Arhiv za kategorijo “miks”

Usoda ali naključje? Sreča ali trud? Plus ali minus?

Vsak od nas se je verjetno ne samo enkrat, ampak večkrat vprašal, kaj je smisel življenja, kako smo se znašli na tem planetu, kaj naj bi v življenju morali doseči, zakaj so stvari take kot so in kdo ali kaj z nami upravlja. Zakaj prekleto obstaja tako nesorazmerje na tem svetu? Bi bilo tako zelo dolgočasno, če otroci tam nekje v Afriki ne bi bili podhranjeni, če bi vsakdo na tem svetu imel za kos kruha, če ne bi bili nesrečni vedno eni in isti ljudje, če otrok star tri leta ne bi izgubil obeh staršev v prometni nesreči in če bi vsi starši otrokom lahko privoščili tisto malo igračo, za katero jih prosijo že nekaj mesecev?

Bi bilo tako zelo grozno, če bi na tem svetu obstajalo sto razkošnih in bogato opremljenih jaht manj? Če se osemnajstletni naduti mulci ne bi okoli vozili v pregrešno dragih Audijih in BMW-jih in če bi nek milijonar imel v garaži tri ali pet avtomobilov manj? Bi bilo tako hudo, če bi nekdo za neko normalno kosilo plačal 10, namesto 100 evrov?

Je res vsak svoje sreče kovač ali so nam nekatere stvari enostavno položene v zibelko? Je otrok, ki se rodi fotru, ki pije in pretepa svojo ženo sam kriv, da živi v takšni družini? So starši, ki svojim otrokom ne morejo vsako leto podariti počitnic na morju slabi in neuspešni, kljub temu, da garajo celo življenje, da bi otrokom nudili vse? Mislite, da njih ne stisne pri srcu, ko gledajo, kako drugi starši svoje otroke peljejo poleti na morje in pozimi na smučanje?

Pravičnosti na tem svetu nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Vedno bodo na eni strani nesramno bogati ljudje in na drugi reveži, ki nimajo niti za vsakdanji kruh. Vedno bodo razlike, ki jih ne bo popravil noben sistem, noben človek in noben dobrotnik.

Ostaja nam samo upanje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Osladna bom. Ampak ta trenutek enostavno moram biti, pravzaprav hočem biti. Zato, ker sem premalokrat tako zelo dobre volje, zato ker premalokrat cenim življenje, takšno kot je in zato, ker me premalokrat navdaja toliko optimizma.

Vesela sem, ker je vse ok. Vesela, ker mi je bila dana priložnost, da spoznam čudovite ljudi. Vesela, ker me je življenje presenetilo in ker vem, da presenečenj še ni konec. Seveda se zavedam, da bom kdaj pa kdaj soočena tudi s tistimi negativnimi, ampak hkrati vem, da bom prebrodila tudi te in iz njih potegnila tisto najboljše. Vesela sem, ker lahko začutim ljubezen. Ker se lahko iskreno veselim z nekom. Vesela, ker sem lahko ganjena. Vesela, ker si me zadnjič močno objel in sem začutila bitje tvojega srca.

Dobre volje sem, ker se spomnim malih stvari in se mi ustnice razlezejo v nasmeh. Polna sem energije in ko poslušam tale komad, ne morem biti pri miru in bi šla ta trenutek žurat. Nazdravit. Se razmetavat po plesišču, se spogledovat s tabo in te spravljat ob pamet. Oblečena bi skočila v morje, bosa tekla po plaži in s tabo doživljala sončni vzhod. Se vozila z rdečim kolesom, jedla čokoladno torto in pela karaoke.

Veliko stvari me še čaka in tu sem, da jih doživim. Let’s start ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Ko se dan počasi spreminja v noč, ko ni ne svetlo in ne temno, znajo stvari postati nevarne in skrivnostne. Noč ima seveda svojo moč…

Ko tako stojim na nekem peronu in ni daleč naokoli nobene žive duše, sliši se samo zvok avtomobilov, ki drvijo skozi križišča, se spomnim ene od najinih noči. Rdeča luč na semaforju, premočne luči avtomobilov in uličnih svetilk, hladen zrak, mrzle roke, vonj snega – vse me lahko spomni nate. Dež in sonce, melodija na radiu, piš vetra…tako preprosto je…

Najine noči so bile divje in tudi mirne, hladne in tople, tihe in glasne, dobre in slabe. Bile so.

I don’t miss you anymore…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Nikoli te nisem prebolela. Nisem znala in nisem hotela. Hotela sem te še vedno imeti ob sebi in ker te ni bilo, si ostal v mojih mislih in v mojem srcu. Nikoli nisi čisto zares odšel. Nisem ti pustila.

Nisi naredil tistega zadnjega koraka, nisi zaloputnil vrat, nisi pozabil moje telefonske številke, prevečkrat si se spomnil name, nikoli nisi bil samo prijatelj.

Pojavljal si se v mojih sanjah, vedno znova. Ob meni je ležal nekdo drug, vendar sem jaz vseeno čutila tebe. Čutila tvoje močne roke, kako polzijo po mojem telesu in mi ne dajo miru, čutila tvoje vrele ustnice in videla tvoj obraz, tvoje oči, ki so me gledale tako nedolžno. Vendar nisi bil ti, bil si samo plod moje domišljije.

Ti pa si se zbujal vsako jutro v drugi postelji, moja te že davno ni več zanimala, razen takrat, ko ni bilo na voljo nobene druge. Življenje je brzelo mimo mene in tavala sem nekje v tistem labirintu, v katerem si me pustil. Ubijala sem sama sebe in bila tako neumna, da sem ti vedno znova pustila, da se mi približaš. Da mi ukradeš še en del srca, da me vzameš in na koncu pustiš kot pozabljeno cunjo nekje v kotu sobe. Bila sem slepa in spregledala vsako tvojo napako, preslišala vsako tvojo žalitev in lagala sama sebi.

Dokler ni počilo. Tisto noč sem zadnjič jokala za tabo…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ura zazvoni.

Vstanem.

Se oblečem.

Pospravim posteljo.

Grem v kopalnico.

Vlak.

Poslušanje muzike.

Tresoča vožnja.

Tečna mularija.

Pekarna.

Hoja.

Hladen zrak.

Nestrpni vozniki.

Prihod v službo.

Jutranji čaj.

Čekiranje mailov.

Delo.

Kava.

Delo.

Pisarniške fore.

Ugasnem računalnik.

Šal in plašč.

Hoja do postaje.

Vlak.

Dremanje.

Doma sem.

Večerja.

Sprehod.

Računalnik, knjige, tv, druženje…

Pod tuš.

Že spim.

vir fotke

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Z jutrišnjim dnem se začenja december. Pravzaprav veseli december1 – z vsemi božičnimi in prednovoletnimi žurkami, s prevelikimi količinami popitega alkohola, z Miklavžem, Božičkom in Dedkom Mrazom, z ekstra polnimi nakupovalnimi centri, z vsemi prazničnimi dobrotami, s prostimi dnevi, z nešteto poslanimi SMS sporočili, z božičnimi ni novoletnimi popusti, z okraski, s polnimi parkirišči pred nakupovalnimi centri, s snegom (?)…

S čim še? S praznimi denarnicami konec meseca, s preveč zasedenimi ljudmi zaradi vseh zabav, s sankanjem in smučanjem, z brezglavnim iskanjem pravih daril, z depresijo, s katero se ukvarjajo vsi tisti, ki za praznike ostanejo sami, z belimi strehami2, s preveč polnimi mizami, s kuhanim vinčkom, z božičnimi stojnicami, s plani, kje, s kom in kako preživeti Novo leto, z vprašanji “Kje boš pa za Nov let?”, s srečnimi družinicami, z nekaj klasičnimi čestitkami, ki jih prejmemo po pošti, s potico, z dodatnimi kilogrami konec meseca, z vsako leto istimi komadi na radijskih postajah3, s svetlikajočimi se lučkami, z okrašenimi hišami, s petardami4 in pokanjem, s snežaki, rokavicami in kapami, s Home Alone I, II, III in IV…

vir

Did I forget anything?

  1. tako mu vsaj pravijo [nazaj]
  2. no, te je prinesel že november ;) [nazaj]
  3. Last Christmas, Bela snežinka, All I want for Christmas… [nazaj]
  4. :mad: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Ko so Američani 4. novembra pisali zgodovino in za 44. predsednika izvolili temnopoltega Baracka Obamo, je bil svet navdušen. Vsi so pozdravljali odločitev ameriškega naroda, temnopolti prebivalci niso mogli skriti solz, navdušenje je bilo neopisljivo. Po vseh novicah in oddajah, o tem, kaj se bo spremenilo in kaj lahko pričakujemo od novega predsednika, so mediji kmalu načeli temo o tem, kdaj bo Evropa dobila “svojega Obamo”.

Kdaj bodo torej Evropejci sposobni za predsednika/ico izvoliti predstavnika manjšine? Nemci Turka? Francozi muslimana? In še bolj konkretno, kdaj bo Slovenija sposobna za predsednika/ico izvoliti Roma ali pa nekoga, katerega priimek se konča na IĆ? Kdaj bomo postali tako “mešana”, multinacionalna družba, da se ne bomo več delili samo na Slovence in “ta spodnje”? Kdaj ne bomo več opazili razlik med imenoma Ana Novak in Dragana Vujinović? Kdaj nekega otroka na vasi ne bo sram povedati, da mu je ime Adis, ker ga bo strah, da se mu bodo vsi smejali? Sploh kdaj?

Sama nisem nikoli želela ljudi deliti na ene in druge, kar se tiče narodnosti ali vere, zato ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki tako vzgajajo tudi svoje otroke. Vsak lahko spoštuje svojo kulturno dediščino in versko prepričanje brez, da bi mu bilo zato potrebno zaničevati druge vere in narode. Nihče od nas si narodnosti ni izbral sam in sterotipiziranje, ki se ga vsi tako radi poslužujemo, je najlažji izgovor, da nekomu ne damo priložnosti, samo zato, ker je “čefur”, “cigan”, “makaronar” ipd.

Je torej gospodična Novak res bolj sposobna od gospodične Vujinović samo zaradi svojega priimka? Koliko “Neslovencev” imamo ali smo kdaj imeli na položajih predsednikov uprav, poslancev, ministrov, vodij organizacij…? “Na položajih naj bodo pa kr naš’ lj’dje,” je izjavil eden od mimoidočih, ko ga je novinar vprašal, če bi volil Roma. Ali res obstaja kakšen konkreten razlog za tak odgovor?

Bi bil kdo od vas pripravljen voliti predstavnika manjšin? Če ne, zakaj ne?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Želiš si bolj kot jaz. Tega več ne moreš skriti. Preberem te tako enostavno kot zgodbico za lahko noč. Čutim, kako me gledaš, postal si tako očiten, da to opazijo tudi drugi. Preveč si dovoliš, takšni dotiki ne morejo biti več samo naključni. Misliš, da ni nihče nič opazil?

Ampak tudi jaz bi tebe…

Tiste tvoje sladke ustnice, vranje črni lasje, nagajive oči in nesramen jezik.

In tvoje močne roke…le kaj bi počele z mano?

Naj preverim?

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ponedeljek se je začel presenetljivo lepo, vstala sem namreč brez večjega problema, zeblo me niti ni preveč močno, vlak skorajda ni zamujal in tokrat se nisem usedla zraven kakšnega čudaka.

Ponedeljek pa seveda ne bi bil ponedeljek, če vse teklo kot po maslu. Kljub časovnemu roku, ki se je iz minute v minuto vztrajno bližal, si je računalnik odločil vzeti dopust. Vsi, od katerih sem potrebovala informacije, so bili seveda nedosegljivi, e-maili pa so leteli v inbox, kot da bi bil sodni dan. Potem pa še vprašanja: “Koliko nam še manjka? Kako stojimo? Bo šlo še danes?” Da se človeku zmeša, ampak ok…se malo umiriš, globoko vdihneš in si rečeš: “Še 15 minut, pa gremo na kavico.”

vir

Ne, ne, ne…no coffee for you today. Hitro zmaži tisti sendvič za mizo in delaj naprej, uporabi možgane, napni oči in ušesa, preveri, zapiši, izračunaj, poišči, pokliči, odgovori – pač delaj! In ko se ti zdi, da se ti bo glava razpočila in da je sedaj res dovolj…hmm…ne, ne…gremo na sestanek, ki se seveda zavleče tja do petih. Potem pa hitro dokončaj še to tabelco, odgovori na tisti e-mail, si označi vse stvari, ki te čakajo jutri, med drugim preglej, kaj te na “to do list” čaka že kar nekaj dni in pojdi domov ves živčen.

Domači prag prestopim tam okrog pol sedmih in najraje bi se samo vrgela na kavč. Potem pa naj bi bili ponedeljki fajn? Not to me!

No…me je pa doma čakal slasten krof :P

Ah, smo nekateri z malim zadovoljni ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »