Arhiv za kategorijo “\'moje bedarije\'”

Končno sta si gledala iz oči v oči. Brez skrivnih pogledov, brez radovednih opazovalcev.

Sedela sta v nekem zakotnem lokalu in srebala vsak svojo kavo. Ona belo z eno vrečko sladkorja, on navadno črno brez sladkorja. Gledala sta se kot dva najstnika, ki sta na prvem zmenku. Ostala sta brez besed, pogovor kar nekako ni stekel, vseeno pa sta oba čutila nenormalno privlačnost. On bi jo posadil na mizo in z nje strgal vsak košček obleke. Ona sama sebe ni prepoznala, saj se je komaj zadrževala, da ni zlezla pod mizo, mu odpela hlače in… Kljub vsej privlačnosti in občutkom, pa je oba pekla vest, ko sta pomislila na partnerja, ki ju čakata doma. A strast je bila premočna…

Usedla se je v njegov avto, ki je imel vonj po njem, njegov parfum bi prepoznala povsod. Vozil je hitro in sunkovito menjal prestave in v nekaj minutah sta prišla do bližnjega hotela. Počutila se je kot prava pocestnica, vendar bolj je razmišljala, kaj počne, bolj vseeno ji je bilo. Soba je bila že pripravljena, saj jo je rezerviral preden sta šla iz službe. Ni mogla dočakati trenutka, da okusi njegove ustnice in začutila je vročico med nogami, ko jo je v dvigalu potegnil k sebi in ji potisnil jezik v usta.

Ko sta stopila v sobo, nista imela časa, da bi si natočila pijačo in začela počasi. Ne, vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo in še preden ji je bilo jasno, kaj počne, je stala gola pred njim. Njegove roke so bile povsod po njenem telesu, bil je grob in dominanten in to ji je ugajalo. Ko je ostal brez hlač, je ob svojem telesu začutila vibriranje. V naslednjem trenutku jo je odrinil na posteljo, začutila je težo njegovega telesa in njega globoko v sebi. Ko sta se začela premikati v usklajenem ritmu, je hotla samo še več, več, več…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nežne dežne kaplje na moji koži in tvoje roke okoli mojega pasu.

Sladek poljub na vrat in pramen mojih skodranih las na tvojem ramenu.

Prijetno hladen večer in dotik ustnic.

Tvoji vranje črni lasje in moj parfum.

Nasmeh in strast.

Ležanje v travi in moč besed.

Vonj poletja in vroč jezik na hladni koži.

Midva sva ubijalska kombinacija.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Gledal me je naravnost v oči in brez vsakega sramu predrzno spustil brisačo, ki je še pred nekaj trenutki ovijala njegovo telo. Uff, kako me je mikalo, da pogledam naravnost v “center” njegovega golega telesa, a nisem mu hotela dati tega veselja in zato nisem umaknila pogleda z njegovih oči.

Medtem, ko sem si jaz, zavita v kopalni plašč, nežno mazala noge z mlekom za telo, je počasi iz omare potegnil črne bokserice. Kot da ne bi sredi tistega velikega prostora stal popolnoma nag, si jih je prav počasi začel oblačiti in naskrivaj gledal, kaj počenjam jaz. Delala sem se, da me njegovo obnašanje ne gane, čeprav mi je šel grozno na živce. Zdel se mi je še eden izmed tistih prepotentnih moških, poln samega sebe z egom nabitim do stropa. Vseeno pa mi moja ženska narava ni dala miru in ko se je obrnil proti omari, sem si ga uspela nekoliko bolj ogledati. Njegova rit je v tistih boksericah izgledala čudovito, mamljivo, čeprav moram priznati, da so vseeno zmagale njegove oči in pogled, ki me je kar hipnotiziral.

Prekleto, nekaj je imel na sebi, kar se z besedami ne da pojasniti in neka čudna energija me je dobesedno vlekla k njemu. Medtem, ko sem imela jaz polno glavo misli, se je on seveda že oblekel, jaz pa sem se še kar ukvarjala s tistim mlekom za telo kot nerodna najstnica.

“Potrebuješ pomoč?” me je vprašal. Super, še šarmanten glas moraš imeti, sem si mislila in prav tisti trenutek sem se stopila…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ura zazvoni.

Vstanem.

Se oblečem.

Pospravim posteljo.

Grem v kopalnico.

Vlak.

Poslušanje muzike.

Tresoča vožnja.

Tečna mularija.

Pekarna.

Hoja.

Hladen zrak.

Nestrpni vozniki.

Prihod v službo.

Jutranji čaj.

Čekiranje mailov.

Delo.

Kava.

Delo.

Pisarniške fore.

Ugasnem računalnik.

Šal in plašč.

Hoja do postaje.

Vlak.

Dremanje.

Doma sem.

Večerja.

Sprehod.

Računalnik, knjige, tv, druženje…

Pod tuš.

Že spim.

vir fotke

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Na začetku je bil le eden izmed sodelavcev – enak kot vsi ostali. Ni se ji zdel nič posebnega, v bistvu ga ni niti opazila, bil je pač tam nekje, srečevala sta se na hodnikih, vratih, stopnicah, se kdaj pa kdaj skoraj zaletela pri balonu z vodo in verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi bilo tiste službene žurke.

Službena zabava…vsi zamujajo, eden po eden kapljajo v restavracijo, vzdušje je super, ni tiste pisarniške zategnjenosti, folk se zafrkava, med nekaterimi se krešejo iskrice, vsak nov kozarček popestri dogajanje. Restavracija kmalu postane dolgočasna, v krvi je že preveč alkohola, išče se novo zatočišče. Ona ga najprej sploh ne opazi, kasneje spregovorita nekaj besed, govora je predvsem o službi…o tem, kako se je vklopil v novo okolje, saj se jim je pridružil pred kratkim. Nič drugega, nobenih pokvarjenih šal, nobenih dotikov, nič seksi pogledov…strogo profesionalen odnos.

Vmes družba najde pravi žurerski lokal, glasba je super, smeha je na tone, plesa še več. Ko zvrne še eno tekilo in se v ritmih salse odpravlja na plesišče, se ji pridruži on in zgodba se lahko začne. En korak sem, dva tja, obrat levo pa desno, ni kaj, tip obvlada, a še vedno je samo sodelavec. Nič prepovedanih dotikov, nič božanja, še manj tistih sočnih ustnic…samo nasmeh – eden za drugim.

V ponedeljek so vsi spet bolj resni, ni govora o zabavi, alkoholu, nevarnem plesu…nada. “Še dobro, da se ni nič zgodilo, itak ne bi bla nikol s sodelavcem,” razmišlja med pisanjem e-maila. Ura je 16.45, ravno se odpravlja na stranišče pred odhodom domov, ko ji začne oranžno utripati eno izmed še odprtih okenčkov. Skype. “Ja, kdo se je pa spet ob petih neki spomnu,” se že jezi v mislih, dokler ne vidi od koga prihaja sporočilo.

On: “Dobr plešeš ;)

Ona: “Ja, tnx…I guess :)

On: “You’re welcome ;) A jst si pa ne zaslužim pohvale ;)

Ona: “Hmm…o tem morm pa še mal razmislit ;)

On: “Ah, dej, dej. Lohk bi pa tole kdaj ponovila…aja, brez ostalih sodelavcev, seveda :)

Ona: “Aja, ples misliš :)

On: “Ah, ples je samo ena izmed stvari… Velik se še da narest… Lohk pa začnemo z masažo, vidm, da tmle še komi sediš, ti kr ene par stvari manjka, se mi zdi…”

Ona: “Ja, ti pa res veš, kva men manjka :) Aja, o kakšni masaži to govorimo :) )”

On: “Prid sem pa ti bom pokazal ;)

In tako se je pogovor nadaljeval, se stopnjeval, dražila sta en drugega in se komaj zadrževala, da se nista začela na ves glas smejati. Komaj je še lahko pri miru sedela na tistem trdem stolu, kolena so ji že postajala mehka…hudirja, pa samo brala je njegove besede, kaj bo šele, ko bo zraven nje. “Dej zresn se, nehi se obnašat ko ena zmešana najstnica,” si je rekla…

Nadaljevanje sledi…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ponedeljek se je začel presenetljivo lepo, vstala sem namreč brez večjega problema, zeblo me niti ni preveč močno, vlak skorajda ni zamujal in tokrat se nisem usedla zraven kakšnega čudaka.

Ponedeljek pa seveda ne bi bil ponedeljek, če vse teklo kot po maslu. Kljub časovnemu roku, ki se je iz minute v minuto vztrajno bližal, si je računalnik odločil vzeti dopust. Vsi, od katerih sem potrebovala informacije, so bili seveda nedosegljivi, e-maili pa so leteli v inbox, kot da bi bil sodni dan. Potem pa še vprašanja: “Koliko nam še manjka? Kako stojimo? Bo šlo še danes?” Da se človeku zmeša, ampak ok…se malo umiriš, globoko vdihneš in si rečeš: “Še 15 minut, pa gremo na kavico.”

vir

Ne, ne, ne…no coffee for you today. Hitro zmaži tisti sendvič za mizo in delaj naprej, uporabi možgane, napni oči in ušesa, preveri, zapiši, izračunaj, poišči, pokliči, odgovori – pač delaj! In ko se ti zdi, da se ti bo glava razpočila in da je sedaj res dovolj…hmm…ne, ne…gremo na sestanek, ki se seveda zavleče tja do petih. Potem pa hitro dokončaj še to tabelco, odgovori na tisti e-mail, si označi vse stvari, ki te čakajo jutri, med drugim preglej, kaj te na “to do list” čaka že kar nekaj dni in pojdi domov ves živčen.

Domači prag prestopim tam okrog pol sedmih in najraje bi se samo vrgela na kavč. Potem pa naj bi bili ponedeljki fajn? Not to me!

No…me je pa doma čakal slasten krof :P

Ah, smo nekateri z malim zadovoljni ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Komad, ki jo zadane v dno duše. Komad, ki s svojim besedilom natančno povzame njeno počutje. Komad zaradi katerega ji po licu spolzi solza…

“Je sploh vredno?” se vpraša. Je vredno razmišljati, povzemati vse pretekle dogodke, se spraševati, si razbijati glavo… Si želeti in upati? Ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Je za vse kriva usoda, smo le lutke, s katerimi nekdo upravlja? Lahko vplivamo na svoje življenje in na potek dogodkov v njem ali pa smo le mala, šibka bitja, ki živimo kakor nam je dano? Je ljubezen lahko resnična in večna, ali je le pojem, ki so ga ustvarili vrli pesniki in pisatelji? Ali je sploh kdaj obstajala…ljubezen med njima?

Počutila se je kot kamenček na dnu morja, pozabljen od vseh, nepomemben, tisočkrat pohojen…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Klavirske tipke so čarobne, mistične in zapeljive. Črno – belo…

S kakšnim razlogom gre osel dvakrat na led?

Pogled pove več kot tisoč besed…

“Nimam časa” je eden najbolj bednih izgovorov.

Človeška neumnost ne pozna meja :roll:

Preprosto je. Samo zaigrati je treba na prave strune…

Vsaka stvar se zgodi z razlogom?

Življenje brez težav bi bilo dolgočasno…

Lahko je govoriti. Nekoliko težje je to storiti. Nič novega…

Afrodiziak?

Lep kompliment. Nič osladnosti…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Ljubezen. Ljubezen. Ljubezen.

Vsi bi samo o tem. Da je večna, da je nekaj najlepšega na tem svetu, da te zadane, ko to najmanj pričakuješ, da te nosi na svojih krilih, da dela čudeže…

Jaz pa raje ne bi o tem… Ne danes!

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Prebujal se je še en poletni dan, ki pa po vremenu sodeč ni obetal nič dobrega. Njej se ni zdelo tako. Nežne dežne kaplje so povzročale prijeten, pomirjajoč zvok zaradi katerega bi lahko cel dan preležala v postelji. To seveda ni bilo mogoče, zato se je počasi skobacala izpod odej in se napotila v kopalnico. Majhne kapljice vode so hitro tekle po njenem telesu in ji povzročale prijeten občutek. Vedno je imela rada kapljice in zato ni razumela ljudi, ki niso marali dežja, ona ga je namreč oboževala. Že kot majhna punčka je rada sedela ob oknu in opazovala dežne kaplje, kako polzijo po okenski šipi. Najprej ena pa potem druga in tretja, četrta… Ali pa je obula svoje rdeče škorenjce in oblekla rumeno pelerino ter vlekla očeta za rokav, da jo pelje ven na dež. Domači so se ji vedno smejali in nikomur se ni ljubilo z njo na dež zaradi česar je pogosto kuhala mulo.

Ko je prišla izpod tuša in pred odprto omaro razmišljala, kaj naj danes obleče, se je spomnila tistih škorenjcev in pelerine. Isti trenutek si je zaželela, da bi bila spet majhna deklica, ki bi veselo skakala po lužah. Tudi to na žalost ni bilo mogoče, zato je zavzdihnila in se zakopala med obleke. Izbrala je hlače v črni barvi in srajčko v zeleni. Rada je imela močne barve, pozitivne in sevajoče. Nikoli ni prenesla brezbarvnosti in sivine. Poiskala je še svoj zeleni dežnik in se odpravila ven. Glede na to, da je bila tako nora na dež, je bila tudi “strastna” zbiralka dežnikov. Vsi so vedeli za njeno obsesijo in ji prinašali dežnike od vsepovsod in v njena zbirka je štela že krepko več kot sto primerkov, vseh barv in oblik. Ko sta se s Tomažem odločila, da bosta zaživela skupaj in je s sabo privlekla takrat še vseh svojih štirideset dežnikov, mu ni preostalo drugega kot da tudi njim ponudi domovanje. Vedno jo je dražil s tem njenim norim zbirateljstvom, a vseeno ji je z vsake službene poti prinesel nov, drugačen dežnik.

Tudi to se je spremenilo in ko je nazadnje prišel domov, ni bilo nobenega dežnika. S težavo sta se objela in prisiljeno poljubila, čeprav sta oba vedela, da njun odnos nikamor več ne pelje. Želela si je, da bi obstajal dežnik, ki bi jo ščitil ne samo pred dežjem, ampak tudi pred trpljenjem. Tak dežnik na žalost ni obstajal…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »