Arhiv za kategorijo “\'nekaj malega\'”

Razumel jo je. Vedel je, kaj čuti, brez da bi mu to morala povedati. Na nek nenavaden način jo je znal prebrati. Čutil je, kadar je prekipevala od sreče in se sam pri sebi smejal, ker je vedel, da bi najrajši na glas zavpila, kakšni občutki jo prevevajo.

Sama itak ni verjela v nakladanje o sorodnih dušah, a skrivoma je razmišljala, da če to res obstaja, potem mora biti on njena sorodna duša. On vedno ve, kaj reči, da se bo počutila bolje. Pusti jo pri miru, kadar ve, da noče družbe in da potrebuje čas samo zase. Ve, kdaj jo mora samo objeti in jo čvrsto držati, da se ne zlomi. Čuti jo. Ne dreza vanjo. Tu je, kadar ga potrebuje.

Vendar ni samo njen in vsakič znova, ko se tega zave, ga odrine stran. On ji pretkano tega ne pusti in jo vedno znova prepriča, da ga potrebuje. Ni potrebno veliko, dotik na pravem mestu njenega telesa, nežen poljub, že samo njegov glas je bil dovolj, da ni imela več tiste prave odločnosti. Pustila mu je blizu. Zopet.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Poznate tisto, “za vsakim dežjem posije sonce”, ali pa “vsaka stvar je za nekaj dobra”? Ponavadi jo slišite takrat, kadar sami niste najboljše volje, vam gre vse narobe, ste v težavnem obdobju svojega življenja in skoraj vedno od osebe, katere življenje je v tem istem trenutnu rožnato, če bi bilo lepše, bi bilo že kičasto.

Kadar človeka pestijo problemi, ponavadi zelo težko razmišlja pozitivno in optimistično, razen če niste že po naravi taka oseba. Kadar se sama znajdem v takšni situaciji, res ne maram, da mi nekdo pametuje, da bo vse ok, da nimam za kaj skrbeti in da se bo vse uredilo. Tu imam v mislih osebe, ki same niso nikoli doživele vsaj kakšne podobne situacije in govoričijo nekam v prazno z uporabo starih, izbrabljenih fraz. Na žalost je tudi tako, da ne moremo vedno reči, da bo vse ok in da se bo vse rešilo, ker včasih točno vemo, da temu ne bo tako. Včasih je bolje človeka postaviti na realna tla in mu samo dati vedeti, da ni sam in da tudi, če bo moral skozi najhujše, da mu bomo stali ob strani, mu ponudili ramo za jokanje.

Vsak človek mora sam pri sebi najti način, kako rešiti težave, kako se z njimi soočiti ter se mogoče iz vsega tega celo nekaj naučiti. Vseeno pa ugotavljam, da je življenje res lažje, če se ne obremenjujemo z vsako malenkostjo, če se ne ustavljamo na nepotrebnih križiščih in ne silimo v slepo ulico. Seveda moramo to spoznati sami. Včasih se moramo malo tudi prisiliti, da ne razmišljamo samo o negativnih stvareh, ki nas obdajajo, temveč pomislimo tudi na vse male drobne trenutke, ki nas osrečujejo. Na skodelico dišeče kave, ki si jo skuhamo v soboto zjutraj, na glasen otroški smeh, na vonj sveže pečenega peciva, na sladek poljub in na sto drugih stvari, ki nam polepšajo dneve.

Vsi ljudje res nismo rojeni pod srečno zvezdo in se moramo za marsikatero stvar potruditi, vendar ni vse tako zelo črno kot izgleda na prvi pogled in pozitivne misli včasih res delajo čudeže. Vendar naše lastne, ne tuje! Naj bo zunaj dež, prav nič me ne moti, saj se sprehajam s svetlo modrim, rdečim ali rumenim dežnikom, črnega sem namreč vrgla stran! I’m singing in the rain…

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Končno sta si gledala iz oči v oči. Brez skrivnih pogledov, brez radovednih opazovalcev.

Sedela sta v nekem zakotnem lokalu in srebala vsak svojo kavo. Ona belo z eno vrečko sladkorja, on navadno črno brez sladkorja. Gledala sta se kot dva najstnika, ki sta na prvem zmenku. Ostala sta brez besed, pogovor kar nekako ni stekel, vseeno pa sta oba čutila nenormalno privlačnost. On bi jo posadil na mizo in z nje strgal vsak košček obleke. Ona sama sebe ni prepoznala, saj se je komaj zadrževala, da ni zlezla pod mizo, mu odpela hlače in… Kljub vsej privlačnosti in občutkom, pa je oba pekla vest, ko sta pomislila na partnerja, ki ju čakata doma. A strast je bila premočna…

Usedla se je v njegov avto, ki je imel vonj po njem, njegov parfum bi prepoznala povsod. Vozil je hitro in sunkovito menjal prestave in v nekaj minutah sta prišla do bližnjega hotela. Počutila se je kot prava pocestnica, vendar bolj je razmišljala, kaj počne, bolj vseeno ji je bilo. Soba je bila že pripravljena, saj jo je rezerviral preden sta šla iz službe. Ni mogla dočakati trenutka, da okusi njegove ustnice in začutila je vročico med nogami, ko jo je v dvigalu potegnil k sebi in ji potisnil jezik v usta.

Ko sta stopila v sobo, nista imela časa, da bi si natočila pijačo in začela počasi. Ne, vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo in še preden ji je bilo jasno, kaj počne, je stala gola pred njim. Njegove roke so bile povsod po njenem telesu, bil je grob in dominanten in to ji je ugajalo. Ko je ostal brez hlač, je ob svojem telesu začutila vibriranje. V naslednjem trenutku jo je odrinil na posteljo, začutila je težo njegovega telesa in njega globoko v sebi. Ko sta se začela premikati v usklajenem ritmu, je hotla samo še več, več, več…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

~On~ Mirno se je usedla poleg njega in počasi prekrižala noge. Njeno krilo je razkrivalo ravno pravo mero kože in roke so se mu začele potiti. Nekaj na njej ga je nenormalno privlačilo in ni si znal razložiti kaj. Vsakič ko je šla mimo njega, je točno vedel, da je ona, brez da bi dvignil glavo iznad tipkovnice. Enostavno je začutil njeno prisotnost. A bila je prepovedan sadež, ki pa si ga je tako nenormalno želel okusiti…

~Ona~ Nasmehnil se ji je in občutek je imela, da se bo pravkar stopila kot led na soncu. Sovražila je kadar je to počel, vedno ji je bilo tako nerodno, ker se je počutila kot da vidi skozi njo. Kot da čuti tisto ščemenje med njenimi nogami, vsakič ko jo pogleda. Ni si znala razložiti, kaj je povzročilo takšne občutke v njej, vedela je samo, da si želi občutiti njegovo kožo na svoji…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

September je bil od nekdaj tak prelomen mesec. Že kar nekaj časa nazaj nas je vsako leto spravil za šolske klopi, sedaj, ko smo to obdobje že davno prerastli, pa mi daje nek občutek minljivosti. Poletja je namreč baje z današnjim dnem konec in kmalu nas čakajo oblačni, turobni, dolgočasni in deževni dnevi.

Vendar na nek način paše. Ta zvok nežnega dežja pri odprtem oknu me nekako pomirja, daje mi občutek svobode. Kljub vsej turobnosti, zna biti tudi jesen prav lep letni čas, vedno tako zelo barvit…narava je res čudo. Nikakor pa ne morem mimo rumenih rutic in velikih torb, prav vsako leto me spomnijo na otroštvo, ki je bilo izjemno lepo. Pa ne morem tudi mimo tega, da se ne počutim kot gospa (kot me mimogrede otroci že naslavljajo), saj se včasih sama sebi zdim tako zelo staromodna. Smo bili mi res bolj mirni in ubogljivi ali se mi samo zdi? Ah, za nas so bila glavna igrišča, vaški travniki, žoge, kolebnice, gumitvist, kolesa in kotalke, ne pa Facebook, Messenger, Twitter, Ipod, Playstation…

Ni kaj, iz enega letnega časa v drugega, smo malo starejši in spet malo bolj v zaostanku z vso tehniko in tehnologijo ter posledično bolj oddaljeni od današnje mladine. Od tu torej tisti občutek minljivosti…ah september, spet si tu…

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Nežne dežne kaplje na moji koži in tvoje roke okoli mojega pasu.

Sladek poljub na vrat in pramen mojih skodranih las na tvojem ramenu.

Prijetno hladen večer in dotik ustnic.

Tvoji vranje črni lasje in moj parfum.

Nasmeh in strast.

Ležanje v travi in moč besed.

Vonj poletja in vroč jezik na hladni koži.

Midva sva ubijalska kombinacija.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Gledal me je naravnost v oči in brez vsakega sramu predrzno spustil brisačo, ki je še pred nekaj trenutki ovijala njegovo telo. Uff, kako me je mikalo, da pogledam naravnost v “center” njegovega golega telesa, a nisem mu hotela dati tega veselja in zato nisem umaknila pogleda z njegovih oči.

Medtem, ko sem si jaz, zavita v kopalni plašč, nežno mazala noge z mlekom za telo, je počasi iz omare potegnil črne bokserice. Kot da ne bi sredi tistega velikega prostora stal popolnoma nag, si jih je prav počasi začel oblačiti in naskrivaj gledal, kaj počenjam jaz. Delala sem se, da me njegovo obnašanje ne gane, čeprav mi je šel grozno na živce. Zdel se mi je še eden izmed tistih prepotentnih moških, poln samega sebe z egom nabitim do stropa. Vseeno pa mi moja ženska narava ni dala miru in ko se je obrnil proti omari, sem si ga uspela nekoliko bolj ogledati. Njegova rit je v tistih boksericah izgledala čudovito, mamljivo, čeprav moram priznati, da so vseeno zmagale njegove oči in pogled, ki me je kar hipnotiziral.

Prekleto, nekaj je imel na sebi, kar se z besedami ne da pojasniti in neka čudna energija me je dobesedno vlekla k njemu. Medtem, ko sem imela jaz polno glavo misli, se je on seveda že oblekel, jaz pa sem se še kar ukvarjala s tistim mlekom za telo kot nerodna najstnica.

“Potrebuješ pomoč?” me je vprašal. Super, še šarmanten glas moraš imeti, sem si mislila in prav tisti trenutek sem se stopila…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nisem zimski tip človeka. Ne maram mraza, turobnega vremena, dnevov brez sončnih žarkov, smučanja, šala, kape in rokavic. Ampak danes me je sneg popolnoma očaral – tiste male snežinke nosijo nekaj čarobnega v sebi. Nekaj, kar se z besedami ne da opisati.

Danes bi lahko cel dan sedela ob oknu, pila vroč čaj, opazovala pokrajino okrog sebe in uživala v miru. Zraven bi mogoče celo poslušala “Let is snow”, ki me letos čudežno prav nič ne moti. Ali pa bi nase navlekla tople smučarske hlače (ki jih v resnici nimam :) ) in bundo, stekla ven ter uživala v plesu snežink, se vrgla v sneg in delala “angelčke”, se sankala, kepala in naredila velikega snežaka, potem pa prišla nazaj domov vsa izmučena, mokra do kosti in premraženih rok. Tako kot včasih.

) vir

Realnost je bila drugačna. Moj plašč je bil tako zjutraj namesto črne, kar bele barve, ker sem pozabila rokavice, so mi roke zmrznile zaradi držanja dežnika, na poti nazaj iz službe pa ni bilo več sledu o prijetni belini, temveč sem se srečala s samimi lužami in grdimi rjavimi gmotami snega. Fuj in fej. Na srečo se mi ni bilo treba podati še v prometni kaos, saj ko vidiš vso to nestrpnost na naših cestah, te vse mine. Na živce pa mi gredo tisti malomarni vozniki, ki so preleni, da bi si spodobno očistili avto, preden se podajo na pot. Nekaterim se snop luči komaj vidi izpod tiste gmote snega, zadnja in stranske šipe pa tako ali tako niso dovolj pomembne, da bi jih bilo vredno očistiti. Ob vsem tem pa je najbolje še to, da ima vaš jekleni konjiček obute slabe letne gume. Zlata vredno.

Ja, prvi pravi zimski dan. Za otroke nekaj najlepšega, za večino odraslih pa trn v peti. Predlagam, da se samo za trenutek vrnete v čas otroštva – potem vam bo današnji dan (in dnevi, ki sledijo) celo všeč.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Hladen večer. Z družbo se zatečemo v bližnji lokal na vroč čaj. Sadni z limono. Jagoda z vanilijo – tega si vedno pil ti.

Tam sem s telesom, a z glavo niti približno ne. Slišim vrsto različnih pogovorov, v ozadju celo neko glasbo, a ne poslušam. Misli mi odtavajo daleč stran, spomini mi ne pustijo dihati. Vsaka malenkost me znova in znova spomni nate. Za tistim narejenim nasmehom, se v resnici skriva globoka žalost. Delam se, da sem ok, čeprav vsi opazijo, da me nekaj muči. Pravzaprav vsi natančno vedo, kdo me muči.

Hočem se izklopiti, nisem razpoložena za druženje. Vozila bi se ure in ure, šla bi daleč stran, pobegnila od bolečine, če bi bilo to mogoče. Pa ni. Tvoja senca je prisotna povsod. Zjutraj pijem kavo iz skodelice, ki si jo včasih uporabljal ti, spim na tvoji strani postelje in sanjam o tebi. Sanjam o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

I really miss you…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »