Arhiv za kategorijo “\'nekaj malega\'”

Želiš si bolj kot jaz. Tega več ne moreš skriti. Preberem te tako enostavno kot zgodbico za lahko noč. Čutim, kako me gledaš, postal si tako očiten, da to opazijo tudi drugi. Preveč si dovoliš, takšni dotiki ne morejo biti več samo naključni. Misliš, da ni nihče nič opazil?

Ampak tudi jaz bi tebe…

Tiste tvoje sladke ustnice, vranje črni lasje, nagajive oči in nesramen jezik.

In tvoje močne roke…le kaj bi počele z mano?

Naj preverim?

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Nikoli ni prenehal verjeti v dobroto ljudi. V ljudi, ki so pripravljeni dati, brez da bi dobili kaj v zameno. V ljudi, ki niso iskali razloga, da bi nudili pomoč, ampak so preprosto bili tam, kadar si jih rabil. V ljudi, ki so še verjeli v prijateljstvo, poštenost in načelnost. V ljudi, ki kljub vsej svoji sreči, niso pozabili na sočloveka.

Ampak ravno ljudje so bili tisti, ki so ga vedno znova razočarali. Tisti, ki so mu vedno zabili nož v hrbet, ko je to najmanj pričakoval, tisti, ki so ga pustili kot ranjenega volka sredi gozda. V usodo nikoli ni verjel, vedno je namreč trdil, da je vsak svoje sreče kovač in to tudi neprestano dokazoval. Če je padel, se je pobral, če mu je bilo težko, je tudi zajokal in kadar ga je bolelo, je sam sebi celil rane. A nikoli ni nehal verjeti, nikoli ni izgubil upanja in nikoli se ni predal.

Vendar je spet dočakal zlobno naravo človeka in v njem je zazevala globoka rana. Tokrat je padel in se ni več znal pobrati. Vdal se je in prenehal upati…

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

“Veš kaj bi ti delal! Te lizal, grizljal in božal, dokler…,” ji je šepetal na uho. Ona pa se je samo smejala in se branila vsakega njegovega dotika. Čeprav si ga je želela na vse možne načine, na sebi, v sebi, ob sebi, si ni smela dovoliti trenutka šibkosti. Doma sta jo vendar čakala mož in otrok, seveda s psom vred. Prava mala srečna družinica, so vsi govorili. “Pha, zelo srečna, ja. Kar prekipevam od veselja in radosti,” je razmišljala, ko je goltala vsebino pivske flaše.

Na začetku sta bila res srečna in zaljubljena, vse je bilo kot v pravljicah, v katere nikoli ni verjela. Uredila sta si stanovanje, si kupila psička, otrok pa je prišel popolnoma nenačrtovano. Ko mu je povedala, da je noseča, ni kazal pretiranega navdušenja, ni želel dodatnih obveznosti, želel je še žurati, ne pa biti varuška. Odločila se je, da bo ignorirala vse njegove pripombe in počasi se je navdušila nad idejo, da bi v svojem naročju držala svoje lastno dete. Kljub temu, da ji ni pomagal niti med nosečnostjo, kaj šele po porodu, je bila srečna, saj je v rokah končno držala svojo malo štručko. On pa je še vedno živel življenje samskega moškega, skoraj vsak dan se je dobil s kolegi, slutila je, da tudi s kakšno “kolegico”, a s tem se ji enostavno ni več dalo ubadati. Do njega ni čutila ničesar več, samo še prezir. Živela sta kot dva tujca, saj ponavadi nista spregovorila niti besede, še vedno pa sta si delila posteljo. Pogrešala ni ničesar in nikogar. Potem pa je začel prihajati domov vedno bolj pozno, vsakič bolj pijan in prišel je tudi dan, ko je nanjo položil roko. Ne, ni bilo tako kot v filmih, naslednji dan je namreč ni prosil naj mu oprosti in se izgovarjal na to, da je kriv alkohol. Ne, še celo grdo jo je pogledal in jezno zavpil, da je mali Matic planil v jok. Sama niti ni pričakovala opravičila, še manj je upala na to, da se bo spremenil in da bosta spet srečna. Točno je vedela, da to ni več mogoče.

Začela pa je pogrešati ljubkovanje, božanje, polzenje rok po njenem telesu, strast in vroče poljube. Nekega večera pa ji je prekipelo, otroka je odpeljala k mami in se s kolegico odpravila ven. Najprej se je počutila nekoliko nelagodno, a alkohol jo je sproščal in delal vedno bolj pogumno. Potem pa se je ob njej znašel še moški, ki ga ja poznala, moški, ki je bil predmet njenega poželenja dolgo, dolgo časa, a nikoli ni bil nič več kot le prijatelj. Zato toliko bolj ni mogla verjeti, kakšne besede prihajajo iz njegovih ust in skoraj bledlo se ji je od količine popitega piva, še bolj pa od strasti in želje, da bi ga čutila.

“Jebeš moža in fake družino,” si je rekla, ga povlekla za srajco in prijela tam, kjer ne bi smela…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Velikokrat sem iz moških ust slišala, da ženske tako ali tako ne vemo, kaj hočemo. Da smo izbirčne in se samo izmišljujemo, da pri moških vedno iščemo napake, da nam ni všeč to in ono in da je precej težko prenašati vse naše muhe.

V resnici to sploh ni res. Ni res, da ne vemo, kaj hočemo in kaj želimo. Res je, da smo včasih muhaste in da nas je takrat bolje pustiti pri miru. Res je tudi, da potrebujemo določeno mero pozornosti in da nismo zadovoljne s preprostim “mhm”. Pa tudi, da naši pogledi kdaj pa kdaj zavajajo in katerega izmed moških zato tudi razočarajo. Včasih si pač želimo, da z nas strgate vsak košček obleke, ki jo tisti trenutek nosimo na sebi, drugič pa nam  godi nežno šepetanje in ljubkovanje. Ja. Veliko stvari je res. Mogoče tudi to, da včasih težko priznamo svoje napake in zmoto.

Ni pa vedno res, da smo neodločne in da “cincamo”. Ni res, da ne znamo narediti prvega koraka in da smo brez poguma. Niti ni res, da smo preveč fine in da zato ne sprejmemo vsakega povabila na pijačo. Kot tudi ne, da smo samovšečne, ker nekomu ne zaupamo svoje telefonske številke. Mogoče nam res ni vedno jasno, kaj bi rade, sigurno pa vemo, da ob sebi ne potrebujemo otroka, še ene nezrele osebe in človeka, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Niti ne moškega, ki plava proti toku in ima še svoje lastno življenje obrnjeno na glavo. In ne, ne iščemo popolnosti, ker le-ta ne obstaja! Iščemo moškega z vsemi njegovimi napakami in težavami, vrlinami in pomankljivostmi, blebetanjem in iskrenimi besedami, bedarijiami in modrostjo…

V resnici sploh nismo tako zahtevne kot si nas moška vrsta predstavlja. Pravzaprav smo v resnici čisto prijetna bitja…1

  1. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Temni oblaki so zavzeli širno nebo in njihova modra barva postaja vse bolj grozeča, vedno bolj črna. Močno se zabliska in nekje v daljavi se zasliši grmenje, ki me prestraši. Temni se. Guma na kolesu je premalo napolnjena in zato še bolj čutim vsak kamenček, ki ga prevozim. Veter mi šumi okrog glave, nedaleč stran pa lahko slišim žuborenje potoka. Srake s svojim predirljivim zvokom krožijo po nebu in budijo zaspano vas.

V zraku je čutiti vonj sveže pokošene trave, ki omamlja nosnice in prinaša neke poletne spomine. Vas je temna in počasi se nad njo spušča mrak. Nikjer ni nikogar in občutek ni prijeten. Pripravlja se prava poletna nevihta, ki v meni povzroča neko tesnobo. Ujamejo me prve dežne kaplje, drevesa se zibajo sem in tja v vetru in vsaka kaplja, ki jo začutim na goli koži, je bolj boleča. Ni tistega prijetnega zvoka, ki pomirja, temveč je povsod okoli čutiti hlad in tema je vedno bolj grozna.

Poženem pedala na kolesu, da bi se lahko čimprej skrila pred temo. Strah me je. Želela bi samo, da me nekdo močno objame. Pa ne kar nekdo. Želela bi samo tvoj objem…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

…ko človek prekipeva od energije. Včasih so stvari pač “čist simpl”. Samo zato, ker se je tako fajn nasmejat do solz. Zato, ker je noro dober občutek, ko “začutiš” neko osebo. Še boljši, ker se dobro počutiš v svoji koži. Ker imaš nek nenavaden občutek, da bi lahko poletel, premikal gore in preplaval oceane.

Pa, ko bi lahko sredi množice ljudi planil v smeh, ker se spomniš, kaj si sanjal to noč. Pa, ko ti srce kar malo zaigra, ko prebereš en sam stavek. In spet letiš…

YouTube slika preogleda

Ker je vznemirljivo čakat na kavo ali kepico sladoleda. In ker je lepo začutit naklonjenost nekoga. Ker je super biti dobre volje brez posebnega razloga…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Moja generacija je odraščala v tistih časih, ko police trgovin niso bile tako obložene kot danes. Izbira nikakor ni bila tako pestra, ni bilo dvajset različnih vrst mehčalcev, niti petsto različnih vrst bonbonov, prav tako ne “na tisoče” različnih vrst salame in tudi čokolad ni bilo veliko, svoj čas smo jih celo kupovali v sosednji Avstriji. Bil pa je eden in edini Kinder jajček, zavit v belo-rdeč ovitek in ko si le-tega odstranil, se je pokazalo čokoladno jajce, ki si ga hitro razpolovil in zagledal mamljivo belo notranjost. Skrivalo pa je še eno malo rumeno plastično jajce, ki je vsebovalo presenečenje. Igračko. Če si imel srečo, vedno drugačno, velikokrat si jo moral sam sestaviti ali pa si dobil eno izmed figuric, ki je spadala v “družinsko zbirko”. Spomnim se krokodilčkov pri različnih opravilih, ali pa nilskih konjev in malih želvic. Vem, da sem kar dolgo te figurice hranila v svoji zbirki, danes pa me je sram priznati, da nimam pojma, kje se nahajajo.

vir

Spomnim se tudi tistega občutka, ko sem dobila Kinder jajček – neznansko veselje in navdušenje, predvsem pa radovednost, kaj je vsebina jajčka. Takrat pač otroci nismo dobili vsak dan druge čokolade, takrat ni bilo Fruchtzwerge in Monte, niti se ne spomnim drugih Kinder izdelkov kot so Bueno ali pa Pingui. Ne vem, ali so jih takrat pri nas že prodajali ali so bila le jajčka toliko bolj opazna. Zdi se mi, da smo otroci takrat bolj znali ceniti en sam košček čokolade, kaj šele kaj večjega kot so igrače. Ampak generacije se spreminjajo in danes starši peljejo otroke v trgovino, ti pa ne vedo, kaj bi si izbrali. Vse izgleda tako mamljivo, tako pisano, povsod polno nekih risanih junakov, presenečenj, slikic. Kaj vzeti se vpraša otrok in ker bi rad vse, hodi od police do police in v nakupovalni voziček meče vse, kar mu pride pod roke. Starši pa tega niti ne opazijo, saj so zaposleni s telefonskim pogovorom, z iskanjem moke v nenormalno veliki trgovini in odločanjem o tem, kateri izdelek iz zamrzovalnika bodo danes pogreli v mikrovalovni pečici. In tako imajo danes otroci nenormalno veliko število igrač, pestro zbirko risank na DVD-jih, nekateri že svoj računalnik, da ne govorimo o kolesu, rolerjih, skiroju in še milijon drugih stvareh, za katere si niti ne predstavljam, da obstajajo.

Ja, vse se spreminja in tako ima tudi blagovna znamka Kinder danes veliko več izdelkov in tudi tisto malo, rumeno plastično jajce je sedaj nekoliko drugačno. Če hočete, si lahko celo privoščite sladoled s “Kinder okusom”. Kako čas hitro teče…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Tako sproščenih, zabavnih, odprtih, energičnih in preprostih ljudi kot sem jih srečala v zadnjih dveh dneh, nisem spoznala že zelo dolgo. Pa ne vem, ali dejstvo, da so bili prav vsi Primorci, kaj vpliva na to. Ups, lažem, eden je bil Štajerc :D

vir

Primorce sem vedno rada poslušala govoriti in tisti njihov dialekt ne bi mogel biti bolj simpatičen, meni je sigurno najljubši. Zadnje dni sem prav razmišljala, kako bi bilo živeti na Obali. Morje, sonce, burja… Vse nekako bolj “na easy”, se mi zdi, bolj odprti ljudje, manj tiste zategnjenosti in vzvišenosti pa še kakšen fajn Primorec…

Ma, jaz grem nazaj :D

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Se še kdo spomni trganja listkov marjetic in tistega “ljubi – ne ljubi”? Pa nagajivih pogledov in zmečkanih ljubezenskih sporočilc sredi pouka? Kaj pa držanja za roke in prvega poljuba? Seveda se spomnite! Prvega ne pozabiš nikoli :)

Ob vsem brstenju, cvetenju, soncu, zvončkih in trobenticah, te spomini ponesejo nazaj v tiste prve ljubezenske zgodbe. Tiste, ki so bile takrat vse prej kot enostavne, danes pa se ti zdijo tako preproste, da se ti ustnice kar same razlezejo v nasmeh. Se ni lepo spomniti prvih ljubezenskih korakov? Vseh tistih čarobnih in sladkih trenutkov? Vseh pomladnih dni in ležanja v travi? Vseh nerodnih dotikov in omamnih poljubov? Ja. Lepo se je spomniti, lepo jih je podoživljati in za vedno ohraniti.

 vir

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Neustavljivo sva se privlačila. Težko nama je bilo med vsemi tistimi ljudmi. Težko sva se upirala najinim čustvom, še težje gledala. Smejala sva se brez razloga, da so naju drugi le debelo gledali in se muzali, saj nisva mogla skriti, da sva si všeč in da že nekaj časa nisva samo prijatelja.

Vsakič, ko si se me nenamerno dotaknil, mi je kri hitreje stekla po žilah. Čutila sem, kako močno si me želiš. Enako si čutil tudi ti. Gledal si me s tistimi temno rjavimi očmi in počutila sem se, kot da me slačiš tam pred vsemi. Nisva več želela izgubljati časa. Izginila sva iz tistega bučnega prostora in se podala ven v temno noč. Prijel si me za roko in zadrhtela sem. Začutila sva prijetne snežinke in čeprav je bila noč hladna, je bilo nama neizmerno vroče.

Snežinke so plesale okoli naju svoj čudoviti ples in počutila sem se kot da doživljam svojo lastno pravljico. Pravljico, ki jo piševa samo midva, ki jo ustvarjajo najini dotiki in pogledi. Poljubil si me nežno in mešalo se mi je od vseh občutkov, ki sem jih takrat doživljala. Biti v tvojem objemu je bilo takrat zame nekaj najbolj pomembnega na tem svetu. Sprehajala sva po tisti zasneženi pokrajini in vse je bilo tako čarobno.

Hitro sva si poiskala zavetje in se prepustila vsej strasti in poželenju, ki sva ga čutila. Ko sva objeta in potešena ležala tam v tisti mali sobici, nisva bila več samo jaz in ti, bila sva midva. Bila sva eno. Še tista hladna soba je bila polna ljubezni, pričakovanj in vseh najinih načrtov, ki pa se niso nikdar izpolnili…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »