Arhiv za kategorijo “\'nekaj težkega\'”

Ko človek gleda in bere novice v zadnjih tednih, ki se bolj ali manj vrtijo samo okoli svetovne gospodarske krize, grških dolgov, proračunskih primankljajev, brezposelnosti in naše politične krize, si ne more kaj, da ne bi začel razmišljati, v kakšnem času smo se znašli.

Moja generacija, ki je ravno v obdobju osamosvajanja, iskanja redne zaposlitve, nakupa stanovanja in ustvarjanja lastne družine, lahko z zaskrbljenostjo gleda na prihodnost. Danes se morda res vozimo v boljših avtomobilih, imamo na voljo dvajset različnih vrst kruha, hipermarketi rastejo kot gobe po dežju, informacije so nam na voljo veliko hitreje, saj skoraj ni hiše, ki ne bi imela dostopa do interneta, potujemo več kot včasih. Vendar je po drugi strani vse manj poštenosti, osebnega stika in razumevanja, mobiteli in računalniki so otroke popolnoma prevzeli, knjige izgubljajo na vrednosti, paradižnik v hipermarketih (ki je na voljo tudi pozimi) ima okus po plastiki, ljudje pa smo bombardirani z vsemi novicami, od katerih polovica nima nobene vrednosti.

Ob vsem tem se vprašaš, kam vse to pelje. Bodo vsi ti protesti, nezadovoljstvo med ljudmi, lakota po svetu in tudi revščina v naši bližini pripeljali do svetovnih nemirov? Bodo določene skupine ljudi takšno situacijo poskusile izkorisiti? Smo res prišli do takšne stopnje razvoja, ko ne vemo več, kaj je pomembno in kaj ne? Zdi se mi, da so naši starši odraščali in se osamosvajali v povsem drugačnih okoliščinah, imeli so ogromno ciljev, navdušeni so bili nad marsikatero stvarjo, ne rečem, da ni bilo negativnih stvari, konec koncev imam samo predstavo, kako je bilo, amapk občutek imam, da na nek svoj način lepše kot sedaj. 

Naj zremo v prihodnost s strahom ali optimizmom? Bomo zmogli, ali bo človeška pohlepnost vse uničila?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Andrej Karoli je zadnjič v jutranjem programu rekel, da je glasba na avstrijskih smučiščih približno takšne kvalitete kot na večini slovenskih komercialnih radijskih postaj. Ja. Slovenske komercialne radijske postaje. Vedno bolj se mi zdi, da so samo kopija kopije, vse delujejo na isti način, edina izvirnost je v tem, da imajo ene novice oz. poročila 5 ali 10 minut pred uro. Bravooo?!

vir

Mogoče je problem v tem, ker v službi res cel dan poslušamo isto postajo in mi gredo programi zato toliko bolj na živce. Večina ljudi radio posluša verjetno res samo med vožnjo v službo oz. domov in zato verjetno nima občutka, da komercialne radijske postaje nas poslušalce že “posiljujejo” z enimi in istimi temami. Ko namreč že v četrto slišiš ponovitev posnetka iz jutranjega programa, ki niti ni tako smešen, kot si oni predstavljajo, bi radio poleg sebe najrajši zabrisal skozi okno. Da niti ne govorimo o tem, da isto pesem lahko slišiš petkrat v enem dnevu in prav tako jo boš petkrat slišal tudi naslednji dan.

Niti ne pomaga, če prestavljaš med posameznimi postajami, ker vedno naletiš na isto zgodbo. Nobena postaja nima več izvirnosti, vse imajo nekega svojega “zabavljača”, ki velikokrat preseže mejo dobrega okusa, vedno se vse vrti okoli seksa (je res potrebno čisto vsako temo povezati s seksom?!) in vedno vsi “obdelujejo” t.i. aktualne dogodke včerajšnjega dneva (ali celo preteklih dni), kar niti približno ni več zanimivo. Vse postaje se trudijo poslušalce pritegniti z razno raznimi nagradnimi igrami, v katerih je potrebno poiskati avto, ki se nahaja nekje v Sloveniji, vam plačajo položnice, vas pošljejo v Tunizijo na počitnice, yada, yada…

Enostavno se vprašaš, je to ljudem res všeč, jih takšne stvari res pritegnejo? Ali poslušamo radio samo zato, ker nam v tistem trenutku ne paše muzika iz CD predvajalnika, mogoče samo zato, da nekaj ropota in ni tišine? Včasih ni bilo tako…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Vse prevečkrat je tako, da na zunaj ljudje živijo srečno življenje, za štirimi stenami pa je zgodba popolnoma drugačna. Najhuje pa se mi zdi, da sam pri sebi misliš oz. doživljaš svoje življenje kot srečno, vsi ljudje okoli tebe pa vedo, da ni ravno tako.

V mislih imam situacijo, ko en partner vara drugega, ta seveda o tem ne ve nič in je načeloma srečen in zaljubljen, medtem ko vsi drugi vedo, da zgodba ni ravno pravljična in rožnata, vseeno pa nihče ni pripravljen odpreti ust in ga soočiti s kruto resnico. Vsi vedo, da ga je prevarala že neštetokrat, vendar nihče nima poguma, da mu nekaj takšnega pove. Nekateri se preprosto nočejo vmešavati v njun odnos, drugi sami sebe tolažijo s tem, da nimajo te pravice ipd. Nihče ne reagira in pusti temu človeku, da še naprej živi življenje kot “iz pravljice”, nezavedajoč se, da v resnici živi v prevari.

Še bolj pa me fascinira dejstvo, kako uspešno lahko nekateri prikrivajo nezvestobo. Kako hudiča se lahko zvečer mirno uležeš v posteljo, če si se v tej isti postelji valjal z drugo osebo? Kako lahko rečeš, da imaš v resnici svojega moža rada in da si popolnoma srečna? Očitno ne, če potrebuješ poleg njega še pet drugih! Nekateri ljudje res znajo igrati in se pretvarjati, včasih se vprašam, če moraš biti brez duše in srca, da si sposoben takšnega vedenja. Vsekakor moraš biti brez vesti!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Change is good. Tako pravijo.

Spremembe so edina konstanta v življenju. To sem nekje zasledila in v bistvu se lahko samo strinjam. Življenje je tako zelo nepredvidljivo in velikokrat si v glavi delamo neke točno določene scenarije, ki pa se potem nikoli ne zgodijo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb, na nek način se jih celo bojimo. Tako zelo se zasidramo v neke tirnice in nismo pripravljeni skreniti s poti, na kateri se nahajamo. Čeprav ta pot mogoče za nas niti ni prava, vztrajamo na njej, hodimo dalje in namesto, da bi ustvarjali nove spomine, se oklepamo starih. Tistih, ki predstavljajo neko lepo obdobje našega življenja, ki pa je minilo, mi pa nikoli nismo šli dalje, nismo naredili novega koraka, nismo se spremenili, nismo sprejeli sprememb, ki nam jih življenje samo ponuja.

Zakaj je to vedno tako težko? Zakaj nas spremembe navdajajo s takšnim strahom? Zakaj je tako grozno zaključiti razmerje, ki že dolgo več ne funkcionira tako kot bi moralo in je samo sebi namen? Samo zato, da ne ostanemo sami, da nadaljujemo življenje na neki že znani, raziskani poti? Zato, ker ne vemo, kaj nas čaka, če vse skupaj zaključimo? Si samo zato ne upamo? Ne razumem. Res ne.

Spremembe so lahko turbulentne, tudi krute, neprijetne in težke. Vendar so nujne, so bistvene, so pomembne, so življenjske. Važno je samo, kako jih sprejmemo in kako se soočimo z njimi. Change is good!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Enkrat sem prebrala, da se ne smemo preveč ozirati na to, v kakšnem času smo se znašli in v kakšnem stanju je naša družba ter da moramo v ljudeh vedno iskati dobroto, ker ta vsekakor obstaja.

Zadnje čase nekako nisem več prepričana v to, temveč ravno v nasprotno. Vem, da zopet posplošujem, vendar postanem nervozna, ko gledam nepravičnost, zlobo in pohlepnost ljudi. Le kako naj potem človek razmišlja pozitivno in išče dobroto v ljudeh? Dobrota, my ass…

Le kje je pravičnost te družbe, ko mora človek za pošteno opravljeno delo več mesecev čakati na težko prislužen denar in vmes s težkim srcem hoditi po hrano na Karitas ali Rdeči križ? Kje je pravičnost družbe, ki največje “lopove” pusti pri miru in jim omogoča nadaljnje delovanje, medtem ko malega človeka zaradi ene neplačane kazni malodane strpa v zapor? Hudiča, kje je dobrota in pravičnost za vse tiste otroke, ki so jih starši komaj spravili v šolo? Seveda ne po lastni krivdi.

Samo pohlep, požrešnost in nepoštenost lahko vidimo, so sploh še kje tiste stare vrednote, ki so nam jih vedno tako zelo poudarjali? Verjetno so izginile kot poletna vročina in ni mi jasno, kdaj, če sploh, bodo še pokukale na plan. Nekateri bi za denar prodali svojo lastno družino, te zabodli z ostrim nožem v hrbet, ko to najmanj pričakuješ. Včasih so to tudi tisti, od katerih najmanj pričakuješ.

Na žalost pa smo nekateri še vedno naivni in si nočemo priznati, da gre danes zaupati malokomu ter potem vedno znova razočarani…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

The person who invented “Happily Ever After” should have his ass kicked. Ta stavek sem enkrat nekje slišala, pa se sedaj niti ne spomnim kje, vem samo, da se zelo strinjam z njim.

Lepo je gledati romantične filme, brati knjige o večni ljubezni, vendar na žalost resnično življenje ni vedno povsem tako. Ne najde vsak tiste “prave osebe”, ne poroči se vsak samo enkrat, ne doživi vsak srečnega življenja z družinico v mali hiški z belo ograjo, dvema otrokoma in psom. Life isn’t a fairy tale! Na žalost ne.

Ne trdim, da “večna ljubezen” ne obstaja, vendar se je tudi za to treba vsak dan znova truditi, noben odnos namreč ne funkcionira sam od sebe. Na začetku je tako ali tako vse zelo lepo, rožnato, zares pravljično, ko imamo tiste metuljčke nekje v trebuhu, ko komaj čakamo da ga/jo vidimo in poljubimo. Potem pa začneta partnerja odkrivati drug drugega, naenkrat ju nešteto stvari moti in zavesta se, da ni popolnega moškega oz. ženske. Če želita ostati skupaj, morata torej sklepati kompromise, si zaupati, vlagati v njun odnos, se veliko pogovarjati, samo ljubezen enostavno ne bo dovolj.

Na žalost je tako, da veliko ljudi išče pravo ljubezen celo življenje, pa na koncu vseeno ostanejo sami in srečna zgodbica, ki so jo imeli v mislih ves čas, se nikoli ne uresniči. Po drugi strani je ogromno parov skupaj preprosto iz navade, iz strahu, da zvezo končajo, ker mislijo, da ne bodo našli drugega partnerja in se na ta način zavarujejo pred tem, da bi ostali sami. Prav tako se ženska pri 35 letih naveliča iskanja in izbere moškega, ki sicer z njo ravna zelo lepo, jo razvaja, preseneča, je zanesljiv, pošten, tudi seks je ok…and that’s about it. Vse je ok, a ni strasti, ni tistih pravih čustev, nikoli se ne skregata, ampak pač…z njim bo ostala “because he’s a keeper”.

Ljubezen nikakor ni tako preprosta kot nam jo prikažejo knjige in filmi, prej ko se zaveš tega, bolje je…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Hladen večer. Z družbo se zatečemo v bližnji lokal na vroč čaj. Sadni z limono. Jagoda z vanilijo – tega si vedno pil ti.

Tam sem s telesom, a z glavo niti približno ne. Slišim vrsto različnih pogovorov, v ozadju celo neko glasbo, a ne poslušam. Misli mi odtavajo daleč stran, spomini mi ne pustijo dihati. Vsaka malenkost me znova in znova spomni nate. Za tistim narejenim nasmehom, se v resnici skriva globoka žalost. Delam se, da sem ok, čeprav vsi opazijo, da me nekaj muči. Pravzaprav vsi natančno vedo, kdo me muči.

Hočem se izklopiti, nisem razpoložena za druženje. Vozila bi se ure in ure, šla bi daleč stran, pobegnila od bolečine, če bi bilo to mogoče. Pa ni. Tvoja senca je prisotna povsod. Zjutraj pijem kavo iz skodelice, ki si jo včasih uporabljal ti, spim na tvoji strani postelje in sanjam o tebi. Sanjam o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

I really miss you…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Usoda ali naključje? Sreča ali trud? Plus ali minus?

Vsak od nas se je verjetno ne samo enkrat, ampak večkrat vprašal, kaj je smisel življenja, kako smo se znašli na tem planetu, kaj naj bi v življenju morali doseči, zakaj so stvari take kot so in kdo ali kaj z nami upravlja. Zakaj prekleto obstaja tako nesorazmerje na tem svetu? Bi bilo tako zelo dolgočasno, če otroci tam nekje v Afriki ne bi bili podhranjeni, če bi vsakdo na tem svetu imel za kos kruha, če ne bi bili nesrečni vedno eni in isti ljudje, če otrok star tri leta ne bi izgubil obeh staršev v prometni nesreči in če bi vsi starši otrokom lahko privoščili tisto malo igračo, za katero jih prosijo že nekaj mesecev?

Bi bilo tako zelo grozno, če bi na tem svetu obstajalo sto razkošnih in bogato opremljenih jaht manj? Če se osemnajstletni naduti mulci ne bi okoli vozili v pregrešno dragih Audijih in BMW-jih in če bi nek milijonar imel v garaži tri ali pet avtomobilov manj? Bi bilo tako hudo, če bi nekdo za neko normalno kosilo plačal 10, namesto 100 evrov?

Je res vsak svoje sreče kovač ali so nam nekatere stvari enostavno položene v zibelko? Je otrok, ki se rodi fotru, ki pije in pretepa svojo ženo sam kriv, da živi v takšni družini? So starši, ki svojim otrokom ne morejo vsako leto podariti počitnic na morju slabi in neuspešni, kljub temu, da garajo celo življenje, da bi otrokom nudili vse? Mislite, da njih ne stisne pri srcu, ko gledajo, kako drugi starši svoje otroke peljejo poleti na morje in pozimi na smučanje?

Pravičnosti na tem svetu nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Vedno bodo na eni strani nesramno bogati ljudje in na drugi reveži, ki nimajo niti za vsakdanji kruh. Vedno bodo razlike, ki jih ne bo popravil noben sistem, noben človek in noben dobrotnik.

Ostaja nam samo upanje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nikoli te nisem prebolela. Nisem znala in nisem hotela. Hotela sem te še vedno imeti ob sebi in ker te ni bilo, si ostal v mojih mislih in v mojem srcu. Nikoli nisi čisto zares odšel. Nisem ti pustila.

Nisi naredil tistega zadnjega koraka, nisi zaloputnil vrat, nisi pozabil moje telefonske številke, prevečkrat si se spomnil name, nikoli nisi bil samo prijatelj.

Pojavljal si se v mojih sanjah, vedno znova. Ob meni je ležal nekdo drug, vendar sem jaz vseeno čutila tebe. Čutila tvoje močne roke, kako polzijo po mojem telesu in mi ne dajo miru, čutila tvoje vrele ustnice in videla tvoj obraz, tvoje oči, ki so me gledale tako nedolžno. Vendar nisi bil ti, bil si samo plod moje domišljije.

Ti pa si se zbujal vsako jutro v drugi postelji, moja te že davno ni več zanimala, razen takrat, ko ni bilo na voljo nobene druge. Življenje je brzelo mimo mene in tavala sem nekje v tistem labirintu, v katerem si me pustil. Ubijala sem sama sebe in bila tako neumna, da sem ti vedno znova pustila, da se mi približaš. Da mi ukradeš še en del srca, da me vzameš in na koncu pustiš kot pozabljeno cunjo nekje v kotu sobe. Bila sem slepa in spregledala vsako tvojo napako, preslišala vsako tvojo žalitev in lagala sama sebi.

Dokler ni počilo. Tisto noč sem zadnjič jokala za tabo…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ko so Američani 4. novembra pisali zgodovino in za 44. predsednika izvolili temnopoltega Baracka Obamo, je bil svet navdušen. Vsi so pozdravljali odločitev ameriškega naroda, temnopolti prebivalci niso mogli skriti solz, navdušenje je bilo neopisljivo. Po vseh novicah in oddajah, o tem, kaj se bo spremenilo in kaj lahko pričakujemo od novega predsednika, so mediji kmalu načeli temo o tem, kdaj bo Evropa dobila “svojega Obamo”.

Kdaj bodo torej Evropejci sposobni za predsednika/ico izvoliti predstavnika manjšine? Nemci Turka? Francozi muslimana? In še bolj konkretno, kdaj bo Slovenija sposobna za predsednika/ico izvoliti Roma ali pa nekoga, katerega priimek se konča na IĆ? Kdaj bomo postali tako “mešana”, multinacionalna družba, da se ne bomo več delili samo na Slovence in “ta spodnje”? Kdaj ne bomo več opazili razlik med imenoma Ana Novak in Dragana Vujinović? Kdaj nekega otroka na vasi ne bo sram povedati, da mu je ime Adis, ker ga bo strah, da se mu bodo vsi smejali? Sploh kdaj?

Sama nisem nikoli želela ljudi deliti na ene in druge, kar se tiče narodnosti ali vere, zato ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki tako vzgajajo tudi svoje otroke. Vsak lahko spoštuje svojo kulturno dediščino in versko prepričanje brez, da bi mu bilo zato potrebno zaničevati druge vere in narode. Nihče od nas si narodnosti ni izbral sam in sterotipiziranje, ki se ga vsi tako radi poslužujemo, je najlažji izgovor, da nekomu ne damo priložnosti, samo zato, ker je “čefur”, “cigan”, “makaronar” ipd.

Je torej gospodična Novak res bolj sposobna od gospodične Vujinović samo zaradi svojega priimka? Koliko “Neslovencev” imamo ali smo kdaj imeli na položajih predsednikov uprav, poslancev, ministrov, vodij organizacij…? “Na položajih naj bodo pa kr naš’ lj’dje,” je izjavil eden od mimoidočih, ko ga je novinar vprašal, če bi volil Roma. Ali res obstaja kakšen konkreten razlog za tak odgovor?

Bi bil kdo od vas pripravljen voliti predstavnika manjšin? Če ne, zakaj ne?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »