Arhiv za kategorijo “miks”

…in tako naprej. Znane besede iz znane pesmi. So nekako dobra iztočnica za temo, ki me je po zelooo dolgem času pripeljala na blog.

Ženska in vse njene “osebnosti”. Zadnje čase se mi namreč dogaja, da sedim na kavi v krogu žensk, katerih glavna tema pogovora so otroci. Mogoče res nisem najbolj primena oseba, da to komentiram, ker jih sama res nimam, lahko samo napišem, da imam otroke zelo rada, imam ogromno prijateljic, ki jih že imajo, tako da že marsikaj vem in te otroke imam res rada in si jih seveda nekoč želim imeti tudi sama. Vem tudi, da si tega občutka ne znam in ne morem predstavljati – biti mama – to moraš enostavno doživeti. Vseeno pa upam, da ko bom enkrat tudi sama postala mama, da bom malce drugačna.

Ne razumite me narobe, rada slišim vse prigode povezane z otroki, so namreč zelo zabavna bitja, vendar pa res ne morem več že 26tič poslušati, kako je potekal porod, kakšna je bila nosečnost, kateri sirup je dober, kako je rekel bu, pomahal tetici ipd. Res ne morem. Ne morem sedeti dve uri na kavi in poslušati vedno ene in iste teme, ženske drage saj vendar imate za povedati tudi kaj drugega. Razumem ves vaš ponos in to da si delite izkušnje in nasvete, pa vendar ni to potrebno početi ves ljubi dan.

Prijateljica mi je zadnjič rekla, da ko bo sama imela otroke, da ne želi izgubiti svoje osebnosti, ne želi biti “samo mama”. Jaz sem enakega mnenja, še vedno hočem iti s prijateljicami na kavo in “obdelati” vse naše babje teme, še vedno hočem biti ženska, ki ima za pokomentirati milijon stvari, ki ima za povedati sto in eno zgodbo, ki ne vključujejo samo otroke. Še vedno hočem biti jaz – ženska, ki ima tisoč vlog, ženska, ki si vzame čas tudi zase in je ravno zaradi tega boljša mama – ker je zadovoljna sama s sabo. Resnično si ne želim, da se vse v mojem življenju vrti samo okrog otroka, cenim vso to požrvovalnost, vendar pa sem vseeno mnenja, da si morajo mamice vzeti trenutek časa tudi samo zase, ker jih ravno takšne malenkosti napolnijo z energijo in so ravno zaradi tega svojim otrokom sposobne dati več. Svojim otrokom kažete svoje zadovoljstvo z dejanji, ne samo z besedami. Da ne omenjam seveda tega, da se marsikatera mamica osredotoči izključno samo na otroka, pozabi pa na partnerja.

Ženske smo čudovita bitja in imamo ta privilegij, da smo lahko toliko obrazov hkrati – mama, ljubica, hčerka, sestra, prijateljica… Drage dame, ne bodite ves čas osredotočene samo na enega od teh obrazov, to je enostavno prevelika škoda.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Premetaval se je sem in tja po postelji in nikakor ni mogel zaspati. Ležal je na hrbtu in skušal umiriti misli, želel si je, da bi imel popolnoma prazno glavo. Vendar mu ni najbolje uspevalo, saj je vsakič, ko je zaprl oči pred seboj zagledal njeno podobo.

Sovražil je občutek, da je popolnoma nemočen. Ni mu bilo vseeno, da ga ignorira, a tega ji ni želel pokazati. V roke je vzel mobitel, odklenil tipkovnico in pred seboj zagledal njeno sliko. Fotko, ki je nastala ob njunem zadnjem srečanju, ki mu je še zdaj izvabilo nasmeh na obraz. Ni si mogel kaj, da ne bi kar strmel v to presneto fotko, zdelo se mu je kot da je pravkar stopila v njegovo spalnico. Kar videl je njen nasmeh, seksi hojo, igrive oči in rožnate ustnice, ki so se tako lepo prilegale njegovim.

Spomnil se je zadnjega večera na na morju, vseh kozarcev viskija in vodke, plavanja sredi noči in njenega golega telesa. Hotel jo je spet imeti, zato je napisal samo dve besedi in stisnil “send”. Ni minilo niti pet minut in njegov telefon je zavibriral…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ljudje smo načeloma čustvena bitja. Ni nam dovolj samo to, da potešimo lakoto in žejo, to da smo oblečeni in da imamo streho nad glavo, temveč večino časa potrebujemo tudi nekaj več kot samo to.

Kadar smo zamorjeni, mogoče samo topel objem ali dolg pogovor, kadar smo srečni, si želimo to srečo z nekom deliti, kadar smo jezni, mogoče hočemo, da nas vsi pustijo pri miru. Vsaj ponavadi je tako, da potrebujemo ljudi okrog sebe, partnerja, družino, sorodnike in prijatelje. Z njimi si želimo deliti slabe in dobre dneve, srečno in žalostno razpoloženje in čeprav obstajajo ljudje, ki so sami sebi dovolj, mislim, da človek ni bil ustvarjen, da postane samotar.

Vendar pa smo po drugi strani tudi telesna bitja, kar pomeni, da v sebi nosimo nek “živalski” nagon in ne samo čustev, misli in duha. Tako nas včasih preplavi samo strast, tista prvinska, ko si želimo samo nekoga na (v) sebi, vročih poljubov, dotikov, brez tuhtanja in treznih misli. Včasih torej potrebujemo tudi samo seks, seks brez pravih čustev, samo neko telesno dejanje. Nekaterim to ustreza, drugi tega niso sposobni, saj se nikoli ne bi mogli spustiti v takšno intimno stvar, če do osebe ne čutijo nekaj več (oz. sploh karkoli). Kadar (in če) pa človeku takšna stvar ustreza, mu verjetno “paše” v nekem danem trenutku, pa potem mogoče še enkrat, dvakrat, desetkrat s to isto osebo. Pa vendar se sprašujem, ali pridemo do stopnje, ko nam seks ni več dovolj? Ko se eden od “frendov” začne zavedati svojih čustev, ko začuti, da se ima super s to osebo, tudi ko se ne prepuščata samo telesnim užitkom, da se lahko s to osebo zelo sproščeno pogovarja. Ali pridemo do stopnje, ko si želimo s to osebo iti v kino ali na večerjo, brez dodatne družbe? Ali mogoče pridemo do točke, ko ne želimo več ločenega dopusta, ko ne želimo več ločenega žuranja, ko se nočemo več pred drugimi ljudmi pretvarjati, da je ta oseba za nas samo znanec in nič več?

Ali se v nekem trenutku iz bolj telesnega pretvorimo v čustveno bitje? Ali postane v tem trenutku seks samo nadomestilo za čustva, občutke, misli?

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

September je bil od nekdaj tak prelomen mesec. Že kar nekaj časa nazaj nas je vsako leto spravil za šolske klopi, sedaj, ko smo to obdobje že davno prerastli, pa mi daje nek občutek minljivosti. Poletja je namreč baje z današnjim dnem konec in kmalu nas čakajo oblačni, turobni, dolgočasni in deževni dnevi.

Vendar na nek način paše. Ta zvok nežnega dežja pri odprtem oknu me nekako pomirja, daje mi občutek svobode. Kljub vsej turobnosti, zna biti tudi jesen prav lep letni čas, vedno tako zelo barvit…narava je res čudo. Nikakor pa ne morem mimo rumenih rutic in velikih torb, prav vsako leto me spomnijo na otroštvo, ki je bilo izjemno lepo. Pa ne morem tudi mimo tega, da se ne počutim kot gospa (kot me mimogrede otroci že naslavljajo), saj se včasih sama sebi zdim tako zelo staromodna. Smo bili mi res bolj mirni in ubogljivi ali se mi samo zdi? Ah, za nas so bila glavna igrišča, vaški travniki, žoge, kolebnice, gumitvist, kolesa in kotalke, ne pa Facebook, Messenger, Twitter, Ipod, Playstation…

Ni kaj, iz enega letnega časa v drugega, smo malo starejši in spet malo bolj v zaostanku z vso tehniko in tehnologijo ter posledično bolj oddaljeni od današnje mladine. Od tu torej tisti občutek minljivosti…ah september, spet si tu…

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Nežne dežne kaplje na moji koži in tvoje roke okoli mojega pasu.

Sladek poljub na vrat in pramen mojih skodranih las na tvojem ramenu.

Prijetno hladen večer in dotik ustnic.

Tvoji vranje črni lasje in moj parfum.

Nasmeh in strast.

Ležanje v travi in moč besed.

Vonj poletja in vroč jezik na hladni koži.

Midva sva ubijalska kombinacija.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Gledal me je naravnost v oči in brez vsakega sramu predrzno spustil brisačo, ki je še pred nekaj trenutki ovijala njegovo telo. Uff, kako me je mikalo, da pogledam naravnost v “center” njegovega golega telesa, a nisem mu hotela dati tega veselja in zato nisem umaknila pogleda z njegovih oči.

Medtem, ko sem si jaz, zavita v kopalni plašč, nežno mazala noge z mlekom za telo, je počasi iz omare potegnil črne bokserice. Kot da ne bi sredi tistega velikega prostora stal popolnoma nag, si jih je prav počasi začel oblačiti in naskrivaj gledal, kaj počenjam jaz. Delala sem se, da me njegovo obnašanje ne gane, čeprav mi je šel grozno na živce. Zdel se mi je še eden izmed tistih prepotentnih moških, poln samega sebe z egom nabitim do stropa. Vseeno pa mi moja ženska narava ni dala miru in ko se je obrnil proti omari, sem si ga uspela nekoliko bolj ogledati. Njegova rit je v tistih boksericah izgledala čudovito, mamljivo, čeprav moram priznati, da so vseeno zmagale njegove oči in pogled, ki me je kar hipnotiziral.

Prekleto, nekaj je imel na sebi, kar se z besedami ne da pojasniti in neka čudna energija me je dobesedno vlekla k njemu. Medtem, ko sem imela jaz polno glavo misli, se je on seveda že oblekel, jaz pa sem se še kar ukvarjala s tistim mlekom za telo kot nerodna najstnica.

“Potrebuješ pomoč?” me je vprašal. Super, še šarmanten glas moraš imeti, sem si mislila in prav tisti trenutek sem se stopila…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…je besedilo ene stare pesmi, ki mi je danes prišla na uho. Moški in ženske smo si tako zelo različni, kot da res prihajamo z dveh različnih planetov. Različni v pogledih na svet in dojemanju stvari. Pa je to res pogojeno s spolom ali enostavno vsakega posameznika določa karakter, pa naj bo moškega ali ženskega spola? Je to mogoče tudi stvar vzgoje?

Moški na prvi pogled delujejo kot mnogo manj zapletena bitja v primerjavi z ženskami. Ko ženska dobi sms od moškega, lahko vsebino le-tega razume nekoliko drugače, v preprostem stavku se zanjo skriva neko ozadje. Da je popolnoma prepričana, stvari preveri še pri prijateljicah, ki njene domneve le potrdijo. No…moški je mislil točno to, kar je napisal, brez kakršnihkoli skritih pomenov.

So le stereotipi, ali povprečni moški razmišlja le o seksu, se s prijatelji pogovarja le o nogometu in avtomobilih ter ima ogromen strah pred resno zvezo? Ali na drugi strani povprečna ženska res sanja o princu na belem konju, verjame v večno ljubezen, obožuje shopping in se ves čas ukvarja z dietami, ker nikoli ni zadovoljna sama s sabo?

Vseeno se mi zdi, da se ženske ponavadi veliko bolj obremenjujemo same s seboj, nam včasih manjka samozavesti in prevečkrat tarnamo o vseh svojih problemih, namesto, da bi čimprej poiskale rešitve. Moški so kar nekako bolj “zrelaksirani”, jim je večkrat vseeno, so mogoče bolj potrpežljivi in lahko več prenesejo…vsaj navzven. Ženske namreč zelo hitro pokažemo svoja čustva, smo bolj vzkipljive, mogoče tudi ranljive?

Je mogoče res kriva vzgoja? Fantke starši velikokrat učijo da ne smejo jokati, jih silijo v to, da se igrajo z avti, bagerji, orodjem, vojaki in pištolami. Ko punčke nekoliko zrastejo, jih mamice že začnejo navajati na gospodinjska opravila, na sinove pa nekatere kar pozabijo.

Težko je narediti nek pameten zaključek, verjetno pa je določanje posameznika samo po spolu, precej veliko posploševanje, ker niso vse ženske nore na romantične komedije in ne marajo vsi moški športa in hitrih avtomobilov. :P

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Upanje umre zadnje in razmišljati moramo pozitivno, sem zadnjič rekla prijateljici. Ni se ravno strinjala z mano. Rekla je, da mora imeti vsak človek razlog, za katerega je vredno živeti, da mora vsak najti smisel življenja, torej imeti nekaj zaradi česar se je vsakič znova vredno pobrati in iti dalje. Nekateri ta smisel najdejo v družini, drugi v službi, tretji v hobiju, četrti v potovanjih, deseti v dobrodelnosti, osemnajsti v naravi, stoti v glasbi, nekateri pa v ničemer.

Je res tako? Vsi se slej ali prej vprašamo, zakaj smo tu, kaj počnemo in kaj je smisel vsega. Moramo res imeti razlog, da si sploh želimo živeti? Verjetno je res tako. Če človek izgubi celo družino, tega verjetno nikoli ne preboli, mogoče samo sprejme, da mu je usoda (ali kdorkoli že?) prinesla takšno preizkušnjo in najde uteho v drugih stvareh. Vendar, kaj stori, če mu ne uspe? Kaj, če se ne more več nikoli zaljubiti in biti srečen, kaj če sovraži svojo službo, kaj če vsak vikend preživlja sam, zaprt med štirimi sivimi stenami? Kaj če je dobra duša, a tega nihče ne vidi? Ok…še vedno se ne vda in gre dalje, poskuša razmišljati pozitivno, pa vendar…ali pride do točke, ko se mu ne zdi več vredno živeti? Ko ni več ne cilja, ne razloga in ne čustev. Ko je vse temno, pesimistično, slabo, grozno in bedno.

Življenje ni pravljica in tega se prej ali slej zavemo vsi, nekateri že v ranem otroštvu, drugi nepravičnost tega sveta začnejo spoznavati v najstniških in študentskih letih, tretji pa šele takrat, ko zares odrastejo. Pravijo, da sit lačnega ne razume in ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Vsi znamo biti prekleto pametni, kadar govorimo o nekih hipotetičnih situacijah, ali takšnih, v katerih se nismo znašli sami, nihče pa ne more zadeve res razumeti, če sam nikoli ni bil v enakem položaju. Zato nehajmo pametovati in poskusimo le razumeti, razumeti, da se skoraj vsak človek včasih znajde v ne preveč optimističnem obdobju svojega življenja, poskušajmo mu takrat stati ob strani in mu ne pustiti, da pade in zabrede v črne misli.

Poskusimo enostavno biti tam, ga samo poslušati in mu dati vedeti, da ni sam…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Biti starš je verjetno ena najtežjih nalog na svetu. Opraviti svojo nalogo dobro in po dvajsetih letih sam sebi reči, da si svojega otroka vzgojil v poštenega človeka, zasluži vse pohvale.

Sama otrok še nimam in zato niti ne želim “pametovati”, kakšna vzgoja je dobra, kaj starši počnejo narobe in kritizirati vzgojnih prijemov. Verjamem, da večina staršev želi svojim otrokom najboljše, se trudi in uči iz dneva v dan, kakšno vzgojo ubrati, da bo njihov otrok nekoč zrastel v dobrega človeka.

Najtežje je verjetno v času pubertete, ko se ponavadi otroci s starši ne strinjajo v ničemer, vse bi radi naredili po svoje, počutijo se dovolj odrasle, da odločajo o svojem življenju, staršev pa niti ne pustijo blizu. Nekateri od staršev tako niti ne vedo, kaj se dogaja z njihovim mladostnikom, o čem razmišlja, s kom se druži, kam zahaja, kaj ga muči ipd. Takrat so starši v najbolj neprijetnem položaju, saj morajo biti neomajni, nepopustljivi in skrbno bedeti nad otrokom. Nekateri pa tega enostavno niso sposobni, svojemu otroku bi rajši bili prijatelji kot starši, mu dovolili da gre v soboto zvečer ven in se vrne kadarkoli hoče. Niti se ne bi pozanimali, s kom in kam se odpravlja ter kako namerava priti domov. Lažje je pač otroku stisniti v roke 50 evrov in mu zaželeti lep večer. Lažje mu je izpolniti vsako njegovo željo, pa naj bo to nov mobitel, nov računalnik ali fotoaparat, kot pa mu dati vedeti, da si bo moral katero od teh stvari zaslužiti. Nekoliko težje se je z njim dejansko tudi ukvarjati, se useti in lepo pogovoriti in poiskati izvor vseh težav.

Po mojem mnenju bi moral vsak srednješolec vsaj en mesec poletnih počitnic opravljati počitniško delo, pa naj bo slednje kakršnokoli. Delo v trgovini, na bencinskem servisu, za proizvodnim trakom, kot pomoč v pisarni ali kjerkoli drugje. Tako bo vsaj nekoliko bolj znal ceniti prislužen denar in se začel zavedati, da mu ne more biti vse na pladnju prinešeno. Nekateri starši pa delajo ravno nasprotno – sin ali hčerka tako komaj pridobi vozniško dovoljenje in že pred hišo stoji popolnoma nov avto, čeprav vedo, da si ga ta otrok ne zasluži. Nekateri starši tako svojim otrokom dajejo takšno potuho, da me je groza. Le kako potem, ko grem mimo neke srednje šole, ne bi slišala izjav tipa: “Ej dons zjutri sm pa dedku ukradla 5 eurov, pa še čike. Res hudo an.” Se naj potem čudimo vsem posnetkom, ki pridejo na svetovni splet in prikazujejo, kaj vse se dogaja v naših šolah? Kaj delamo narobe? Se je svet res tako zelo spremenil?

Resnično ne vem, ali ljudje, ko se staramo, nekako drugače gledamo na mlajše generacije, vendar sama srečam zelo malo najstnikov, ki se znajo primerno obnašati, ki imajo delovne navade in ne delujejo kot, da so ravnokar prišli iz živalskega vrta. Vedno znova me pripravijo do tega, da se spomnim svojih najstniških let in začnem razmišljati, kakšna je bila moja generacija. Se mi samo zdi, ali je res vsako leto huje?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Dolgo že nisem nič napisala. Pa ne da se mi ne bi nič dogajalo, ne da ne bi imela mnenja o vseh stvareh, ki se dogajajo okoli nas, ne da ne bi imela domišljije za raznorazne zgodbice. Ne, to niso razlogi, da tale blog sameva že kar nekaj časa. Enostavno ni tiste prave volje. Ni tiste nestrpnosti v prstih, ki komaj čakajo, da se dotaknejo tipkovnice in iščejo črko za črko. Je samo skupek napisanih besed, ki jih prav hitro doleti tipka delete…

Lepo je prebrati, kaj se ti je dogajalo leto dni nazaj, kaj si mislil o tej ali tisti zadevi, kakšni občutki so te obdajali, o kom si preveč razmišljal. Zato hočem pisati. Hočem naslednje leto na isti dan sedeti tu, v tej mali sobici in prebrati tale zapis. Vendar potrebujem voljo, potrebujem tiste črk željne prste, potrebujem hitre misli, ki letijo na ta virtualni papir. Zaenkrat vsega tega še ni. Ampak jaz sem tu, z vsemi občutki, ki jih niti ne znam opisati, z mnenjem, ki ga ne znam pravilno predstaviti.

Sem pa tu. Zaenkrat samo berem…

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »