Arhiv za kategorijo “\'moje bedarije\'”

“A ti sploh znaš utihnit?” je naenkrat zavpila. Začudeno jo jo pogledal, saj mu ni bilo jasno, kaj govori. “Prosm?” je rekel. “Kva pa sm kej tazga reku?” jo je previdno vprašal. “Ja, nehaj mi že govorit o vseh ženskah, ki so ti všeč, najbolš, da mi še poveš, kdaj si nazadnje seksal. Mislm, sej tok dobra frenda pa tud nisva,” mu je odvrnila.

Hitro sta popila še tiste zadnje požirke kave in se vsak odpravila v svojo smer. Oba sta se počutila grozno. On zato, ker ni pričakoval takšne reakcije z njene strani, ona pa je bila jezna sama nase, da si je dovolila tako daleč. Z vsemi izrečenimi besedami mu je namreč pokazala, da ji ni vseeno in da ne more poslušati zgodbic o njegovih ljubezenskih pripetljajih. Njen načrt je bil čimprej pozabiti na vse skupaj in izbrisati njegovo telefonsko številko iz imenika. Kot vedno, se seveda tudi ta načrt ni uresničil.

vir

Ravno je v roke vzela skodelico vročega čaja, ko je zapiskal telefon. SMS. “Kdo je pa zdej?” se je vprašala. “Si jutri zjutraj za kofe?” je pisalo v prejetem sporočilu. Ker ji je bilo na nek način za vse skupaj že popolnoma vseeno, je odgovorila z dvema preprostima besedicama: “Ja, lohk.”

Zjutraj sta se res zopet dobila na kavici. Bela kava zanjo in kava z mlekom zanj. Oba sta se obnašala kot, da se včeraj ne bi nič zgodilo. Hitro je minila urica in ker je imela avto parkiran daleč od kavarne, se je ponudil, da jo bo zapeljal. Ko sta se pripeljala do parkirišča, kjer je stal njen avto, se je začelo. Tiho mu je rekla: “Ej, glede včeraj, a veš men…” Ni ji pustil do besede, temveč jo je presenetil s poljubom. Ni se upirala, poljube mu je začela vračati z vso vnemo. Hlastala sta za zrakom in roke so zelo hitro začele uhajati na prepovedana območja. Njegove hlače so bile že odpete, ona že skoraj zgoraj brez. Dokler nista ugotovila, kaj počneta sredi belega dne na enem izmed najbolj obljudenih parkirišč…

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Kako zanimivo je, ko človek sreča znanca iz preteklosti in ugotovi, da s to osebo nima popolnoma nič skupnega. Nič. Včasih pa je bilo toliko tega. Ampak vmes smo pač odrasli iz navihanih najstnikov in najstnic v odgovorne, načelne, samozavestne in prijetne1 ljudi in se pri tem očitno zelo spremenili. Vsaj nekateri.

Zadnjič sem namreč po naključju srečala sošolko iz osnovne šole, s katero sva včasih prebili veliko skupnih uric. Potem sva pač iz osnovne šole odšli vsaka po svoji poti in pri tem se je najin prijateljski odnos počasi začel krhati. Vse manj časa sva imeli druga za drugo, spoznali sva nove ljudi in na koncu je najino prijateljstvo popolnoma zamrlo. V bistvu je smešno to, da ni nekega konkretnega razloga, zakaj se je to zgodilo, enostavno oddaljili sva se. Tako ni bilo več dolgih telefonskih pogovorov, nič več opravljanja drugih vrstnikov2 in ne več jokanja za nesrečnimi ljubeznimi. Tudi naključno se potem nisva nikoli srečali in videti nekoga po toliko letih, je bilo zame res presenečenje.

vir

Spregovorili sva nekaj stavkov in prisotna je bila ogromna distanca, nič tiste “domačnosti”, brez tistega zaupljivega pogleda, vse je bilo tako čudno. Dalj časa sva govorili, bolj sem ugotavljala, da dejansko res nimava ničesar skupnega in da si sedaj ne predstavljam, da bi bila ta oseba ena izmed mojih dobrih prijateljic. Kako zanimivo. Se človek v času odraščanja res tako spremeni in preoblikuje? Smo takrat res en tak nepopisan list, ki ga počasi dan za dnem polnijo različne vrstice? Sva se res obe tako zelo spremenili, da nobena ni izkazala interesa za nadaljnje srečanje?

Mogoče res. Ali pa nikoli nisva bili zares tako dobri prijateljici, da bi ta najin odnos ohranili…

  1. upam, da vse te stvari in še mnogo drugih :D [nazaj]
  2. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

Sedela sta v mirnem lokalu in sproščeno klepetala ob kavici kot da ne bi nosila bremena preteklosti. On ga v resnici ni, saj mu njuna zveza nikoli ni pomenila kaj dosti, ona pa do njega še vedno ni bila ravnodušna. Ne, ni bila več zaljubljena vanj, še vedno pa ji je bil neznansko všeč in po spletu okoliščin sta se zopet začela družiti in preživljati več prostega časa skupaj. Seveda striktno kot prijatelja.

Debatirala sta o vseh mogočih rečeh in zdelo se ji je, da se na nek način zbližujeta, zato je potihoma upala, da se bo iz prijateljstva razvilo tudi kaj več. Takrat sta bila pač premlada, ampak sedaj so bile vse zamere pozabljene. Vsaj z njene strani. Ni pa vedela, kako on gleda na vse te dogodke, saj ga nikoli ni zares spoznala, vedno se ji je zdel tako zaprt vase, da včasih enostavno ni mogla prepoznati, kaj čuti in kaj ga tare. Danes pa je bilo popolnoma drugače. On je bil drugačen, bolj samozavesten, zgovoren, nič več zadržan.

vir

Vse je bilo super, dokler ji ni začel pripovedovati, kako se je zagledal v sodelavko. “Veš, kakšen pogled ma. Ej, res, da dol padeš. Pa tko, ko hodi, joooj, res je seksi,” ji je vneto razlagal. Ona pa ni mogla verjeti, kaj sliši in kaj mora poslušati. Zopet. Zopet je stvari napačno razumela. “Ja, itak, midva kaj več kot prijatelja. Not gonna happen!” je kar kričalo v njej. “Pizda, kako je lahk tko slep! Ali sm pa le jst tko nevidna,” se je spraševala, on pa je govoril, govoril, govoril…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Jutra so pri meni načeloma daleč od tega, da bi bila najljubši del mojega dneva. Zelooo daleč, saj nisem jutranji tip človeka, kar pomeni, da so moja jutra predvsem zaspana. Prva stvar, ki mi zjutraj pade na pamet, ko odprem oči, je: “A je res treba že vstat?” Na mojo veliko žalost, je odgovor vedno pritrdilen.

vir

Današnje jutro je bilo sicer ravno tako zaspano, a precej bolj energično, hitro in nasmejano. Ob vsej prekomerni energiji pa so mi v današnjem dopoldnevu po glavi potovale še naslednje misli:

  • zakaj ljudje že pol ure pred odprtjem določene banke, ki ima baje najnižjo provizijo za plačevanje položnic, stojijo pred to banko in čakajo, da tamkajšnji uslužbenci začnejo z delom. Gre predvsem za ljudi, starosti 60 +. Ko bom jaz v ‘penziji’, bom ob tej uri še lepo doma grela posteljo (ja, sej vem, to sedaj mislim, da bom :D )
  • klical je nek mladenič z zelo prijetnim in seksi glasom. Škoda, ker je samo poklical :oops:
  • muzika dela čudeže. Zaspano bitje lahko pravi ritmi v trenutku prelevijo v ‘too much energy’ bitje ;)
  • vzeli so mi še zadnje parkirišče, kjer si skoraj vedno naletel na prazno parkirno mesto. Skoraj vedno!
  • ugotavljam, da sem preveč prijazna do ljudi. Moram nekaj narediti na tem področju :roll:
  • pogrešam “certain someone”
  • s sodelavko želiva spremeniti svet. Hmmm…ne vem, če nama bo ‘ratalo’
  • otroci iz vrtca so ‘tak luštni’ s tistimi kapami in rokavičkami. Samo za gledat, ne za imet enega! :D
  • sprašujem se, kdo mora narediti naslednji korak. Pomoje, da jaz ne?
  • ljudje so polni presenečenj
  • sovražim mozolje
  • dan polepšajo male, nepomembne stvari
  • v prihodnjih dneh moram nujno na vročo čokolado. Zaenkrat še izbiram kandidata, ki me bo spremljal
Tole dopoldne je bilo v resnici zelo čudno, mešanica pozitivnega in negativnega in ker se ga ni dalo drugače ubesediti, smo se lotili kar alinej. Hmm…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Počasi se je oddaljevala stran od njega, on pa je še vedno stal kot kip sredi trga. Tako močno si je želela, da zakliče njeno ime, da steče za njo, da stori karkoli, samo da je ne pusti proč. A želela si je zaman, saj se to ni zgodilo.

Ko ni več slišal njenih korakov in je ostal sam samcat v temi sredi gozda, naslonjen na drevo, so ga čustva premagala. Oblile so ga solze in jokal je kot majhen deček, ki se je izgubil sredi tržnice in ne najde svojih staršev. Jokal je za njo, zaradi nje in zaradi njiju, jokal je, ker je vedel, da je njuna zgodba končana. Ni pa vedel, da bi se njuna zgodba lahko nadaljevala, če bi le poskusil spregovoriti, če bi jo le prosil odpuščanja, če bi le…

Tudi ona je tisti večer jokala kot dete, malo in nebogljeno. In takrat je za njim jokala zadnjič, izlila je vso svojo bolečino, saj se je zavedala, da mora biti zaradi bitjeca, ki ga nosi pod srcem, močna. Tisti večer se je odločila, da bo živela samo še za tega otroka, plod njune pretekle ljubezni in ga varovala pred svetom. Moški od tistega večera dalje zanjo niso več obstajali, vsaj mislila je tako.

Srečala sta se nekaj let kasneje v nekem nakupovalnem centru, oba v družbi partnerjev, ona z majhno punčko v naročju, ki je imela prav tako sijoče oči kot jih je imel on nekoč. Nikoli ni izvedel, da je punčka njegova, ona pa ga ni nikoli zares pozabila. Njena skrivnost je ostala nekje v tistem temnem gozdu…

  • Share/Bookmark

Comments 19 komentarjev »

Ko je omedlela in izgubila tla pod nogami, se je z glavo udarila v bližnjo vejo. Hitro je stopil do nje, a se je ni upal dotakniti, saj je izgledala tako krhka kot punčka iz porcelana. Potem pa se je ustrašil, da ni kaj hujšega in jo začel buditi. Ko je prišla nekoliko k sebi, se je znova ustrašila njegove podobe, a zakričati ni več upala pa tudi zdelo se ji je, da ne bi mogla. Prijela se je za glavo in iz njenih ust je prišel zvok bolečine. Hotela je vstati in začeti teči, pa je noge niso ubogale. On pa je mirno stal poleg nje, izgledal grozno kot še nikoli prej in molčal. Bil je tako zanemarjen, njegove oči so bile na pol krvave, obril se zelo očitno ni že več tednov in kar naenkrat se ji je zdelo, da poleg nje v resnici stoji tujec in ne človek, ki ga je nekoč ljubila z vsem svojim bitjem.

Z besedo nekoč je sama sebe tolažila, saj si ni hotela priznati, da ga v resnici ljubi še bolj kot prej, da pogreša njegove močne roke, njegov smeh in prijeten glas. Ne, ni ji šlo samo za seks, on je bil enostavno nekaj več. Prej ni nikoli verjela v resnično ljubezen in vedno je govorila, da to ne obstaja, da je človek pač človek in zato ne more biti do konca življenja z eno samo osebo. Dokler je ni doletetlo nepričakovano, jo udarilo kot strela z jasnega neba in čeprav se je poskušala upirati, ji ni čisto nič uspevalo. Del nje ga je želel potegniti k sebi in ga tako zanemarjenega poljubiti, drugi del pa ga je želel nahruliti in spoditi daleč stran od sebe. Odpuščati nikoli ni znala in njemu niti ni želela. Njegova prevara jo je bolela do zadnjega kotička srca.

Počasi se je vendarle začela pobirati z ledeno mrzlega snega in stegnil je roko, da bi ji pomagal. Delala se je, kot da ga ne vidi in kot da ga ni tam. Jezilo jo je, da ni spregovoril niti besede kot da bi vedel, da ne bo pri njej ničesar več dosegel. Ko je vstala, je začela korakati stran od njega, teči namreč še ni mogla.

On pa je še vedno stal na istem mestu in se ni niti premaknil…

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Tekla je na vso moč in čeprav je bila prava športnica, ji je sape počasi zmanjkovalo. Tekla je, ker ni želela misliti, tekla je, ker je želela izbrisati vse besede in vse spomine, vse solze in prepire. Ko je noge niso več nesle, se je ustavila, sopla je kot star ata in zdelo se ji je, da lahko sliši svoje misli. Okoli nje je bilo vse belo, saj tu ni bilo avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, zato je bil sneg čist. Točno takšen kot je padel z neba, le tu in tam je bila kakšna človeška stopinja. Vedela je, da malo ljudi pozna ta košček gozda in da se človek tu lahko hitro izgubi. Na nek čuden način ji je bilo celo žal, ker je bila ena izmed tistih, ki je poznala ta gozd do drevesa natančno, saj se je želela izgubiti.

Želela si je, da je nihče ne bi našel in v misli so se ji že prikradli obrazi njej poznanih ljudi. Bila je tako na tleh, da ni znala drugega kot jokati. Zato se je zopet podala v tek, čeprav je vedela, da gre le še globlje v gozd. Zunaj se je počasi, a vztrajno začel delati mrak in mraz je pritisnil še močneje. Zazeblo jo je, da je zašklepetala z zobmi, a ni se dala. Še vedno je tekla in srce ji je divje razbijalo, da bi ga lahko slišal še zadnji prebivalec tega gozda. Zopet so jo spreletele mračne misli in želela si je, da bi se to njeno srce razpočilo, da bi obležala v mlaki krvi in tako končala svojo zgodbo, ki je bila eno samo trpljenje.

Njen korak se je nekoliko upočasnil in ni več tekla, ampak le hitro hodila. Ko se je ravno nameravala popolnoma ustaviti, pa je pred seboj zagledala grozno postavo in njen krik je odmeval po vsem gozdu. Naslednji trenutek je omedlela…

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Da, danes bodo po vsem planetu potekala silvestrovanja. Nekateri bodo v novo leto vstopili prej in slavnostno, drugi nekoliko pozneje in bolj umirjeno. Povsod pa bo veliko osladnih voščil, stiskov rok in mimobežnih poljubov. Pa alkohola, petard in rajanja do jutra.

Potem pa je tu še ena stvar brez katere ne gre zaključiti starega leta, in to so spoštovane dame in gospodje, sms sporočila. Nekateri začnejo že v dopoldanskem času, da opravijo s to nepotrebno zadevo in se imajo potem lahko fajn. Drugi se pošiljanja novoletnih sms sporočil lotijo pozno popoldne preden se odpravijo silvestrovat in tretji to počnejo tik preden kazalci odbijejo magično polnoč. Seveda se potem nekateri lotijo pošiljanja nekaj minut čez polnoč in ob tem živčno prestavljajo prste po tipkah, saj sms nikakor ni bil dostavljen. Tudi telefonskih vez se včasih ne da vzpostaviti, saj je vse preveč ljudi, ki bi si radi voščili.

vir

Ok, priznam, tudi jaz sem med tistimi, ki se lotim pošiljanja sporočil, in sicer ponavadi nekje proti večeru. Pa vendar ne pošljem sporočil vsem, ki jih premore moj telefonski imenik, ne maram osladnih sporočil, nikoli jih ne pošiljam ljudem, s katerimi preko leta nimam stikov in vse bolj me to opravilo mineva. Na nek način se mi zdi tako brezzvezno, tako hladno in tako nujno. Zakaj poslati sms nekomu, ki si ga med letom nekajkrat srečal in sta se zmenila, da se dobita kdaj na kavi, pa tega v resnici nikoli nista storila? Zakaj naštevati zdravje, srečo in ljubezen nekomu, ki ga v resnici samo bežno poznamo in nas prav malo briga, ali bo njegovo leto prijetno ali pač ne? In kakšen smisel imajo verzi, ki jih prebereš pa niti približno ne veš, kdo jih je poslal, saj številke, s katere so prišli, že davno nimaš več v imeniku?

Tako, da če se boste tega opravila danes lotili, ali pa ste se ga mogoče že, bodite nekoliko bolj izvirni, nič kaj preveč osladni in pošljite sms voščila res tistim, ki jih dobro poznate. Pa srečno ;)

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

A s tem, kako bo in kaj bo, se ni želela obremenjevati. Hotela je uživati v trenutku dokler je trajal. Ob sebi je imela čudovitega moškega, ki ga je komaj začela dobro spoznavati in želela si je, da bi ta trenutek trajal večno. Pa ni.

Najprej je jutranjo idilo zmotil grozen zvok telefona. Ne, tokrat ni bil njen, temveč njegov, ki je sporočal, da so v službi težave in da se morata oba vrniti v realnost. Kljub slabim novicam je bil njegov obraz tako spokojen in ko jo je pogledal, so se mu ustnice razlezle v nasmeh. Opravičil se je, ker je moral tako hitro oditi, ampak čakal ga je še skok domov, saj v pisarno ni želel priti v včerajšnjih oblačilih. “Se vidiva v pisarni,” je rekel in odšel.

Ravno se je do konca slekla, ko je na vratih pozvonilo. “Verjetno je kaj pozabil,” je rekla na glas, a ni vedela, da se krepko moti. Ovita samo v brisačo, je stopila do vrat in jih na stežaj odprla. Tam pa je stal On, neverjetno miren, z rokami za hrbtom. “Ooo, aaamm…kaj pa ti tukaj,” je nerodno vprašala. “Nič, prišel sem vprašat, kaj se je zgodilo sinoči in zakaj nisi odgovorila na moje klice. Aja, pa tole sem ti prinesel,” ji je mirno odgovoril. Bila je njena najljubša čokolada.

Ko je želela vzeti ponujeno darilo, je hkrati nezavedno spustila brisačo in naenkrat je stala gola tam pred njim. To je bilo zopet dovolj. Dvignil jo je in začel korakati proti kopalnici. Ni imela niti volje, kaj šele želje, da se mu iztrga iz objema. Želela si ga je tako močno, da se je kar tresla. Med potjo proti kopalnici, mu je slekla plašč in sama sebe je komaj brzdala, da mu ne bi strgala vseh oblačil, ki jih je imel na sebi. Oba sta globoko dihala in roke so polzele po telesih, njegov jezik pa je delal čudeže. Potem sta se predala užitkom. V kopalnici, spalnici, kuhinji. V postelji, na tleh, na sedežni in kuhinjskem pultu.

Ko sta oba prišla k sebi, je rekel: “Tamara, obljubim, da bo od zdaj naprej vse drugače. Samo tvoj bom. Samo midva bova.”

Ni vedela, ali so to spet samo besede in prazne obljube, a odločila se je, da se prepusti toku življenja. Še isti dan je šefu povedala, da je bil včerajšnji večer napaka, se mu opravičila in ga prosila, da se obnašata, kot da se ni nič zgodilo. Ta je njene besede sprejel presenetljivo razumevajoče, kar jo je nekoliko presenetilo, potem pa je od sodelavke izvedela, da ’skače za vsemi kiklami’ v pisarni. Še eden izmed mnogih, si je mislila.

Tisti večer je tudi dočakala prijetno večerjo z Njim in končno se ji je zdelo, da ima življenje nek smisel. Njuna večerja pa se je nadaljevala v strastno noč…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Seveda je povsem logično, da je njegov telefon zvonil v prazno. “Pizdaaaa, se boš ti men že oglasila k te kličem,” je njegovo preklinjanje glasno odzvanjalo v Tamarini pisarni. Tamara pa je bila preveč zaposlena, da bi sploh slišala zvonenje telefona, niti je tisti trenutek telefon ni zanimal. S šefom sta se podala v prijetno restavracijo in se začela razvajati s kraljevskimi dobrotami. Vzdušje je bilo tako sproščeno in oba sta uživala v pogovoru, saj se je obema videlo na obrazu.

Ko je Tamara pogledala na mobitel, koliko je ura, so ji oči obstale od presenečenja. Prvič zato, ker sta bila s šefom v restavraciji že dobre tri ure, njej pa se je zdelo, da je minila komaj ena in ni mogla verjeti, da je čas tako hitro minil. Drugič pa zato, ker je imela deset neodgovorjenih klicev, seveda so bili vsi Njegovi. Ob tem se je samo nasmehnila in prvič po dolgem času ni čutila tesnobe, strahu in tudi želje, da bi bila z Njim. Restavracija je počasi že zapirala svoja vrata in tako sta se tudi onadva odpravila ven v hladno noč. Vesela je bila, da se ji ne bo treba vsesti v hladen avto, saj ji je šef ponudil prevoz domov. “Greš še na en kozarček,” ga je malo sramežljivo vprašala, ko sta se pripeljala pred njen blok. “Ja, veš da! Za kozarček sm pa zmeri,” je dejal in ob tem sta se oba sladko zasmejala.

Ko sta vstopila v stanovanje, so se stvari začele dogajati kar same od sebe. Ni bilo ne kozarcev, ne vina, najprej so bile samo besede. Dokler se nista poljubila, popolnoma spontano, a strastno. Tisti trenutek je začutila nekaj posebnega, preplavila jo je neopisljiva energija, njegov objem je bil zatočišče, ki ga nikdar ni imela. Tisto noč sta skoraj v celoti prebedela, se ljubkovala, božala in tudi pogovarjala. Nič drugega. In zjutraj, ko se je zbudila, je bil še vedno tam. Ob njej. Grel je njeno telo kot ga On nikoli ni znal. Po licu ji je spolzela solza, saj se je prvič po dolgem času počutila srečno in točno tisti trenutek je vedela, da je z Njim vsega konec. Pretrgala bo vse vezi z Njim in sama sebe končno osvobodila.

Kljub vseemu je vedela, da to le ne bo tako lahko…

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »