Arhiv za kategorijo “\'me thinking\'”

September je spet tu. Mesec, ki me zadnja leta vsakič znova opomni, da je tiste prave otroške brezkrbnosti konec in da sem že nekaj časa v svetu odraslih, kjer se je treba soočiti s problemi, sprejemati odločitve in se prebijati skozi vsakdanjik.

Vsako leto me september preseneti z dejstvom, da ura res teče in nič ne reče. Vsakič se namreč sprašujem, kako je lahko že konec avgusta in s tem tudi poletja, zakaj je zjutraj spet tako hudičevo mraz, zakaj je ob pol devetih zvečer že tema, zakaj drevesa že počasi zgubljajo listje in predvsem, kako se lahko čas tako hitro obrača. Presenetijo me mali bratranci in sestrične, ki me z odgovorom na vprašanje “Kateri razred si že ti?” vedno pustijo odprtih ust, saj se mi za nekatere zdi, da so bili ravno lani prvošolčki, sedaj pa že skoraj zaključujejo osnovno šolo. September me prav vsako leto sili k temu, da se vprašam, kam beži ta čas in če je res že tako dolgo tega, ko sem jaz prvič prestopila šolski prag. Je.

Ja…september. Mesec, ki me spomni, da je jesen že skoraj tu, da bo kmalu čas slabega vremena in da bo kmalu tudi zima pokazala svoje roge. Bi mogoče še kdo šel nazaj v poletje? :)

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Usoda ali naključje? Sreča ali trud? Plus ali minus?

Vsak od nas se je verjetno ne samo enkrat, ampak večkrat vprašal, kaj je smisel življenja, kako smo se znašli na tem planetu, kaj naj bi v življenju morali doseči, zakaj so stvari take kot so in kdo ali kaj z nami upravlja. Zakaj prekleto obstaja tako nesorazmerje na tem svetu? Bi bilo tako zelo dolgočasno, če otroci tam nekje v Afriki ne bi bili podhranjeni, če bi vsakdo na tem svetu imel za kos kruha, če ne bi bili nesrečni vedno eni in isti ljudje, če otrok star tri leta ne bi izgubil obeh staršev v prometni nesreči in če bi vsi starši otrokom lahko privoščili tisto malo igračo, za katero jih prosijo že nekaj mesecev?

Bi bilo tako zelo grozno, če bi na tem svetu obstajalo sto razkošnih in bogato opremljenih jaht manj? Če se osemnajstletni naduti mulci ne bi okoli vozili v pregrešno dragih Audijih in BMW-jih in če bi nek milijonar imel v garaži tri ali pet avtomobilov manj? Bi bilo tako hudo, če bi nekdo za neko normalno kosilo plačal 10, namesto 100 evrov?

Je res vsak svoje sreče kovač ali so nam nekatere stvari enostavno položene v zibelko? Je otrok, ki se rodi fotru, ki pije in pretepa svojo ženo sam kriv, da živi v takšni družini? So starši, ki svojim otrokom ne morejo vsako leto podariti počitnic na morju slabi in neuspešni, kljub temu, da garajo celo življenje, da bi otrokom nudili vse? Mislite, da njih ne stisne pri srcu, ko gledajo, kako drugi starši svoje otroke peljejo poleti na morje in pozimi na smučanje?

Pravičnosti na tem svetu nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Vedno bodo na eni strani nesramno bogati ljudje in na drugi reveži, ki nimajo niti za vsakdanji kruh. Vedno bodo razlike, ki jih ne bo popravil noben sistem, noben človek in noben dobrotnik.

Ostaja nam samo upanje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ko so Američani 4. novembra pisali zgodovino in za 44. predsednika izvolili temnopoltega Baracka Obamo, je bil svet navdušen. Vsi so pozdravljali odločitev ameriškega naroda, temnopolti prebivalci niso mogli skriti solz, navdušenje je bilo neopisljivo. Po vseh novicah in oddajah, o tem, kaj se bo spremenilo in kaj lahko pričakujemo od novega predsednika, so mediji kmalu načeli temo o tem, kdaj bo Evropa dobila “svojega Obamo”.

Kdaj bodo torej Evropejci sposobni za predsednika/ico izvoliti predstavnika manjšine? Nemci Turka? Francozi muslimana? In še bolj konkretno, kdaj bo Slovenija sposobna za predsednika/ico izvoliti Roma ali pa nekoga, katerega priimek se konča na IĆ? Kdaj bomo postali tako “mešana”, multinacionalna družba, da se ne bomo več delili samo na Slovence in “ta spodnje”? Kdaj ne bomo več opazili razlik med imenoma Ana Novak in Dragana Vujinović? Kdaj nekega otroka na vasi ne bo sram povedati, da mu je ime Adis, ker ga bo strah, da se mu bodo vsi smejali? Sploh kdaj?

Sama nisem nikoli želela ljudi deliti na ene in druge, kar se tiče narodnosti ali vere, zato ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki tako vzgajajo tudi svoje otroke. Vsak lahko spoštuje svojo kulturno dediščino in versko prepričanje brez, da bi mu bilo zato potrebno zaničevati druge vere in narode. Nihče od nas si narodnosti ni izbral sam in sterotipiziranje, ki se ga vsi tako radi poslužujemo, je najlažji izgovor, da nekomu ne damo priložnosti, samo zato, ker je “čefur”, “cigan”, “makaronar” ipd.

Je torej gospodična Novak res bolj sposobna od gospodične Vujinović samo zaradi svojega priimka? Koliko “Neslovencev” imamo ali smo kdaj imeli na položajih predsednikov uprav, poslancev, ministrov, vodij organizacij…? “Na položajih naj bodo pa kr naš’ lj’dje,” je izjavil eden od mimoidočih, ko ga je novinar vprašal, če bi volil Roma. Ali res obstaja kakšen konkreten razlog za tak odgovor?

Bi bil kdo od vas pripravljen voliti predstavnika manjšin? Če ne, zakaj ne?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

“Nekateri otroci še tega nimajo!” so nam v otroštvu velikokrat znale reči mame, ko nam pripravljeno kosilo ni najbolj dišalo in smo se nad njim zmrdovali. Če je bila neka igrača popularna in so jo imeli vsi, smo jo ponavadi želeli še sami. Seveda nismo znali ceniti, da imamo streho nad glavo, hrano, možnost šolanja, toplo posteljo, predvsem pa ljubečo družino. Vedno je tako, da ne znamo ceniti vsega kar nam je dano in vsako stvar jemljemo preveč samoumevno. Še danes, ko smo že davno odrasli, si včasih zaželimo, nekaj, česar ne moremo imeti in jamramo, jamramo, jamramo…

Nekdo je zadnjič rekel: “Preveč smo se navadili na vse dobre stvari in preveč nam je lepo. Kmalu bo šlo vse navzdol.” Človek ob takih besedah začne razmišljati in se vpraša, kaj bi bilo, če bi se moral boriti za drobtinico kruha, če ne bi imel tople postelje in bi svoje noči preživljal trepetajoč od mraza med vlažnimi štirimi stenami. Če mu ne bi bila dana možnost delati in ustvarjati, če mu ne bi bila nudena pomoč ob zdravstvenih težavah. Če bi živel človeka nevredno življenje…

Nam je res prelepo? Res je, da nimamo vsi visokih plač, da ne moremo vsi razmetavati z denarjem, da ne moremo vsi kupovati dveh stanovanj naenkrat. Da nimamo vsi vikendov na morju, da nismo vsi solastniki velikih delniških družb, da si ne privoščimo vsi vsake stvari, ki nam pade v oči, ampak priznati si moramo, da nam vseeno ni slabo.

Danes ima že vsak mulc svoj mobilni telefon, skoraj ni družine, ki ne bi imela računalnika in dostopa do interneta, tiste z večjimi otroci imajo pri hiši že dva ali več avtomobilov. Nekateri si privoščijo počitnice večkrat na leto in mogoče jim ostane še nekaj denarja, ki ga izkoristijo za finančne naložbe. Človeštvo je v kratkem razvilo čuda, ki si jih nikoli nihče ni upal niti predstavljati. Baje smo pristali na Luni in kmalu bodo poleti v vesolje le še ena od turističnih atrakcij, ki bodo na voljo bogatim petičnežem.

null vir

Dosegli smo veliko, a kljub temu človeška neumnost ne pozna meja in napake iz preteklosti nas niso veliko naučile. Vsi borzni indeksi so se danes gibali v rdečih številkah, nafta je zdrsnila pod 90 dolarjev in finančna kriza je svoje kremplje pokazala tudi Evropi. Ljudje tarnajo, da živijo iz meseca v mesec slabše, revnih in socialno ogroženih je vedno več, denarja pa vedno manj.

Se nam in našim naslednikom slabo piše? Nas lahko svetovna recesija res pripelje v tretjo svetovno vojno? Kdo bo koga? …

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Smo res tako nezvesti ali pa smo le tako zelo nezaupljivi? Vsakič znova me namreč presenetijo besede oz. stavki po katerih ljudje najdejo moj blog.

Ker naj bi stric Google odgovoril na marsikatero vprašanje, te celo potolažil, ti svetoval, te pomiril, ti pregnal slabo vest, ga ljudje zasujejo z vsemi mogočimi vprašanji. Varanje pa je ena izmed prvih ključnih besed, ki vas pripelje na moj blog1, zato se mi poraja vprašanje, ali je nezvestobe v naši družbi veliko več kot si predstavljamo. So pari res tako idealni le navzven, med štirimi stenami pa vsak skriva svojo zgodbo? Koliko je žensk ali moških, ki živijo v prepričanju, da jim je njihov partner/ica zvest in jih ne bi nikoli prevaral, ne vedo pa, da jih ta isti človek, v katerega tako zelo zaupajo, vara dan za dnem. Ima ljubico/ljubimca že več let, živi dvojno življenje ali pa si le vsake toliko časa privošči skok čez plot. Si popestri svoje spolno življenje, čeprav naj mu/ji ne bi doma prav nič manjkalo.

vir

Res torej tako zelo varamo, smo res tako nezvesti? Ali pa smo le zelo nesigurni in nesamozavestni, ali le “delamo iz muhe slona”, pretiravamo?

  • Kako veš, da te ženska vara?
  • Ali ona misli, da jo varam?
  • Posledice varanja
  • Kako se moški obnaša, kadar vara?
  • Prevaral sem jo
  • Pogovor o prevari
  • Oprostiti prevaro
  • Si lahko tisti, ki vara odpusti?
  • ….
Takšnih in drugačnih vprašanj je še mnogo in o varanju bi se lahko napisalo še ogromno, moje vprašanje za tiste, ki boste ta zapis prebrali pa je: Ste že varali oz. bili prevarani?

  1. zaradi tega zapisa bo verjetno kraljevala na prvem mestu ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 28 komentarjev »

Ljudje smo si različni. Tako po videzu, barvi kože, politični opredeljenosti, veri, prepričanju, položaju v družbi, poklicu, vrednotah in še po tisoč drugih stvareh.

Tako nekateri na prvo mesto postavljajo družino, drugi prosti čas, tretji denar, četrti šport in peti kariero. In ti zadnji me na nek čuden način res impresionirajo, če sploh lahko uporabim to besedo, saj je mišljena bolj v negativnem smislu. Zakaj? Zato, ker si nikakor ne predstavljam življenja, ko ti služba pomeni vse, ko je služba dejansko tvoje življenje. Ko greš na dopust in še tja s seboj tovoriš prenosni računalnik, vsak dan pregleduješ e-maile, si vedno dosegljiv na mobitelu in v resnici komaj čakaš, da se vrneš nazaj domov, da greš lahko delat.

Prav tako si tudi ne predstavljam, da tako zelo uživam v službi, da v njej preživim praktično cel dan, pa tudi, ko pridem domov, z veseljem odgovorim še na kakšen e-mail, izrišem dva ali tri grafe, preberem pogodbo ipd. Nikakor si ne predstavljam, da službo in kariero postavim pred druge stvari v življenju – da jo postavim pred svoje najbližje, pred vse tiste male stvari, ki “delajo” življenje tako zanimivo in lepo. Niti, da mi kariera pomeni toliko, da sem pripravljena poteptati vsa svoja načela, da bi le prilezla po lestvici navzgor. Še manj, da bi se odrekla materinstvu izključno zaradi kariere.

Med drugim pa me moti tudi, da takšni ljudje ne morejo razumeti, da je nekdo zadovoljen, če celo življenje prodaja kruh, dviguje telefon, sprejema stranke ali pa vozi kombi. Bi mar morali biti vsi enaki? Vsi pretirano ambiciozni?

Jaz osebno rajši zaslužim manj, nosim manj odgovornosti in imam nad seboj več šefov kot pa, da moram biti dosegljiva podnevi in ponoči, da si privoščim celih pet dni dopusta v poletnem času in da brskam po službenem računalniku ob treh ponoči. Hvala lepa, tega se pa rajši ne grem!

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Včasih me prav preseneti, kako nekateri ljudje razmišljajo, nekateri se namreč po tem precej približajo našim praprababicam in dedkom1. Včasih je bila namreč prava sramota, če je bila ženska stara2 že kar nekaj čez dvajset let in neporočena in nekateri so takšnega mnenja še danes. Mogoče ni ravno pomembno, da je poročena, vsekakor pa mora biti zasedena in nikakor samska. Ker, če je samska, je sigurno tečna, nepotešena, zdolgočasena, jezna sama nase, obupana in nezanimiva za cel svet. Kaj šele, da je ta samska ženska presegla magično mejo trideset – potem jo je ves moški svet že odpisal. Ker kot pravijo nekateri, je nemogoče biti samski in srečen – ti dve besedi enostavno ne gresta skupaj. Srečen si lahko samo v paru in nikakor drugače. Ponavadi tako pametarijo ravno tisti, ki nimajo pojma, kaj je sreča v dvoje in sami sploh ne znajo biti. Če nekdo misli, da je lahko srečen in izpopolnjen samo, če ima partnerja, potem tu nekaj “ne štima”.

Hkrati pa iz nekaterih ust slišimo, da je super biti samski, ker te nihče ne omejuje, počneš lahko kar hočeš in kadarkoli hočeš, si svoboden, čas imaš za prijatelje, za žur, zase ipd. Posebno zanimivo je to slišati iz ust zasedenih žensk in moških, ki se očitno v zvezi počutijo nekako utesnjene. Seveda ni nikakor enako biti samski ali v zvezi, ampak večino stvari lahko počneš ne samo, če si samski, ampak tudi, če si (z)vezan3. Žal pa nekaterim partner postane ves svet in edini “objekt” zanimanja, saj enostavno pozabijo na življenje, ki so ga živeli preden so se zaljubili.

Seveda je lepo imeti nekoga, vedeti, da je vedno tu, računati na njegovo podporo, se crkljati, zjokati, tarnati, se z njim/njo veseliti, ampak prav tako je lepo uživati v čarih samskega življenja. Tudi samski ljudje namreč brez posebnih težav živijo polno življenje in so lahko zadovoljni sami s sabo, čeprav je kar precej takšnih, ki trdijo nasprotno. Vedno so tu prednosti in slabosti, kot pri vseh drugih stvareh. 

Jaz pa še vedno trdim – bolje biti sam4 kot z napačno osebo, ali bog ne daj biti z nekom samo zato, da ne bi bil sam…

  1. mimogrede, se to piše skupaj ali narazen? [nazaj]
  2. mlada! [nazaj]
  3. :mrgreen: [nazaj]
  4. kar ne pomeni biti osamljen! [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

To, da si danes večina od nas ne predstavlja življenja brez računalnika, je verjetno vsem popolnoma jasno. Veliko nas vsaj osem ur dnevno “tolče” po tipkovnici in bulji v računalniški ekran po službeni dolžnosti, ampak očitno se tega ne naveličamo, saj se mu tudi doma ne odrečemo. Mladina1 je danes brez MSN-ja izgubljena, nismo zdravi, če ne “forwardiramo” vsaj enega od vseh verižnih e-mailov, ki jih prejmemo čez dan in skoraj nemogoče je, da niti enkrat v dnevu ne bi odprli katero izmed spletnih strani in prebrali novice dneva. Navada? Potreba? Obveznost?

vir

V bistvu se sprašujem, kdaj se je vse to sploh začelo. Kdaj smo odkrili svet interneta, iz katerega ne znamo več ven? Nikakor seveda nisem mnenja, da bi nam bilo brez interneta boljše, konec koncev nam olajša marsikatero zadevo, lahko poskrbi za razvedrilo, je vir informacij2, medij, preko katerega komuniciramo s “svetom”, a včasih z njegovo uporabo pretiravamo. Res nam ne bi bilo potrebno vsak dan preveriti osebne elektronske pošte, prebrati vseh blogov in obiskati vseh internetnih portalov, še manj pa je potrebno, da ima šestletni otrok svoj lastni računalnik. Zakaj? Zato, da igra igrice, da se spozna s stricem Googlom, da spozna nove “prijatelje” preko neta? Ali zato, da poleti več časa preživi v hiši, prilepljen na ekran, namesto, da bi se zunaj igral z vrstniki, se ukvarjal s kakšnim športom ali prebral kakšno zanimivo knjigo3? Jaz ga nisem imela praktično celo osnovno šolo in manjkalo mi ni prav nič, ravno tako mi je uspelo pripraviti vse referate in seminarske naloge4, zrastla sem ter zaključila izobraževanje in danes ni moje računalniško znanje nič slabše od povprečja.

Ali danes sploh še znamo živeti brez vse tehnike? Brez računalnikov, mobitelov, dlančnikov, Ipod-ov, Blackberry-jev…?

  1. pa ne samo mladina ;) [nazaj]
  2. kakšna je njihova kvaliteta, je že drugo vprašanje [nazaj]
  3. pa ne tiste za domače branje! [nazaj]
  4. se kdo spomni vseh tistih enciklopedij :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Končati neko ljubezensko zvezo je že samo po sebi ponavadi težko in neprijetno opravilo. Seveda je vse skupaj odvisno od nekih milijon okoliščin, od tega kako se je vse skupaj zaključilo, ali smo šli s partnerjem narazen “sporazumno”, je eden ali drugi varal, smo še vedno zaljubljeni ali le veseli, da smo se rešili iz železnega oklepa, kako dolgo smo bili skupaj1 … Torej milijon nekih okoliščin.

vir

No, in ko je vsega skupaj konec, je velikokrat najtežji del to, da se moramo s tem sprijazniti. Kako sedaj gledati na nekoga, ki ti je včasih pomenil vse, danes pa je le prijatelj, kolega, znanec ali mogoče celo nihče2? Povsem logično je seveda, da so stvari še bolj težavne, če še vedno nekaj čutimo do bivšega partnerja ali pa so celo ta čustva še vedno zelo močna. Kako torej preboleti?

Ok, potem pa druga stvar. Ponavadi nam je nerodno, ko preteče že nekaj časa od zaključka3 in znova srečamo bivšega partnerja. Kako se obnašati? Kaj reči?4. In še huje, po parih dneh srečati bivšega partnerja z novo, svežo ljubeznijo! Kaj je še lahko hujšega?

Tretja stvar. Imeti skupne prijatelje, ki so zaradi razhoda ravno tako v nerodni situaciji. Kako se še naprej družiti, ne da bi vsakič srečal bivšega/o?

Break up. Hmm…lahko bi še pisala, pa se bom rajši ustavila…5

  1. čeprav je včasih lahko tudi kratka zveza zelo intenzivna in ob njenem koncu lahko trpimo enako kot, če bi bila daljša [nazaj]
  2. spet odvisno, kako se partnerja razideta [nazaj]
  3. s tem mislim nekaj dni [nazaj]
  4. Tista: “In, kva ti kej?” ponavadi ne izpade ravno najbolje :D [nazaj]
  5. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »