubrati, da bo njihov otrok nekoč zrastel v dobrega človeka.

Najtežje je verjetno v času pubertete, ko se ponavadi otroci s starši ne strinjajo v ničemer, vse bi radi naredili po svoje, počutijo se dovolj odrasle, da odločajo o svojem življenju, staršev pa niti ne pustijo blizu. Nekateri od staršev tako niti ne vedo, kaj se dogaja z njihovim mladostnikom, o čem razmišlja, s kom se druži, kam zahaja, kaj ga muči ipd. Takrat so starši v najbolj neprijetnem položaju, saj morajo biti neomajni, nepopustljivi in skrbno bedeti nad otrokom. Nekateri pa tega enostavno niso sposobni, svojemu otroku bi rajši bili prijatelji kot starši, mu dovolili da gre v soboto zvečer ven in se vrne kadarkoli hoče. Niti se ne bi pozanimali, s kom in kam se odpravlja ter kako namerava priti domov. Lažje je pač otroku stisniti v roke 50 evrov in mu zaželeti lep večer. Lažje mu je izpolniti vsako njegovo željo, pa naj bo to nov mobitel, nov računalnik ali fotoaparat, kot pa mu dati vedeti, da si bo moral katero od teh stvari zaslužiti. Nekoliko težje se je z njim dejansko tudi ukvarjati, se useti in lepo pogovoriti in poiskati izvor vseh težav.

Po mojem mnenju bi moral vsak srednješolec vsaj en mesec poletnih počitnic opravljati počitniško delo, pa naj bo slednje kakršnokoli. Delo v trgovini, na bencinskem servisu, za proizvodnim trakom, kot pomoč v pisarni ali kjerkoli drugje. Tako bo vsaj nekoliko bolj znal ceniti prislužen denar in se začel zavedati, da mu ne more biti vse na pladnju prinešeno. Nekateri starši pa delajo ravno nasprotno – sin ali hčerka tako komaj pridobi vozniško dovoljenje in že pred hišo stoji popolnoma nov avto, čeprav vedo, da si ga ta otrok ne zasluži. Nekateri starši tako svojim otrokom dajejo takšno potuho, da me je groza. Le kako potem, ko grem mimo neke srednje šole, ne bi slišala izjav tipa: “Ej dons zjutri sm pa dedku ukradla 5 eurov, pa še čike. Res hudo an.” Se naj potem čudimo vsem posnetkom, ki pridejo na svetovni splet in prikazujejo, kaj vse se dogaja v naših šolah? Kaj delamo narobe? Se je svet res tako zelo spremenil?

Resnično ne vem, ali ljudje, ko se staramo, nekako drugače gledamo na mlajše generacije, vendar sama srečam zelo malo najstnikov, ki se znajo primerno obnašati, ki imajo delovne navade in ne delujejo kot, da so ravnokar prišli iz živalskega vrta. Vedno znova me pripravijo do tega, da se spomnim svojih najstniških let in začnem razmišljati, kakšna je bila moja generacija. Se mi samo zdi, ali je res vsako leto huje?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »