Arhiv za kategorijo “\'nekaj težkega\'”

Ponedeljek se je začel presenetljivo lepo, vstala sem namreč brez večjega problema, zeblo me niti ni preveč močno, vlak skorajda ni zamujal in tokrat se nisem usedla zraven kakšnega čudaka.

Ponedeljek pa seveda ne bi bil ponedeljek, če vse teklo kot po maslu. Kljub časovnemu roku, ki se je iz minute v minuto vztrajno bližal, si je računalnik odločil vzeti dopust. Vsi, od katerih sem potrebovala informacije, so bili seveda nedosegljivi, e-maili pa so leteli v inbox, kot da bi bil sodni dan. Potem pa še vprašanja: “Koliko nam še manjka? Kako stojimo? Bo šlo še danes?” Da se človeku zmeša, ampak ok…se malo umiriš, globoko vdihneš in si rečeš: “Še 15 minut, pa gremo na kavico.”

vir

Ne, ne, ne…no coffee for you today. Hitro zmaži tisti sendvič za mizo in delaj naprej, uporabi možgane, napni oči in ušesa, preveri, zapiši, izračunaj, poišči, pokliči, odgovori – pač delaj! In ko se ti zdi, da se ti bo glava razpočila in da je sedaj res dovolj…hmm…ne, ne…gremo na sestanek, ki se seveda zavleče tja do petih. Potem pa hitro dokončaj še to tabelco, odgovori na tisti e-mail, si označi vse stvari, ki te čakajo jutri, med drugim preglej, kaj te na “to do list” čaka že kar nekaj dni in pojdi domov ves živčen.

Domači prag prestopim tam okrog pol sedmih in najraje bi se samo vrgela na kavč. Potem pa naj bi bili ponedeljki fajn? Not to me!

No…me je pa doma čakal slasten krof :P

Ah, smo nekateri z malim zadovoljni ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

“Nekateri otroci še tega nimajo!” so nam v otroštvu velikokrat znale reči mame, ko nam pripravljeno kosilo ni najbolj dišalo in smo se nad njim zmrdovali. Če je bila neka igrača popularna in so jo imeli vsi, smo jo ponavadi želeli še sami. Seveda nismo znali ceniti, da imamo streho nad glavo, hrano, možnost šolanja, toplo posteljo, predvsem pa ljubečo družino. Vedno je tako, da ne znamo ceniti vsega kar nam je dano in vsako stvar jemljemo preveč samoumevno. Še danes, ko smo že davno odrasli, si včasih zaželimo, nekaj, česar ne moremo imeti in jamramo, jamramo, jamramo…

Nekdo je zadnjič rekel: “Preveč smo se navadili na vse dobre stvari in preveč nam je lepo. Kmalu bo šlo vse navzdol.” Človek ob takih besedah začne razmišljati in se vpraša, kaj bi bilo, če bi se moral boriti za drobtinico kruha, če ne bi imel tople postelje in bi svoje noči preživljal trepetajoč od mraza med vlažnimi štirimi stenami. Če mu ne bi bila dana možnost delati in ustvarjati, če mu ne bi bila nudena pomoč ob zdravstvenih težavah. Če bi živel človeka nevredno življenje…

Nam je res prelepo? Res je, da nimamo vsi visokih plač, da ne moremo vsi razmetavati z denarjem, da ne moremo vsi kupovati dveh stanovanj naenkrat. Da nimamo vsi vikendov na morju, da nismo vsi solastniki velikih delniških družb, da si ne privoščimo vsi vsake stvari, ki nam pade v oči, ampak priznati si moramo, da nam vseeno ni slabo.

Danes ima že vsak mulc svoj mobilni telefon, skoraj ni družine, ki ne bi imela računalnika in dostopa do interneta, tiste z večjimi otroci imajo pri hiši že dva ali več avtomobilov. Nekateri si privoščijo počitnice večkrat na leto in mogoče jim ostane še nekaj denarja, ki ga izkoristijo za finančne naložbe. Človeštvo je v kratkem razvilo čuda, ki si jih nikoli nihče ni upal niti predstavljati. Baje smo pristali na Luni in kmalu bodo poleti v vesolje le še ena od turističnih atrakcij, ki bodo na voljo bogatim petičnežem.

null vir

Dosegli smo veliko, a kljub temu človeška neumnost ne pozna meja in napake iz preteklosti nas niso veliko naučile. Vsi borzni indeksi so se danes gibali v rdečih številkah, nafta je zdrsnila pod 90 dolarjev in finančna kriza je svoje kremplje pokazala tudi Evropi. Ljudje tarnajo, da živijo iz meseca v mesec slabše, revnih in socialno ogroženih je vedno več, denarja pa vedno manj.

Se nam in našim naslednikom slabo piše? Nas lahko svetovna recesija res pripelje v tretjo svetovno vojno? Kdo bo koga? …

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Komad, ki jo zadane v dno duše. Komad, ki s svojim besedilom natančno povzame njeno počutje. Komad zaradi katerega ji po licu spolzi solza…

“Je sploh vredno?” se vpraša. Je vredno razmišljati, povzemati vse pretekle dogodke, se spraševati, si razbijati glavo… Si želeti in upati? Ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Je za vse kriva usoda, smo le lutke, s katerimi nekdo upravlja? Lahko vplivamo na svoje življenje in na potek dogodkov v njem ali pa smo le mala, šibka bitja, ki živimo kakor nam je dano? Je ljubezen lahko resnična in večna, ali je le pojem, ki so ga ustvarili vrli pesniki in pisatelji? Ali je sploh kdaj obstajala…ljubezen med njima?

Počutila se je kot kamenček na dnu morja, pozabljen od vseh, nepomemben, tisočkrat pohojen…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Smo res tako nezvesti ali pa smo le tako zelo nezaupljivi? Vsakič znova me namreč presenetijo besede oz. stavki po katerih ljudje najdejo moj blog.

Ker naj bi stric Google odgovoril na marsikatero vprašanje, te celo potolažil, ti svetoval, te pomiril, ti pregnal slabo vest, ga ljudje zasujejo z vsemi mogočimi vprašanji. Varanje pa je ena izmed prvih ključnih besed, ki vas pripelje na moj blog1, zato se mi poraja vprašanje, ali je nezvestobe v naši družbi veliko več kot si predstavljamo. So pari res tako idealni le navzven, med štirimi stenami pa vsak skriva svojo zgodbo? Koliko je žensk ali moških, ki živijo v prepričanju, da jim je njihov partner/ica zvest in jih ne bi nikoli prevaral, ne vedo pa, da jih ta isti človek, v katerega tako zelo zaupajo, vara dan za dnem. Ima ljubico/ljubimca že več let, živi dvojno življenje ali pa si le vsake toliko časa privošči skok čez plot. Si popestri svoje spolno življenje, čeprav naj mu/ji ne bi doma prav nič manjkalo.

vir

Res torej tako zelo varamo, smo res tako nezvesti? Ali pa smo le zelo nesigurni in nesamozavestni, ali le “delamo iz muhe slona”, pretiravamo?

  • Kako veš, da te ženska vara?
  • Ali ona misli, da jo varam?
  • Posledice varanja
  • Kako se moški obnaša, kadar vara?
  • Prevaral sem jo
  • Pogovor o prevari
  • Oprostiti prevaro
  • Si lahko tisti, ki vara odpusti?
  • ….
Takšnih in drugačnih vprašanj je še mnogo in o varanju bi se lahko napisalo še ogromno, moje vprašanje za tiste, ki boste ta zapis prebrali pa je: Ste že varali oz. bili prevarani?

  1. zaradi tega zapisa bo verjetno kraljevala na prvem mestu ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 28 komentarjev »

Dandanes je težko biti mlada družina, pravzaprav je težko že razmišljati o tem, da postaneš mlada družina. Če že imaš to srečo, da spoznaš ljubečega in iskrenega partnerja, s katerim si želita ustvariti tudi družino, morata nekako najprej priti do skupnega doma, kar pa je v današnjih časih veliko lažje reči kot pa storiti. Pogoji namreč niso zelo spodbudni in brez pomoči staršev, si povprečen mlad par težko privošči nakup stanovanja, da o kakšni hiši niti ne govorimo. Zato se jih kar nekaj odloči, da si bodo uredili stanovanjce kar v hiši njenih ali njegovih staršev in kar nekaj parov takšno odločitev kasneje obžaluje.

Dve tako različni generaciji namreč kar težko shajata skupaj, različne navade, različno mišljenje o stvareh, ko pridejo otroci je tu še problem dvojne vzgoje in prepirom se je težko izogniti. Do slednjih pride tudi, če je tvoja tašča oh in sploh super, kaj šele, če se na smrt sovražita. Po pripovedovanju kolegic in sodelavk, je na nek način še hujše, če je tašča prijazna, tako prijazna, da je že osladno. Ko te ni doma, namreč pride v tvoj del hiše in ti pomije posodo, pobere ti perilo in ga zlika, če pa jo opozoriš, da ti ni všeč, da kar tako hodi v stanovanje, ko te ni doma, pa je užaljena še naslednja dva tedna. Ker nisi navajena zaklepati vrat, se nekega lepega dne skoraj vdreš v tla od sramu, saj te tašča malodane zaloti med seksom. Ko le najdeš čas, da se lotiš kuhanja, pride in se vmešava v pripravo jedi, z raznoraznimi – tebi tisti trenutek nepotrebnimi – nasveti. Speče ti tudi pecivo in ne preostane ti drugega kot da ga poješ, kupuje ti raznorazne stvari, ki ti nikakor niso všeč, ampak iz vljudnosti jih hvaležno sprejmeš.

Najhuje od vsega pa je, če je tvoj partner pravi mamin sinček in ne zna niti ene stvari narediti sam, poleg tega pa mu še mama daje potuho in ga razvaja sto na uro. Groza, da se ti zmeša. Edina stvar, ki ti roji po glavi je – čimprej stran od te hiše, pa če bo treba na cesto! Če imaš to srečo, da ti “rata” iti na svoje, čez nekaj časa ugotoviš, da je tvoja tašča v bistvu dokaj v redu oseba – vse dokler je daleč stran od tebe in ti ni treba živeti z njo…

  • Share/Bookmark

Comments 22 komentarjev »

Ljudje smo si različni. Tako po videzu, barvi kože, politični opredeljenosti, veri, prepričanju, položaju v družbi, poklicu, vrednotah in še po tisoč drugih stvareh.

Tako nekateri na prvo mesto postavljajo družino, drugi prosti čas, tretji denar, četrti šport in peti kariero. In ti zadnji me na nek čuden način res impresionirajo, če sploh lahko uporabim to besedo, saj je mišljena bolj v negativnem smislu. Zakaj? Zato, ker si nikakor ne predstavljam življenja, ko ti služba pomeni vse, ko je služba dejansko tvoje življenje. Ko greš na dopust in še tja s seboj tovoriš prenosni računalnik, vsak dan pregleduješ e-maile, si vedno dosegljiv na mobitelu in v resnici komaj čakaš, da se vrneš nazaj domov, da greš lahko delat.

Prav tako si tudi ne predstavljam, da tako zelo uživam v službi, da v njej preživim praktično cel dan, pa tudi, ko pridem domov, z veseljem odgovorim še na kakšen e-mail, izrišem dva ali tri grafe, preberem pogodbo ipd. Nikakor si ne predstavljam, da službo in kariero postavim pred druge stvari v življenju – da jo postavim pred svoje najbližje, pred vse tiste male stvari, ki “delajo” življenje tako zanimivo in lepo. Niti, da mi kariera pomeni toliko, da sem pripravljena poteptati vsa svoja načela, da bi le prilezla po lestvici navzgor. Še manj, da bi se odrekla materinstvu izključno zaradi kariere.

Med drugim pa me moti tudi, da takšni ljudje ne morejo razumeti, da je nekdo zadovoljen, če celo življenje prodaja kruh, dviguje telefon, sprejema stranke ali pa vozi kombi. Bi mar morali biti vsi enaki? Vsi pretirano ambiciozni?

Jaz osebno rajši zaslužim manj, nosim manj odgovornosti in imam nad seboj več šefov kot pa, da moram biti dosegljiva podnevi in ponoči, da si privoščim celih pet dni dopusta v poletnem času in da brskam po službenem računalniku ob treh ponoči. Hvala lepa, tega se pa rajši ne grem!

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

…naj ti povem, da je najina zgodba doživela svoj konec? Kako naj ti rečem, da so vsi najini načrti danes samo še prazne besede? Kako naj ti vzamem še tisti kanček upanja, ki ti je ostal? Kako naj te soočim z dejstvom, da midva več ne obstajava? Da si samo ti in sem samo jaz.

Kako naj te prosim, da pozabiš vse, kar sva imela in doživela? Kako naj ti ukradem nasmeh z obraza? Kako naj ti vzamem vso to strast? Kako naj te prepričam, da ti bo bolje brez mene? Kako naj ti rečem, da si slep in da nisem tisto, kar vidiš v meni? Kako naj te postavim na realna tla?

Kako naj te udarim naravnost v srce? Kako naj ti priznam, da ne mislim več nate? Kako naj ti rečem, da je sedaj mesto v mojem srcu zavzel On? Kako naj postanem krut človek?

Ne znam…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Pravijo, da smo ženske slabše voznice od moških. Da smo nerodne pri parkiranju in zato hitreje opraskamo avto, da “mečkamo” v križiščih in da (pre)večkrat vozimo prepočasi. Je to stereotip? Mogoče je res veliko žensk, katerim “šofiranje” ni ravno najljubše in se rajši vozijo zraven, mogoče jih je res kar nekaj, ki jim bočno parkiranje predstavlja veliko težav in mogoče res bolj poredko pritisnejo na plin, a nikar naj mi nekdo ne reče, da ne obstajajo tudi takšni moški!

Ravno tako so tu ženske, ki obožujejo vonj po bencinu, ki vedo več o avtomobilih kot povprečen moški in enostavno ljubijo hitrost, ki jim še hitreje požene kri po žilah. Ženske, ki jim uspe avto “spraviti” v še tako majhen parkirni prostor, ženske, ki dejansko znajo zamenjati počeno avtomobilsko gumo, ženske, ki same preverijo nivo motornega olja in ženske, ki jih avtomehanik bolj težko “nategne”1 samo zato, ker so ženske.

No, na drugi strani pa imamo predstavnike moškega spola, katerim je avto način dokazovanja samega sebe. Tiste moške, ki se v “frajerski” pozi peljejo počasi skozi mesto, da jih opazi vsaka predstavnica nežnejšega spola2 in pri tem dobrodušno delijo svoj glasbeni okus s celotnim mestom. Moške, ki se v svojem konjičku počutijo kot kralji, saj imajo le tam vse pod nadzorom. Moške, ki so pripravljeni prehitevati v katerikoli situaciji, da bi le pokazali moč svojega motorja. Moške, pri katerih se zdi, da so ravnokar doživeli orgazem, ker so pritisnili na plin.

Imamo pa tudi moške, ki zadeve okoli avtomobilov “obvladajo”, a se s tem ne hvalijo, ki sicer ljubijo hitrost, a znajo trezno razmišljati, ki ne trobijo in ne izgubijo vseh živcev, kadar se pred njimi pojavi kakšen nedeljski voznik, ki za svoje avtomobile sicer skrbijo, a jim ne dajo prednosti pred živimi bitji. 

Potem pa imamo še nekaj voznikov in voznic, ki svoje “poslanstvo” opravljajo čisto ok in občasno naredijo kakšen prometni prekršek, ki se vedno ne držijo čisto vseh omejitev hitrosti, ki nimajo nekih posebnih težav s parkiranjem in so celo že slišali za vozniško kulturo.

Kam sodite vi?

  1. heeej, da ne bo kdo imel kakih pokvarjenih misli :lol: [nazaj]
  2. oni pač mislijo, da jih opazi vsaka ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Piranski zaliv? Problem varčevalcev Ljubljanske banke? Problem obmejnih področij? Se zaradi vsega tega Slovenci in Hrvati nikakor ne prenesejo? Zakaj se veliko Slovencev neprestano pritožuje nad neprijaznostjo Hrvatov, pa gre vseeno vsako leto na morje ravno k sosedom?

Srbi in Albanci (Kosovarji?) se verjetno tudi “na smrt” sovražijo. Srbi še vedno trdijo, da je Kosovo njihovo, medtem ko je le-to že nekaj časa neodvisna država.

Grki ne priznavajo Makedonije pod njenim ustavnim imenom zaradi česar imamo spet dve sprti sosedi.

Zakaj pišem o vsem tem? Zato ker hočem povedati, da me ne preseneča, da je na tem svetu toliko nesoglasij, težav in sovraštva med narodi, ko pa ima skoraj vsak od nas sosede, ki jih ne prenese. Ozrite se okoli sebe, koliko ljudi ima dobre odnose s svojimi sosedi? Koliko od vas še nikoli ni imelo konflikta s katerim izmed sosedov? Prepiri zaradi kvadratnega metra zemlje, zavijanje z očmi, ker vaši sosedje poslušajo glasbo zelo na glas, ropotanje in hrup sosedov v nedeljo zjutraj, ko bi vi radi spali, tožbe, ki se vlečejo nekaj let in pa celo fizično obračunavanje. Kaj se ne bi morali ravno s sosedi razumeti najbolje? To so vendar ljudje, ki jih vidimo skoraj vsak dan, ljudje, ki nam lahko prvi priskočijo na pomoč, ko nesrečno pademo z lestve in se ne moremo pobrati. Če pa jih že ne maramo, pa bi se lahko vsaj potrudili in z njimi imeli nek “normalen”1 odnos. Se pozdravili, kadar bi se srečali in šli dalje brez grdih pogledov, nesramnih opazk in godrnjanja.

Nekje očitno to ni možno in kljub temu, da se človek trudi, da se ne zapleta v neke neumne spore, mu to nikakor ne uspeva. Ker sosedje kot jih imamo mi, so res unikatni in očitno nikakor niso pripravljeni na dialog2. Ne samo to, delujejo mi kot ljudje, ki ne živijo v civiliziranem svetu in niso sposobni normalno komunicirati, vse kar znajo je žaljenje, kričanje in uporabljanje neprimernih besed in gestikulacij. Če bi človek še tako rad šel mimo, brez da bi jih pogledal ali kaj rekel, mu tega ne pustijo. Žalostno.

Še dobro, da nam ostanejo še drugi sosedje, ki pa so popolno nasprotje in jih človek z veseljem povabi na kavo…

  1. kaj sploh je normalno? [nazaj]
  2. da se izrazim bolj politično :lol: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Končati neko ljubezensko zvezo je že samo po sebi ponavadi težko in neprijetno opravilo. Seveda je vse skupaj odvisno od nekih milijon okoliščin, od tega kako se je vse skupaj zaključilo, ali smo šli s partnerjem narazen “sporazumno”, je eden ali drugi varal, smo še vedno zaljubljeni ali le veseli, da smo se rešili iz železnega oklepa, kako dolgo smo bili skupaj1 … Torej milijon nekih okoliščin.

vir

No, in ko je vsega skupaj konec, je velikokrat najtežji del to, da se moramo s tem sprijazniti. Kako sedaj gledati na nekoga, ki ti je včasih pomenil vse, danes pa je le prijatelj, kolega, znanec ali mogoče celo nihče2? Povsem logično je seveda, da so stvari še bolj težavne, če še vedno nekaj čutimo do bivšega partnerja ali pa so celo ta čustva še vedno zelo močna. Kako torej preboleti?

Ok, potem pa druga stvar. Ponavadi nam je nerodno, ko preteče že nekaj časa od zaključka3 in znova srečamo bivšega partnerja. Kako se obnašati? Kaj reči?4. In še huje, po parih dneh srečati bivšega partnerja z novo, svežo ljubeznijo! Kaj je še lahko hujšega?

Tretja stvar. Imeti skupne prijatelje, ki so zaradi razhoda ravno tako v nerodni situaciji. Kako se še naprej družiti, ne da bi vsakič srečal bivšega/o?

Break up. Hmm…lahko bi še pisala, pa se bom rajši ustavila…5

  1. čeprav je včasih lahko tudi kratka zveza zelo intenzivna in ob njenem koncu lahko trpimo enako kot, če bi bila daljša [nazaj]
  2. spet odvisno, kako se partnerja razideta [nazaj]
  3. s tem mislim nekaj dni [nazaj]
  4. Tista: “In, kva ti kej?” ponavadi ne izpade ravno najbolje :D [nazaj]
  5. ;) [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »