Change is good. Tako pravijo.

Spremembe so edina konstanta v življenju. To sem nekje zasledila in v bistvu se lahko samo strinjam. Življenje je tako zelo nepredvidljivo in velikokrat si v glavi delamo neke točno določene scenarije, ki pa se potem nikoli ne zgodijo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb, na nek način se jih celo bojimo. Tako zelo se zasidramo v neke tirnice in nismo pripravljeni skreniti s poti, na kateri se nahajamo. Čeprav ta pot mogoče za nas niti ni prava, vztrajamo na njej, hodimo dalje in namesto, da bi ustvarjali nove spomine, se oklepamo starih. Tistih, ki predstavljajo neko lepo obdobje našega življenja, ki pa je minilo, mi pa nikoli nismo šli dalje, nismo naredili novega koraka, nismo se spremenili, nismo sprejeli sprememb, ki nam jih življenje samo ponuja.

Zakaj je to vedno tako težko? Zakaj nas spremembe navdajajo s takšnim strahom? Zakaj je tako grozno zaključiti razmerje, ki že dolgo več ne funkcionira tako kot bi moralo in je samo sebi namen? Samo zato, da ne ostanemo sami, da nadaljujemo življenje na neki že znani, raziskani poti? Zato, ker ne vemo, kaj nas čaka, če vse skupaj zaključimo? Si samo zato ne upamo? Ne razumem. Res ne.

Spremembe so lahko turbulentne, tudi krute, neprijetne in težke. Vendar so nujne, so bistvene, so pomembne, so življenjske. Važno je samo, kako jih sprejmemo in kako se soočimo z njimi. Change is good!

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ljudje smo načeloma čustvena bitja. Ni nam dovolj samo to, da potešimo lakoto in žejo, to da smo oblečeni in da imamo streho nad glavo, temveč večino časa potrebujemo tudi nekaj več kot samo to.

Kadar smo zamorjeni, mogoče samo topel objem ali dolg pogovor, kadar smo srečni, si želimo to srečo z nekom deliti, kadar smo jezni, mogoče hočemo, da nas vsi pustijo pri miru. Vsaj ponavadi je tako, da potrebujemo ljudi okrog sebe, partnerja, družino, sorodnike in prijatelje. Z njimi si želimo deliti slabe in dobre dneve, srečno in žalostno razpoloženje in čeprav obstajajo ljudje, ki so sami sebi dovolj, mislim, da človek ni bil ustvarjen, da postane samotar.

Vendar pa smo po drugi strani tudi telesna bitja, kar pomeni, da v sebi nosimo nek “živalski” nagon in ne samo čustev, misli in duha. Tako nas včasih preplavi samo strast, tista prvinska, ko si želimo samo nekoga na (v) sebi, vročih poljubov, dotikov, brez tuhtanja in treznih misli. Včasih torej potrebujemo tudi samo seks, seks brez pravih čustev, samo neko telesno dejanje. Nekaterim to ustreza, drugi tega niso sposobni, saj se nikoli ne bi mogli spustiti v takšno intimno stvar, če do osebe ne čutijo nekaj več (oz. sploh karkoli). Kadar (in če) pa človeku takšna stvar ustreza, mu verjetno “paše” v nekem danem trenutku, pa potem mogoče še enkrat, dvakrat, desetkrat s to isto osebo. Pa vendar se sprašujem, ali pridemo do stopnje, ko nam seks ni več dovolj? Ko se eden od “frendov” začne zavedati svojih čustev, ko začuti, da se ima super s to osebo, tudi ko se ne prepuščata samo telesnim užitkom, da se lahko s to osebo zelo sproščeno pogovarja. Ali pridemo do stopnje, ko si želimo s to osebo iti v kino ali na večerjo, brez dodatne družbe? Ali mogoče pridemo do točke, ko ne želimo več ločenega dopusta, ko ne želimo več ločenega žuranja, ko se nočemo več pred drugimi ljudmi pretvarjati, da je ta oseba za nas samo znanec in nič več?

Ali se v nekem trenutku iz bolj telesnega pretvorimo v čustveno bitje? Ali postane v tem trenutku seks samo nadomestilo za čustva, občutke, misli?

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

~On~ Mirno se je usedla poleg njega in počasi prekrižala noge. Njeno krilo je razkrivalo ravno pravo mero kože in roke so se mu začele potiti. Nekaj na njej ga je nenormalno privlačilo in ni si znal razložiti kaj. Vsakič ko je šla mimo njega, je točno vedel, da je ona, brez da bi dvignil glavo iznad tipkovnice. Enostavno je začutil njeno prisotnost. A bila je prepovedan sadež, ki pa si ga je tako nenormalno želel okusiti…

~Ona~ Nasmehnil se ji je in občutek je imela, da se bo pravkar stopila kot led na soncu. Sovražila je kadar je to počel, vedno ji je bilo tako nerodno, ker se je počutila kot da vidi skozi njo. Kot da čuti tisto ščemenje med njenimi nogami, vsakič ko jo pogleda. Ni si znala razložiti, kaj je povzročilo takšne občutke v njej, vedela je samo, da si želi občutiti njegovo kožo na svoji…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Enkrat sem prebrala, da se ne smemo preveč ozirati na to, v kakšnem času smo se znašli in v kakšnem stanju je naša družba ter da moramo v ljudeh vedno iskati dobroto, ker ta vsekakor obstaja.

Zadnje čase nekako nisem več prepričana v to, temveč ravno v nasprotno. Vem, da zopet posplošujem, vendar postanem nervozna, ko gledam nepravičnost, zlobo in pohlepnost ljudi. Le kako naj potem človek razmišlja pozitivno in išče dobroto v ljudeh? Dobrota, my ass…

Le kje je pravičnost te družbe, ko mora človek za pošteno opravljeno delo več mesecev čakati na težko prislužen denar in vmes s težkim srcem hoditi po hrano na Karitas ali Rdeči križ? Kje je pravičnost družbe, ki največje “lopove” pusti pri miru in jim omogoča nadaljnje delovanje, medtem ko malega človeka zaradi ene neplačane kazni malodane strpa v zapor? Hudiča, kje je dobrota in pravičnost za vse tiste otroke, ki so jih starši komaj spravili v šolo? Seveda ne po lastni krivdi.

Samo pohlep, požrešnost in nepoštenost lahko vidimo, so sploh še kje tiste stare vrednote, ki so nam jih vedno tako zelo poudarjali? Verjetno so izginile kot poletna vročina in ni mi jasno, kdaj, če sploh, bodo še pokukale na plan. Nekateri bi za denar prodali svojo lastno družino, te zabodli z ostrim nožem v hrbet, ko to najmanj pričakuješ. Včasih so to tudi tisti, od katerih najmanj pričakuješ.

Na žalost pa smo nekateri še vedno naivni in si nočemo priznati, da gre danes zaupati malokomu ter potem vedno znova razočarani…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

September je bil od nekdaj tak prelomen mesec. Že kar nekaj časa nazaj nas je vsako leto spravil za šolske klopi, sedaj, ko smo to obdobje že davno prerastli, pa mi daje nek občutek minljivosti. Poletja je namreč baje z današnjim dnem konec in kmalu nas čakajo oblačni, turobni, dolgočasni in deževni dnevi.

Vendar na nek način paše. Ta zvok nežnega dežja pri odprtem oknu me nekako pomirja, daje mi občutek svobode. Kljub vsej turobnosti, zna biti tudi jesen prav lep letni čas, vedno tako zelo barvit…narava je res čudo. Nikakor pa ne morem mimo rumenih rutic in velikih torb, prav vsako leto me spomnijo na otroštvo, ki je bilo izjemno lepo. Pa ne morem tudi mimo tega, da se ne počutim kot gospa (kot me mimogrede otroci že naslavljajo), saj se včasih sama sebi zdim tako zelo staromodna. Smo bili mi res bolj mirni in ubogljivi ali se mi samo zdi? Ah, za nas so bila glavna igrišča, vaški travniki, žoge, kolebnice, gumitvist, kolesa in kotalke, ne pa Facebook, Messenger, Twitter, Ipod, Playstation…

Ni kaj, iz enega letnega časa v drugega, smo malo starejši in spet malo bolj v zaostanku z vso tehniko in tehnologijo ter posledično bolj oddaljeni od današnje mladine. Od tu torej tisti občutek minljivosti…ah september, spet si tu…

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Nežne dežne kaplje na moji koži in tvoje roke okoli mojega pasu.

Sladek poljub na vrat in pramen mojih skodranih las na tvojem ramenu.

Prijetno hladen večer in dotik ustnic.

Tvoji vranje črni lasje in moj parfum.

Nasmeh in strast.

Ležanje v travi in moč besed.

Vonj poletja in vroč jezik na hladni koži.

Midva sva ubijalska kombinacija.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Gledal me je naravnost v oči in brez vsakega sramu predrzno spustil brisačo, ki je še pred nekaj trenutki ovijala njegovo telo. Uff, kako me je mikalo, da pogledam naravnost v “center” njegovega golega telesa, a nisem mu hotela dati tega veselja in zato nisem umaknila pogleda z njegovih oči.

Medtem, ko sem si jaz, zavita v kopalni plašč, nežno mazala noge z mlekom za telo, je počasi iz omare potegnil črne bokserice. Kot da ne bi sredi tistega velikega prostora stal popolnoma nag, si jih je prav počasi začel oblačiti in naskrivaj gledal, kaj počenjam jaz. Delala sem se, da me njegovo obnašanje ne gane, čeprav mi je šel grozno na živce. Zdel se mi je še eden izmed tistih prepotentnih moških, poln samega sebe z egom nabitim do stropa. Vseeno pa mi moja ženska narava ni dala miru in ko se je obrnil proti omari, sem si ga uspela nekoliko bolj ogledati. Njegova rit je v tistih boksericah izgledala čudovito, mamljivo, čeprav moram priznati, da so vseeno zmagale njegove oči in pogled, ki me je kar hipnotiziral.

Prekleto, nekaj je imel na sebi, kar se z besedami ne da pojasniti in neka čudna energija me je dobesedno vlekla k njemu. Medtem, ko sem imela jaz polno glavo misli, se je on seveda že oblekel, jaz pa sem se še kar ukvarjala s tistim mlekom za telo kot nerodna najstnica.

“Potrebuješ pomoč?” me je vprašal. Super, še šarmanten glas moraš imeti, sem si mislila in prav tisti trenutek sem se stopila…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

…je besedilo ene stare pesmi, ki mi je danes prišla na uho. Moški in ženske smo si tako zelo različni, kot da res prihajamo z dveh različnih planetov. Različni v pogledih na svet in dojemanju stvari. Pa je to res pogojeno s spolom ali enostavno vsakega posameznika določa karakter, pa naj bo moškega ali ženskega spola? Je to mogoče tudi stvar vzgoje?

Moški na prvi pogled delujejo kot mnogo manj zapletena bitja v primerjavi z ženskami. Ko ženska dobi sms od moškega, lahko vsebino le-tega razume nekoliko drugače, v preprostem stavku se zanjo skriva neko ozadje. Da je popolnoma prepričana, stvari preveri še pri prijateljicah, ki njene domneve le potrdijo. No…moški je mislil točno to, kar je napisal, brez kakršnihkoli skritih pomenov.

So le stereotipi, ali povprečni moški razmišlja le o seksu, se s prijatelji pogovarja le o nogometu in avtomobilih ter ima ogromen strah pred resno zvezo? Ali na drugi strani povprečna ženska res sanja o princu na belem konju, verjame v večno ljubezen, obožuje shopping in se ves čas ukvarja z dietami, ker nikoli ni zadovoljna sama s sabo?

Vseeno se mi zdi, da se ženske ponavadi veliko bolj obremenjujemo same s seboj, nam včasih manjka samozavesti in prevečkrat tarnamo o vseh svojih problemih, namesto, da bi čimprej poiskale rešitve. Moški so kar nekako bolj “zrelaksirani”, jim je večkrat vseeno, so mogoče bolj potrpežljivi in lahko več prenesejo…vsaj navzven. Ženske namreč zelo hitro pokažemo svoja čustva, smo bolj vzkipljive, mogoče tudi ranljive?

Je mogoče res kriva vzgoja? Fantke starši velikokrat učijo da ne smejo jokati, jih silijo v to, da se igrajo z avti, bagerji, orodjem, vojaki in pištolami. Ko punčke nekoliko zrastejo, jih mamice že začnejo navajati na gospodinjska opravila, na sinove pa nekatere kar pozabijo.

Težko je narediti nek pameten zaključek, verjetno pa je določanje posameznika samo po spolu, precej veliko posploševanje, ker niso vse ženske nore na romantične komedije in ne marajo vsi moški športa in hitrih avtomobilov. :P

vir slike

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

The person who invented “Happily Ever After” should have his ass kicked. Ta stavek sem enkrat nekje slišala, pa se sedaj niti ne spomnim kje, vem samo, da se zelo strinjam z njim.

Lepo je gledati romantične filme, brati knjige o večni ljubezni, vendar na žalost resnično življenje ni vedno povsem tako. Ne najde vsak tiste “prave osebe”, ne poroči se vsak samo enkrat, ne doživi vsak srečnega življenja z družinico v mali hiški z belo ograjo, dvema otrokoma in psom. Life isn’t a fairy tale! Na žalost ne.

Ne trdim, da “večna ljubezen” ne obstaja, vendar se je tudi za to treba vsak dan znova truditi, noben odnos namreč ne funkcionira sam od sebe. Na začetku je tako ali tako vse zelo lepo, rožnato, zares pravljično, ko imamo tiste metuljčke nekje v trebuhu, ko komaj čakamo da ga/jo vidimo in poljubimo. Potem pa začneta partnerja odkrivati drug drugega, naenkrat ju nešteto stvari moti in zavesta se, da ni popolnega moškega oz. ženske. Če želita ostati skupaj, morata torej sklepati kompromise, si zaupati, vlagati v njun odnos, se veliko pogovarjati, samo ljubezen enostavno ne bo dovolj.

Na žalost je tako, da veliko ljudi išče pravo ljubezen celo življenje, pa na koncu vseeno ostanejo sami in srečna zgodbica, ki so jo imeli v mislih ves čas, se nikoli ne uresniči. Po drugi strani je ogromno parov skupaj preprosto iz navade, iz strahu, da zvezo končajo, ker mislijo, da ne bodo našli drugega partnerja in se na ta način zavarujejo pred tem, da bi ostali sami. Prav tako se ženska pri 35 letih naveliča iskanja in izbere moškega, ki sicer z njo ravna zelo lepo, jo razvaja, preseneča, je zanesljiv, pošten, tudi seks je ok…and that’s about it. Vse je ok, a ni strasti, ni tistih pravih čustev, nikoli se ne skregata, ampak pač…z njim bo ostala “because he’s a keeper”.

Ljubezen nikakor ni tako preprosta kot nam jo prikažejo knjige in filmi, prej ko se zaveš tega, bolje je…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Nisem zimski tip človeka. Ne maram mraza, turobnega vremena, dnevov brez sončnih žarkov, smučanja, šala, kape in rokavic. Ampak danes me je sneg popolnoma očaral – tiste male snežinke nosijo nekaj čarobnega v sebi. Nekaj, kar se z besedami ne da opisati.

Danes bi lahko cel dan sedela ob oknu, pila vroč čaj, opazovala pokrajino okrog sebe in uživala v miru. Zraven bi mogoče celo poslušala “Let is snow”, ki me letos čudežno prav nič ne moti. Ali pa bi nase navlekla tople smučarske hlače (ki jih v resnici nimam :) ) in bundo, stekla ven ter uživala v plesu snežink, se vrgla v sneg in delala “angelčke”, se sankala, kepala in naredila velikega snežaka, potem pa prišla nazaj domov vsa izmučena, mokra do kosti in premraženih rok. Tako kot včasih.

) vir

Realnost je bila drugačna. Moj plašč je bil tako zjutraj namesto črne, kar bele barve, ker sem pozabila rokavice, so mi roke zmrznile zaradi držanja dežnika, na poti nazaj iz službe pa ni bilo več sledu o prijetni belini, temveč sem se srečala s samimi lužami in grdimi rjavimi gmotami snega. Fuj in fej. Na srečo se mi ni bilo treba podati še v prometni kaos, saj ko vidiš vso to nestrpnost na naših cestah, te vse mine. Na živce pa mi gredo tisti malomarni vozniki, ki so preleni, da bi si spodobno očistili avto, preden se podajo na pot. Nekaterim se snop luči komaj vidi izpod tiste gmote snega, zadnja in stranske šipe pa tako ali tako niso dovolj pomembne, da bi jih bilo vredno očistiti. Ob vsem tem pa je najbolje še to, da ima vaš jekleni konjiček obute slabe letne gume. Zlata vredno.

Ja, prvi pravi zimski dan. Za otroke nekaj najlepšega, za večino odraslih pa trn v peti. Predlagam, da se samo za trenutek vrnete v čas otroštva – potem vam bo današnji dan (in dnevi, ki sledijo) celo všeč.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »