Arhiv za kategorijo “\'moje bedarije\'”

Prosti dnevi so fajn. Človek si spočije glavo in telo. Se odklopi. Pozabi na goro papirjev, ki se valjajo po pisarniških mizah, ne razmišlja o vseh pogodbah, poročilih in drugih “neumnostih” in mogoče odmisli tudi kakšnega tečnega sodelavca. Ampak ker je vsega lepega enkrat konec, je konec tudi praznikov, dela prostih dni, vikenda, nedelje, če hočete.

Nabrali smo si energije in novih moči in pripravljeni smo na nov delovni teden in “težak” ponedeljek. Gremoooo…

vir

Tale slika sicer ni vzpodbudna, ampak ponedeljki pri meni pač ostajajo ponedeljki  :lol:

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Najprej se nista pustila motiti, saj sta si preveč želela drug drugega. Mobitel pa je vztrajno zvonil. Vibriranje in zvonenje – prvič, drugič pa tretjič. Takrat ga je ustavila in ga odrinila stran od sebe, da mu ni bilo prav nič jasno.

“Kaj delava?” je rekla naglas, medtem ko si je zapenjala srajco. Ni ji odgovoril. S tal je pobrala liste, ki sta jih v navalu strasti pometala z mize, odklenila vrata in zapustila njegovo pisarno. Počutila se je grozno in kot da ji ne bi bili dovolj lastni občutki krivde, se je na hodniku skoraj zaletela v nikogar drugega kot Petrovo punco. “O, zdravo, ti si pa Petrova nova sodelavka, kajne?” je zažvrgolela. “Hitim k njemu, ni mi ga uspelo dobit na telefon,” je še dodala. Tina je kar prebledela, ko je pomislila, kako bi se lahko zgodba odvila, če bi se dogajanje izpred par minut nadaljevalo.

Ko se je le nekako zamotila z delom, se ji je spet prikradel v misli. Na nek način ji je bilo žal, ker se mu ni prepustila, ker ni dovolila, da njegove roke potujejo po njenem telesu, da njegove ustnice raziskujejo vsak kotiček, vsako vdolbinico, vsak delček. Po drugi strani pa je bila vesela, da nista “šla do konca”, saj je čutila, da bi s tem poteptala vsa svoja načela in vrednote. Vedno je verjela v zvestobo in iskrenost in nikoli si ni želela biti tista ženska, s katero moški vara. Nehala je premišljevati o vsem skupaj, saj so mail-i kar deževali in čakalo jo je še ogromno dela.

Ura je bila že krepko čez štiri in Tina je začela razmišljati, kako si bo takoj, ko pride domov pripravila prijetno kopel. Tisti trenutek je zapiskal njen telefon in prepričana, da jo kakšna od prijateljic vabi na popoldansko kavico, je presenečeno ugotovila, da te telefonske številke ne pozna.

Pisalo je samo: “Parkirišče št. 17. Čez 20 minut. Pusti se presenetiti… Peter

Se ne nadaljuje :D

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Torej stvar je takšna, da odkar je moje prevozno sredstvo zopet postal vlak, mi družbo na poti do službe vsak dan dela moj1 mp3. Ampak, ker se na njem že cel mesec nahajajo eni in isti komadi, so se jih moja ušesa že počasi naveličala!

Zato s tole objavo sprejemam nove glasbene predloge. Kaj trenutno poslušate? Kaj se v teh dneh najbolj pogosto vrti na vaših CD-jih, mp3-jih, mp4-ih, ipod-ih in vseh drugih malih napravicah, ki nam omogočajo poslušanje glasbe?

vir

Prooooosiiiiim, s predlogi na dan ;) Gremo, gremo! Vsi predlogi bodo diskretno obravnavani s strani strokovne komisije :mrgreen:

  1. pardon, sestrin :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Smešna sva. Res.

Ker se igrava igrico. Ker se spomniva drug na drugega čisto “slučajno”. Ker se tudi srečava popolnoma naključno. Ker se vidiva zelo redko, a takrat najinemu klepetu ni konca. Ker se pozdraviva z nerodnim poljubom.

Ker me pokličeš zaradi “nepomembnih” stvari. Ker ti pošljem sms, ko mi je dolgčas. Ker sva “samo” prijatelja. Ker se nehote dotakneva. Ker včasih oba “nakladava”. Ker se najini pogledi ujamejo. Ker se oba malo bojiva. Ker mi gre neznansko na smeh, ko se spomnim najinega zadnjega pogovora. Ker vem, da se včasih tudi ti spomniš name preden zaplavaš v svet sanj.

Ker oba tako vztrajno trdiva, da se imava super vsak zase. Ker me dražiš. Ker te jaz dražim še bolj. Ker čutim, da me hočeš objeti. Ker se vprašam, zakaj tega ne storiš. Ker preveč govoriš, kadar situacija postane nerodna. Ker že dolgo nisi čutil mojih ustnic na svojih. Ker se tako rada hecava. Ker si znava prebrati misli. Ker se razumeva brez besed.

Ker…

Včasih se mi res zdi, da sva tako smešna ;)

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Ne, ta zapis nima nobene zveze s pravljicami, ima pa zvezo s spanjem. Sama sebe lahko označim za največjo zaspanko na svetu, ali pa vsaj za eno izmed največjih.

Odkar vem zase, sem rada dolgo poležavala, skozi leta pa se je to moje poležavanje samo stopnjevalo. Nekatere bi bilo sram priznati, da nedeljsko dopoldne brez problema prespijo, mene pač ni ;) Zaspim lahko dejansko kadarkoli in nikoli mi ni zares dovolj. Lahko vstanem ob sedmih zjutraj, “prečekiram” maile, napišem nov post na blogu in ob devetih brez problema zaspim nazaj. Ob treh popoldne, ob sedmih zvečer, sredi dopoldneva? Ni problema, če sem utrujena, zaspim takoj. Zunaj sije sonce, jaz pa v postelji sladko sanjam. Ne prav dolgo nazaj, se mi je zgodilo, da sem od neznanske utrujenosti zaspala ob devetih zvečer in se zbudila naslednji dan ob pol dvanajstih. Če me vprašate, bi verjetno lahko še kakšno uro “potegnila”. :oops:

Jaz pač nikoli nisem bila jutranji tip človeka, spadam med tiste nočne ptice. Ko so drugi v času srednje šole z učenjem ravno zaključevali, sem jaz šele “privlekla” knjige iz torbe. Baje pa sem bila že kot dojenček pravi mali zaspanček, mene si samo nahranil ter previl in smrčala sem cel dan. Nobenega dela z mano ;)

Včasih mi enostavno ni jasno, kako sem lahko v ponedeljek zaspana, če se je teden komaj začel in je bil vikend čas za počitek. Nikoli mi ni dosti, spanje je očitno moj hobi. Ah, ni lepšega občutka, ko se v nedeljo zbudiš ob petih zjutraj in se zaveš, da ura sploh ne bo zvonila. Božansko ;)

Zdaj grem pa spat1

vir slike

  1. tako zgodaj mi na žalost nikoli ne “rata” :lol:   [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

10 vprašanj tega tedna:

 ~ Ali ima kdo res rad ponedeljke? They are the pain in the ass! :D

~ Ali je še dovoljeno verjeti v pravljice?

~ Ali je res vsak svoje sreče kovač?

~ Kakšna je moč usode?

~ Zakaj je ljudem smešno, če si v avtu naviješ do konca svoj trenutno najljubši komad in zraven na ves glas poješ? :roll:

~ Is it all about the money?

~ Have the people gone wild?

~ Koliko ljudi še vedno uporablja besedici hvala in prosim?

~ Je bolje biti optimist ali realist?

~ Ali še verjamete v dobroto ljudi?

Spodnji komad pa je tu pristal čisto po naključju. I like this one ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Čas je baje relativen. Vsaj tako pravijo fiziki. Lepi trenutki nam ponavadi minejo ekstremno hitro, kadar pa nam je dolgčas, pa se vse skupaj “vleče” kot jara kača. Presedamo se z enega konca sobe na drugega, pogledamo na uro in minilo je reci in piši, točno 12,5 sekund. Ampak ura neprestano tik-taka in še preden se zaveš, si leto starejši, poletje zamenja pomlad, tvoj mali nečak, ki si ga nedolgo nazaj pestoval/a, pa gre prvič v šolo.

vir

Meni se včasih, zadnje dni sicer zelo pogosto zdi, da mi časa enostavno zmanjkuje. Preveč obveznosti, preveč ljudi, preveč telefonskih klicev, preveč besed in prekleto premalo časa. Dan bi včasih res moral imeti vsaj 25 ur. Človek se namreč ne more pretrgati napol, da bi zmogel preko dneva opraviti vse zadane aktivnosti. Včasih si dan nekako v mislih “splaniraš”, pa se potem zgodi kaj nepričakovanega in stvari se začnejo prestavljati, naslednji dan na tisto, kar bi naj bilo narejeno včeraj pozabiš in potem se pojavijo problemi. Včasih se takole pogovarjamo, kako super je bilo, ko smo še hodili v šolo. Prišel si domov, če si imel srečo, te je doma čakalo toplo kosilo in praktično nič obveznosti. Časa je bilo dovolj za vse. Za branje, igranje, gledanje televizije, druženje s prijatelji in vse ostalo. Ne vem, če smo takrat o času sploh razmišljali.

Sedaj je drugače. Vsak ima svoje obveznosti, svoje skrbi in uskladiti se časovno s petimi različnimi ljudmi, zna pogosto biti problem. Ampak, vse se da, če se hoče. Zato naj vam pomanjkanje časa nikoli ne bo izgovor! Vzemite si čas za kratek telefonski klepet, za sproščujoč pogovor ob kavici, za obisk prijateljev, predvsem pa ne pozabite nase! Tisti čas, ko je človek sam s sabo1 ima velik pomen. Zato imejte vedno čas sami zase in izkoristite vsak trenutek, ki vam je dan!2

  1. pa naj bo to v kopalnici ob sproščujoči kopeli, pri teku, zvečer pred spanjem… [nazaj]
  2. zadnje čase pa nekaj preveč govorim o izkoriščanju trenutkov, kajne? Ne me vprašat zakaj, ker še sama ne poznam odgovora :D [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

17.37…počasen korak se začne spreminjati v hitrejšega, asfalt pa v grob makadam

17.40…zunaj svoj prostor začne zavzemati mrak

17.42…zelena luč že sveti, jaz pa že skoraj začnem teči

17.43…makedamska pot se začne ožati, obdajo jo nekaj, kar je le podobno travi

17.45…stojim in čakam

17.46…stopim noter med ljudi in začnem iskati sedež

17.47…najdem sedež

17.48…odpnem si plašč

17.55…nežno zibanje me uspava in oči se mi začnejo zapirati

18.02…skoraj že spim, glava je “prazna”, misli sproščene, na ustnice se skoraj prikrade nasmeh

18.06…poslušam bedne najstniške pogovore in si mislim: “Uff, kje so že ta leta…” 

18.15…opazujem ljudi okrog sebe, zunaj je že čista tema

18.20…soj luči razsvetli pokrajino

18.25…stopim ven, udari me mrzel zrak

18.27…doma sem 

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

“O, shit, jooooooj, kje je moj modrc?” je rekla s cvilečim glasom. Potem pa je pogledala njega in oba sta prasnila v smeh kot dva otroka. “Evo tle ga maš,” ji je podal nedrček in si zapel hlače. Nikakor se nista mogla zresniti in to je bilo tisto, kar ji je bilo pri njem všeč. Znal jo je spraviti v smeh in to je bilo neprecenljivo. “Kva mi dela ta tip. Men se bo zmešal,” si je mislila in malo je manjkalo, da bi svoje misli izrekla na glas. Seveda jih ni.

Nekaj časa sta še sedela v avtu in se pogovarjala, potem pa je prišel čas, da oddide. Zmenila sta se, da se dobita zvečer na tem istem mestu, da bi dokončala tisto, kar sta pred nekaj minutami začela. Preden je izstopila iz avta, jo je potegnil k sebi in v hipu je začutila njegov jezik ob svojem. Komaj sta se odlepila drug od drugega.

vir

Med predavanji na faksu si ni mogla kaj, da ne bi razmišljala o jutranjih pripetljajih in želela si je, da se zunaj čimprej stemni, da bo lahko prišla na svoj račun. Začela je razmišljati o tem, kaj bo oblekla pa se je potem spomnila, da je na nek način tako ali tako vseeno, saj je vedela, da bo hitro ostala brez obleke. Potem so jo misli peljale v preteklost in spomnila se je, kakšen je bil seks z njim, dokler je ni poklical profesor: “Gospodična…ja, vi v rjavem puloverju, pridite gor!” Zardela je kot kuhan rak.

Ura je bila osem in sedela je v avtu in ga čakala. Pridrvel je izza ovinka, stopil iz avta, prišel do nje, ji odprl vrata in podal roko, da gre z njim. Človek ne bi mogel reči, komu je bilo kljub hladnemu zimskemu zraku, bolj vroče. Stopila sta do njegovega avta in ko se je usedel za volan, je hitro pritisnil na plin. Začutil je njeno roko nekje na svoji nogi, ki se je premikala sem in tja. “Vedno je bila nagajiva,” si je mislil in v trenutku začel upravljati volan samo z eno roko, saj je druga pristala nekje na njenem telesu. Ustavil je nekje na robu gozda in njuno jutranje početje se je lahko nadaljevalo. Strasti ni bilo videti ne konca ne kraja, oba sta bila nekje na drugem planetu. Od nekod je bilo samo slišati pritajeno glasbo in njuno globoko dihanje.

Ko sta tako napol gola, z nasmehom na obrazu ležala, ji je postavil vprašanje: “Kaj zdej to pomeni? Kaj bova midva? Par? Friends with benefits?” “Kako mislš, kaj pomeni? Ja, nč. Sej je bla samo kava,” se je nagajivo nasmehnila in njene ustnice so zopet poiskale njegove.

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Vseeno jim je za nas in naša čustva. Lepo povedano, jih boli organ, s katerim preveč pogosto razmišljajo. Ne! Ne govorim o glavi, vsaj tisti zgornji ne. Seveda gre pri teh mojih besedah za popolno posploševanje v stilu: vsi tipi so prasci, vse ženske pa boge revice. Ne drži, ker je situacija lahko velikokrat obrnjena, ampak vseeno priznajte dragi moški, da vi pri tej ‘vseenosti’ prednjačite.

vir

Priznajte, da ste večkrat vi tisti, ki dobite in greste. Priznajte, da ste večkrat vi tisti, ki pripovedujete sladke pravljice in naenkrat gladko izginete. Priznajte, da ste vi tisti, ki pozabljate na rojstne dneve, obletnice in druga “sranja”. Priznajte, da ste vi tisti, ki rečete karkoli vam pade na pamet. Priznajte, da ste vi tisti, ki večkrat zlomite srce. Priznajte, da ste vi tisti, ki se vedno tako nepričakovano pojavite.1 Priznajte, da ste vi tisti, ki nas očarate, omamite in se lepo odpeljete. Priznajte, da niste vi tisti, ki boste prvi vzeli mobitel v roke in poklicali svojo drago po prepiru. Priznajte, da ste vi tisti, ki raje molčite, ker se vam ne da razglabljati o težavah v odnosu.

Pa hudiča, kako vam lahko pade na kraj pameti, da po seksu z eno žensko, govorite o drugi? Kako lahko punco tako vlečete za nos, da caplja za vami kot majhen kužek, ki mu potem rečete: “Marš stran!” Od kod ideje, da sedanji punci govorite o ubijajočem pogledu, ki ga je imela vaša bivša?

Ja, ja, ja, saj vem, niste vsi isti. Spet ti prekleti stereotipi.

Vsaka podobnost z resničnimi osebami, je zgolj in samo naključna!

  1. seveda po tistem, ko smo si vas že izbile iz glave! [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 24 komentarjev »