Upanje umre zadnje in razmišljati moramo pozitivno, sem zadnjič rekla prijateljici. Ni se ravno strinjala z mano. Rekla je, da mora imeti vsak človek razlog, za katerega je vredno živeti, da mora vsak najti smisel življenja, torej imeti nekaj zaradi česar se je vsakič znova vredno pobrati in iti dalje. Nekateri ta smisel najdejo v družini, drugi v službi, tretji v hobiju, četrti v potovanjih, deseti v dobrodelnosti, osemnajsti v naravi, stoti v glasbi, nekateri pa v ničemer.

Je res tako? Vsi se slej ali prej vprašamo, zakaj smo tu, kaj počnemo in kaj je smisel vsega. Moramo res imeti razlog, da si sploh želimo živeti? Verjetno je res tako. Če človek izgubi celo družino, tega verjetno nikoli ne preboli, mogoče samo sprejme, da mu je usoda (ali kdorkoli že?) prinesla takšno preizkušnjo in najde uteho v drugih stvareh. Vendar, kaj stori, če mu ne uspe? Kaj, če se ne more več nikoli zaljubiti in biti srečen, kaj če sovraži svojo službo, kaj če vsak vikend preživlja sam, zaprt med štirimi sivimi stenami? Kaj če je dobra duša, a tega nihče ne vidi? Ok…še vedno se ne vda in gre dalje, poskuša razmišljati pozitivno, pa vendar…ali pride do točke, ko se mu ne zdi več vredno živeti? Ko ni več ne cilja, ne razloga in ne čustev. Ko je vse temno, pesimistično, slabo, grozno in bedno.

Življenje ni pravljica in tega se prej ali slej zavemo vsi, nekateri že v ranem otroštvu, drugi nepravičnost tega sveta začnejo spoznavati v najstniških in študentskih letih, tretji pa šele takrat, ko zares odrastejo. Pravijo, da sit lačnega ne razume in ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Vsi znamo biti prekleto pametni, kadar govorimo o nekih hipotetičnih situacijah, ali takšnih, v katerih se nismo znašli sami, nihče pa ne more zadeve res razumeti, če sam nikoli ni bil v enakem položaju. Zato nehajmo pametovati in poskusimo le razumeti, razumeti, da se skoraj vsak človek včasih znajde v ne preveč optimističnem obdobju svojega življenja, poskušajmo mu takrat stati ob strani in mu ne pustiti, da pade in zabrede v črne misli.

Poskusimo enostavno biti tam, ga samo poslušati in mu dati vedeti, da ni sam…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Biti starš je verjetno ena najtežjih nalog na svetu. Opraviti svojo nalogo dobro in po dvajsetih letih sam sebi reči, da si svojega otroka vzgojil v poštenega človeka, zasluži vse pohvale.

Sama otrok še nimam in zato niti ne želim “pametovati”, kakšna vzgoja je dobra, kaj starši počnejo narobe in kritizirati vzgojnih prijemov. Verjamem, da večina staršev želi svojim otrokom najboljše, se trudi in uči iz dneva v dan, kakšno vzgojo ubrati, da bo njihov otrok nekoč zrastel v dobrega človeka.

Najtežje je verjetno v času pubertete, ko se ponavadi otroci s starši ne strinjajo v ničemer, vse bi radi naredili po svoje, počutijo se dovolj odrasle, da odločajo o svojem življenju, staršev pa niti ne pustijo blizu. Nekateri od staršev tako niti ne vedo, kaj se dogaja z njihovim mladostnikom, o čem razmišlja, s kom se druži, kam zahaja, kaj ga muči ipd. Takrat so starši v najbolj neprijetnem položaju, saj morajo biti neomajni, nepopustljivi in skrbno bedeti nad otrokom. Nekateri pa tega enostavno niso sposobni, svojemu otroku bi rajši bili prijatelji kot starši, mu dovolili da gre v soboto zvečer ven in se vrne kadarkoli hoče. Niti se ne bi pozanimali, s kom in kam se odpravlja ter kako namerava priti domov. Lažje je pač otroku stisniti v roke 50 evrov in mu zaželeti lep večer. Lažje mu je izpolniti vsako njegovo željo, pa naj bo to nov mobitel, nov računalnik ali fotoaparat, kot pa mu dati vedeti, da si bo moral katero od teh stvari zaslužiti. Nekoliko težje se je z njim dejansko tudi ukvarjati, se useti in lepo pogovoriti in poiskati izvor vseh težav.

Po mojem mnenju bi moral vsak srednješolec vsaj en mesec poletnih počitnic opravljati počitniško delo, pa naj bo slednje kakršnokoli. Delo v trgovini, na bencinskem servisu, za proizvodnim trakom, kot pomoč v pisarni ali kjerkoli drugje. Tako bo vsaj nekoliko bolj znal ceniti prislužen denar in se začel zavedati, da mu ne more biti vse na pladnju prinešeno. Nekateri starši pa delajo ravno nasprotno – sin ali hčerka tako komaj pridobi vozniško dovoljenje in že pred hišo stoji popolnoma nov avto, čeprav vedo, da si ga ta otrok ne zasluži. Nekateri starši tako svojim otrokom dajejo takšno potuho, da me je groza. Le kako potem, ko grem mimo neke srednje šole, ne bi slišala izjav tipa: “Ej dons zjutri sm pa dedku ukradla 5 eurov, pa še čike. Res hudo an.” Se naj potem čudimo vsem posnetkom, ki pridejo na svetovni splet in prikazujejo, kaj vse se dogaja v naših šolah? Kaj delamo narobe? Se je svet res tako zelo spremenil?

Resnično ne vem, ali ljudje, ko se staramo, nekako drugače gledamo na mlajše generacije, vendar sama srečam zelo malo najstnikov, ki se znajo primerno obnašati, ki imajo delovne navade in ne delujejo kot, da so ravnokar prišli iz živalskega vrta. Vedno znova me pripravijo do tega, da se spomnim svojih najstniških let in začnem razmišljati, kakšna je bila moja generacija. Se mi samo zdi, ali je res vsako leto huje?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Hladen večer. Z družbo se zatečemo v bližnji lokal na vroč čaj. Sadni z limono. Jagoda z vanilijo – tega si vedno pil ti.

Tam sem s telesom, a z glavo niti približno ne. Slišim vrsto različnih pogovorov, v ozadju celo neko glasbo, a ne poslušam. Misli mi odtavajo daleč stran, spomini mi ne pustijo dihati. Vsaka malenkost me znova in znova spomni nate. Za tistim narejenim nasmehom, se v resnici skriva globoka žalost. Delam se, da sem ok, čeprav vsi opazijo, da me nekaj muči. Pravzaprav vsi natančno vedo, kdo me muči.

Hočem se izklopiti, nisem razpoložena za druženje. Vozila bi se ure in ure, šla bi daleč stran, pobegnila od bolečine, če bi bilo to mogoče. Pa ni. Tvoja senca je prisotna povsod. Zjutraj pijem kavo iz skodelice, ki si jo včasih uporabljal ti, spim na tvoji strani postelje in sanjam o tebi. Sanjam o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

I really miss you…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

  • Ker je že sedaj ob 7h zvečer tema, ko pa bomo ob koncu meseca prestavli uro, bo mrak padel že ob šesti uri, da ne govorim o tem, da bodo dnevi vse krajši.
  • Ker jesen s sabo prinese deževne dni…pa veter…in mraz.
  • Ker se začnemo zapirati med štiri stene, saj ni več tako prijetno biti zunaj.
  • Ker so dnevi bolj temačni in depresivni.
  • Ker se je potrebno bolj toplo obleči.
  • Ker je konec razvajanja na sončku ob pitju kave in branju knjige.
  • Ker ni več pravega užitka, da bi si privoščil kepico sladoleda. Ali pa dve.
  • Ker se že sedaj nekateri pogovarjajo o tem, kje bodo za novo leto.
  • Ker bo kmalu tema, ko bom šla v službo in prišla iz nje.
  • Ter zato, ker za jesenskim letnim časom pride ZIMA!
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Moški sreča žensko. Zaljubita se. Par živi srečno do konca svojih dni. Realnost je popolnoma drugačna, življenje namreč ni pravljica.

Moškemu gre ženska že malce na živce, spremenila se je…tudi on se je spremenil in njun odnos ne funkcionira več najbolje. Zato zadnje dneve vedno več časa preživi v službi, ravno zato, da mu ni potrebno poslušati njenega blebetanja. Tudi ena od sodelavk preživlja večere v pisarni, okupirana z e-maili in nerešenimi zadevami. Včasih se srečata v kuhinji, ko že vsak od njiju nujno potrebuje kavo, saj pred monitorjem ne zdržita več. Mogoče jo kdaj “časti” kavo…ali pa vročo čokolado. Vsak pije svojo kavo in pogovor hitro steče, sem in tja je slišati glasen smeh.

Njej je on simpatičen, pravzaprav več kot to…privlači jo. Ona je samska, vsak večer stopi v prazno stanovanje, nahrani mačka, poje na hitro pripravljeno večerjo, skoči pod tuš in naravnost v posteljo. Sama. Ta tip ji je všeč, a noče razmišljati o njem, saj točno ve, da ima punco, celo videla ju je že skupaj. Zakaj bi sploh razmišljala o njem?

Zvečer se spet srečata v kuhinji in klepet traja malce dlje kot včeraj…jutri se zgodba ponovi. In ponavlja se dan za dnem. Ona si zvečer, ko leži sama v postelji zaželi, da bi bil poleg nje on, a v istem trenutku sama sebe opomni, da tega ne bi nikoli storila. Ne, ona pa že ne bi šla v posteljo z zasedenim tipom. Ona nikoli ne bi bila druga ženska, zato razmišljanje o njem nima nikakršnega smisla in zgodba v njeni glavi se mora zaključiti. Vsaj tako prepričuje sama sebe.

Naslednji večer se srečanje v kuhinji konča s povabilom na pijačo. Naj sprejme? Gre samo za nedolžno pijačo, kljub temu, da si ga želi in bi ga slekla do golega prav tam, v tisti mali kuhinji?!

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

September je spet tu. Mesec, ki me zadnja leta vsakič znova opomni, da je tiste prave otroške brezkrbnosti konec in da sem že nekaj časa v svetu odraslih, kjer se je treba soočiti s problemi, sprejemati odločitve in se prebijati skozi vsakdanjik.

Vsako leto me september preseneti z dejstvom, da ura res teče in nič ne reče. Vsakič se namreč sprašujem, kako je lahko že konec avgusta in s tem tudi poletja, zakaj je zjutraj spet tako hudičevo mraz, zakaj je ob pol devetih zvečer že tema, zakaj drevesa že počasi zgubljajo listje in predvsem, kako se lahko čas tako hitro obrača. Presenetijo me mali bratranci in sestrične, ki me z odgovorom na vprašanje “Kateri razred si že ti?” vedno pustijo odprtih ust, saj se mi za nekatere zdi, da so bili ravno lani prvošolčki, sedaj pa že skoraj zaključujejo osnovno šolo. September me prav vsako leto sili k temu, da se vprašam, kam beži ta čas in če je res že tako dolgo tega, ko sem jaz prvič prestopila šolski prag. Je.

Ja…september. Mesec, ki me spomni, da je jesen že skoraj tu, da bo kmalu čas slabega vremena in da bo kmalu tudi zima pokazala svoje roge. Bi mogoče še kdo šel nazaj v poletje? :)

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Dolgo že nisem nič napisala. Pa ne da se mi ne bi nič dogajalo, ne da ne bi imela mnenja o vseh stvareh, ki se dogajajo okoli nas, ne da ne bi imela domišljije za raznorazne zgodbice. Ne, to niso razlogi, da tale blog sameva že kar nekaj časa. Enostavno ni tiste prave volje. Ni tiste nestrpnosti v prstih, ki komaj čakajo, da se dotaknejo tipkovnice in iščejo črko za črko. Je samo skupek napisanih besed, ki jih prav hitro doleti tipka delete…

Lepo je prebrati, kaj se ti je dogajalo leto dni nazaj, kaj si mislil o tej ali tisti zadevi, kakšni občutki so te obdajali, o kom si preveč razmišljal. Zato hočem pisati. Hočem naslednje leto na isti dan sedeti tu, v tej mali sobici in prebrati tale zapis. Vendar potrebujem voljo, potrebujem tiste črk željne prste, potrebujem hitre misli, ki letijo na ta virtualni papir. Zaenkrat vsega tega še ni. Ampak jaz sem tu, z vsemi občutki, ki jih niti ne znam opisati, z mnenjem, ki ga ne znam pravilno predstaviti.

Sem pa tu. Zaenkrat samo berem…

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Usoda ali naključje? Sreča ali trud? Plus ali minus?

Vsak od nas se je verjetno ne samo enkrat, ampak večkrat vprašal, kaj je smisel življenja, kako smo se znašli na tem planetu, kaj naj bi v življenju morali doseči, zakaj so stvari take kot so in kdo ali kaj z nami upravlja. Zakaj prekleto obstaja tako nesorazmerje na tem svetu? Bi bilo tako zelo dolgočasno, če otroci tam nekje v Afriki ne bi bili podhranjeni, če bi vsakdo na tem svetu imel za kos kruha, če ne bi bili nesrečni vedno eni in isti ljudje, če otrok star tri leta ne bi izgubil obeh staršev v prometni nesreči in če bi vsi starši otrokom lahko privoščili tisto malo igračo, za katero jih prosijo že nekaj mesecev?

Bi bilo tako zelo grozno, če bi na tem svetu obstajalo sto razkošnih in bogato opremljenih jaht manj? Če se osemnajstletni naduti mulci ne bi okoli vozili v pregrešno dragih Audijih in BMW-jih in če bi nek milijonar imel v garaži tri ali pet avtomobilov manj? Bi bilo tako hudo, če bi nekdo za neko normalno kosilo plačal 10, namesto 100 evrov?

Je res vsak svoje sreče kovač ali so nam nekatere stvari enostavno položene v zibelko? Je otrok, ki se rodi fotru, ki pije in pretepa svojo ženo sam kriv, da živi v takšni družini? So starši, ki svojim otrokom ne morejo vsako leto podariti počitnic na morju slabi in neuspešni, kljub temu, da garajo celo življenje, da bi otrokom nudili vse? Mislite, da njih ne stisne pri srcu, ko gledajo, kako drugi starši svoje otroke peljejo poleti na morje in pozimi na smučanje?

Pravičnosti na tem svetu nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Vedno bodo na eni strani nesramno bogati ljudje in na drugi reveži, ki nimajo niti za vsakdanji kruh. Vedno bodo razlike, ki jih ne bo popravil noben sistem, noben človek in noben dobrotnik.

Ostaja nam samo upanje…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Osladna bom. Ampak ta trenutek enostavno moram biti, pravzaprav hočem biti. Zato, ker sem premalokrat tako zelo dobre volje, zato ker premalokrat cenim življenje, takšno kot je in zato, ker me premalokrat navdaja toliko optimizma.

Vesela sem, ker je vse ok. Vesela, ker mi je bila dana priložnost, da spoznam čudovite ljudi. Vesela, ker me je življenje presenetilo in ker vem, da presenečenj še ni konec. Seveda se zavedam, da bom kdaj pa kdaj soočena tudi s tistimi negativnimi, ampak hkrati vem, da bom prebrodila tudi te in iz njih potegnila tisto najboljše. Vesela sem, ker lahko začutim ljubezen. Ker se lahko iskreno veselim z nekom. Vesela, ker sem lahko ganjena. Vesela, ker si me zadnjič močno objel in sem začutila bitje tvojega srca.

Dobre volje sem, ker se spomnim malih stvari in se mi ustnice razlezejo v nasmeh. Polna sem energije in ko poslušam tale komad, ne morem biti pri miru in bi šla ta trenutek žurat. Nazdravit. Se razmetavat po plesišču, se spogledovat s tabo in te spravljat ob pamet. Oblečena bi skočila v morje, bosa tekla po plaži in s tabo doživljala sončni vzhod. Se vozila z rdečim kolesom, jedla čokoladno torto in pela karaoke.

Veliko stvari me še čaka in tu sem, da jih doživim. Let’s start ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Ko se dan počasi spreminja v noč, ko ni ne svetlo in ne temno, znajo stvari postati nevarne in skrivnostne. Noč ima seveda svojo moč…

Ko tako stojim na nekem peronu in ni daleč naokoli nobene žive duše, sliši se samo zvok avtomobilov, ki drvijo skozi križišča, se spomnim ene od najinih noči. Rdeča luč na semaforju, premočne luči avtomobilov in uličnih svetilk, hladen zrak, mrzle roke, vonj snega – vse me lahko spomni nate. Dež in sonce, melodija na radiu, piš vetra…tako preprosto je…

Najine noči so bile divje in tudi mirne, hladne in tople, tihe in glasne, dobre in slabe. Bile so.

I don’t miss you anymore…

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »