…2008 seveda. Eno koledarsko leto se je končalo, drugo začelo, spremenilo se zame osebno ni popolnoma nič, razen letnice na koledarju. Nisem sprejela nobenih novoletnih obljub, nisem si zadala kakšnih posebnih ciljev, pravzaprav o tem niti nisem imela časa razmišljati. Če sedaj pomislim, se verjetno niti ne spomnim vseh dogodkov iz preteklega leta, vseh malih pripetljajev, vseh slabih trenutkov, raje se spominjam tistih lepih.

Februarja se je zame začelo novo poglavje, začela sem namreč z novo službo. Na začetku je bilo seveda težko, ni se mi niti točno sanjalo, kaj bom počela, kako bo vse skupaj potekalo in kam sem sploh prišla. Nisem poznala ljudi in prvi dnevi niso bili prav prijetni. Ko sedaj pogledam za nazaj, se lahko samo nasmehnem. Ne samo, da mi je delo, ki ga opravljam všeč in da se tu dobro počutim, poleg tega sem spoznala čudovite ljudi, ki jih sedaj lahko štejem za prijatelje. Ljudi, s katerim se lahko dejansko dobim tudi izven službenega časa, s katerimi lahko delim prijetne in malo manj prijetne trenutke v svojem življenju, s katerimi se lahko smejim na ves glas in sem lahko takšna kot sem, brez prisiljene vljudnosti in nasmeškov.

Lansko leto sem bila veliko bolj lena, nikakor se mi ni uspelo spraviti h konkretnemu delu in diplomska naloga me tako še vedno čaka. Glede na to, da tudi rada berem, je bil ta del lani zelo močno zanemarjen, mislim, da lahko knjige, ki mi jih je uspelo prebrati preštejem na prste rok. Sem pa postala obsedena z vsemi mogočimi nadaljevankami, ki so mi vsak teden ukradle kar nekaj časa in včasih tudi živcev. Še vedno tudi nisem našla športa, ki bi me navdušil in bi se z njim redno ukvarjala, to bo mogoče letošnja naloga.

Počitnice so bile letos zelo prijetne, malo sem in tja, čas je tako ali tako švignil mimo, ne da bi se tega prav dobro zavedala. Nekateri odnosi pa so v 2008 tudi zbledeli, zmanjšalo se je število klicev in sms-ov, niso mi bile več znane vse podrobnosti in danes mogoče o nekaterih ljudeh vem veliko manj kot pa včasih. Bilo je tudi nekaj bridkih izkušenj in napak, ki bi me morale nekaj naučiti in biti popotnica za naprej. Tudi te so del življenja in imajo nek svoj smisel, čeprav ga v tistem trenutku ne vidimo.

Pa ljubezen? Hmm… Tudi ta lani ni bila moja sopotnica :)

In kaj me čaka v letu 2009? Pustim se presenetiti. Pustite se tudi vi! SREČNO ;)

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Nikoli te nisem prebolela. Nisem znala in nisem hotela. Hotela sem te še vedno imeti ob sebi in ker te ni bilo, si ostal v mojih mislih in v mojem srcu. Nikoli nisi čisto zares odšel. Nisem ti pustila.

Nisi naredil tistega zadnjega koraka, nisi zaloputnil vrat, nisi pozabil moje telefonske številke, prevečkrat si se spomnil name, nikoli nisi bil samo prijatelj.

Pojavljal si se v mojih sanjah, vedno znova. Ob meni je ležal nekdo drug, vendar sem jaz vseeno čutila tebe. Čutila tvoje močne roke, kako polzijo po mojem telesu in mi ne dajo miru, čutila tvoje vrele ustnice in videla tvoj obraz, tvoje oči, ki so me gledale tako nedolžno. Vendar nisi bil ti, bil si samo plod moje domišljije.

Ti pa si se zbujal vsako jutro v drugi postelji, moja te že davno ni več zanimala, razen takrat, ko ni bilo na voljo nobene druge. Življenje je brzelo mimo mene in tavala sem nekje v tistem labirintu, v katerem si me pustil. Ubijala sem sama sebe in bila tako neumna, da sem ti vedno znova pustila, da se mi približaš. Da mi ukradeš še en del srca, da me vzameš in na koncu pustiš kot pozabljeno cunjo nekje v kotu sobe. Bila sem slepa in spregledala vsako tvojo napako, preslišala vsako tvojo žalitev in lagala sama sebi.

Dokler ni počilo. Tisto noč sem zadnjič jokala za tabo…

vir

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ura zazvoni.

Vstanem.

Se oblečem.

Pospravim posteljo.

Grem v kopalnico.

Vlak.

Poslušanje muzike.

Tresoča vožnja.

Tečna mularija.

Pekarna.

Hoja.

Hladen zrak.

Nestrpni vozniki.

Prihod v službo.

Jutranji čaj.

Čekiranje mailov.

Delo.

Kava.

Delo.

Pisarniške fore.

Ugasnem računalnik.

Šal in plašč.

Hoja do postaje.

Vlak.

Dremanje.

Doma sem.

Večerja.

Sprehod.

Računalnik, knjige, tv, druženje…

Pod tuš.

Že spim.

vir fotke

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Z jutrišnjim dnem se začenja december. Pravzaprav veseli december1 – z vsemi božičnimi in prednovoletnimi žurkami, s prevelikimi količinami popitega alkohola, z Miklavžem, Božičkom in Dedkom Mrazom, z ekstra polnimi nakupovalnimi centri, z vsemi prazničnimi dobrotami, s prostimi dnevi, z nešteto poslanimi SMS sporočili, z božičnimi ni novoletnimi popusti, z okraski, s polnimi parkirišči pred nakupovalnimi centri, s snegom (?)…

S čim še? S praznimi denarnicami konec meseca, s preveč zasedenimi ljudmi zaradi vseh zabav, s sankanjem in smučanjem, z brezglavnim iskanjem pravih daril, z depresijo, s katero se ukvarjajo vsi tisti, ki za praznike ostanejo sami, z belimi strehami2, s preveč polnimi mizami, s kuhanim vinčkom, z božičnimi stojnicami, s plani, kje, s kom in kako preživeti Novo leto, z vprašanji “Kje boš pa za Nov let?”, s srečnimi družinicami, z nekaj klasičnimi čestitkami, ki jih prejmemo po pošti, s potico, z dodatnimi kilogrami konec meseca, z vsako leto istimi komadi na radijskih postajah3, s svetlikajočimi se lučkami, z okrašenimi hišami, s petardami4 in pokanjem, s snežaki, rokavicami in kapami, s Home Alone I, II, III in IV…

vir

Did I forget anything?

  1. tako mu vsaj pravijo [nazaj]
  2. no, te je prinesel že november ;) [nazaj]
  3. Last Christmas, Bela snežinka, All I want for Christmas… [nazaj]
  4. :mad: [nazaj]
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Ko so Američani 4. novembra pisali zgodovino in za 44. predsednika izvolili temnopoltega Baracka Obamo, je bil svet navdušen. Vsi so pozdravljali odločitev ameriškega naroda, temnopolti prebivalci niso mogli skriti solz, navdušenje je bilo neopisljivo. Po vseh novicah in oddajah, o tem, kaj se bo spremenilo in kaj lahko pričakujemo od novega predsednika, so mediji kmalu načeli temo o tem, kdaj bo Evropa dobila “svojega Obamo”.

Kdaj bodo torej Evropejci sposobni za predsednika/ico izvoliti predstavnika manjšine? Nemci Turka? Francozi muslimana? In še bolj konkretno, kdaj bo Slovenija sposobna za predsednika/ico izvoliti Roma ali pa nekoga, katerega priimek se konča na IĆ? Kdaj bomo postali tako “mešana”, multinacionalna družba, da se ne bomo več delili samo na Slovence in “ta spodnje”? Kdaj ne bomo več opazili razlik med imenoma Ana Novak in Dragana Vujinović? Kdaj nekega otroka na vasi ne bo sram povedati, da mu je ime Adis, ker ga bo strah, da se mu bodo vsi smejali? Sploh kdaj?

Sama nisem nikoli želela ljudi deliti na ene in druge, kar se tiče narodnosti ali vere, zato ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki tako vzgajajo tudi svoje otroke. Vsak lahko spoštuje svojo kulturno dediščino in versko prepričanje brez, da bi mu bilo zato potrebno zaničevati druge vere in narode. Nihče od nas si narodnosti ni izbral sam in sterotipiziranje, ki se ga vsi tako radi poslužujemo, je najlažji izgovor, da nekomu ne damo priložnosti, samo zato, ker je “čefur”, “cigan”, “makaronar” ipd.

Je torej gospodična Novak res bolj sposobna od gospodične Vujinović samo zaradi svojega priimka? Koliko “Neslovencev” imamo ali smo kdaj imeli na položajih predsednikov uprav, poslancev, ministrov, vodij organizacij…? “Na položajih naj bodo pa kr naš’ lj’dje,” je izjavil eden od mimoidočih, ko ga je novinar vprašal, če bi volil Roma. Ali res obstaja kakšen konkreten razlog za tak odgovor?

Bi bil kdo od vas pripravljen voliti predstavnika manjšin? Če ne, zakaj ne?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Želiš si bolj kot jaz. Tega več ne moreš skriti. Preberem te tako enostavno kot zgodbico za lahko noč. Čutim, kako me gledaš, postal si tako očiten, da to opazijo tudi drugi. Preveč si dovoliš, takšni dotiki ne morejo biti več samo naključni. Misliš, da ni nihče nič opazil?

Ampak tudi jaz bi tebe…

Tiste tvoje sladke ustnice, vranje črni lasje, nagajive oči in nesramen jezik.

In tvoje močne roke…le kaj bi počele z mano?

Naj preverim?

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Na začetku je bil le eden izmed sodelavcev – enak kot vsi ostali. Ni se ji zdel nič posebnega, v bistvu ga ni niti opazila, bil je pač tam nekje, srečevala sta se na hodnikih, vratih, stopnicah, se kdaj pa kdaj skoraj zaletela pri balonu z vodo in verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi bilo tiste službene žurke.

Službena zabava…vsi zamujajo, eden po eden kapljajo v restavracijo, vzdušje je super, ni tiste pisarniške zategnjenosti, folk se zafrkava, med nekaterimi se krešejo iskrice, vsak nov kozarček popestri dogajanje. Restavracija kmalu postane dolgočasna, v krvi je že preveč alkohola, išče se novo zatočišče. Ona ga najprej sploh ne opazi, kasneje spregovorita nekaj besed, govora je predvsem o službi…o tem, kako se je vklopil v novo okolje, saj se jim je pridružil pred kratkim. Nič drugega, nobenih pokvarjenih šal, nobenih dotikov, nič seksi pogledov…strogo profesionalen odnos.

Vmes družba najde pravi žurerski lokal, glasba je super, smeha je na tone, plesa še več. Ko zvrne še eno tekilo in se v ritmih salse odpravlja na plesišče, se ji pridruži on in zgodba se lahko začne. En korak sem, dva tja, obrat levo pa desno, ni kaj, tip obvlada, a še vedno je samo sodelavec. Nič prepovedanih dotikov, nič božanja, še manj tistih sočnih ustnic…samo nasmeh – eden za drugim.

V ponedeljek so vsi spet bolj resni, ni govora o zabavi, alkoholu, nevarnem plesu…nada. “Še dobro, da se ni nič zgodilo, itak ne bi bla nikol s sodelavcem,” razmišlja med pisanjem e-maila. Ura je 16.45, ravno se odpravlja na stranišče pred odhodom domov, ko ji začne oranžno utripati eno izmed še odprtih okenčkov. Skype. “Ja, kdo se je pa spet ob petih neki spomnu,” se že jezi v mislih, dokler ne vidi od koga prihaja sporočilo.

On: “Dobr plešeš ;)

Ona: “Ja, tnx…I guess :)

On: “You’re welcome ;) A jst si pa ne zaslužim pohvale ;)

Ona: “Hmm…o tem morm pa še mal razmislit ;)

On: “Ah, dej, dej. Lohk bi pa tole kdaj ponovila…aja, brez ostalih sodelavcev, seveda :)

Ona: “Aja, ples misliš :)

On: “Ah, ples je samo ena izmed stvari… Velik se še da narest… Lohk pa začnemo z masažo, vidm, da tmle še komi sediš, ti kr ene par stvari manjka, se mi zdi…”

Ona: “Ja, ti pa res veš, kva men manjka :) Aja, o kakšni masaži to govorimo :) )”

On: “Prid sem pa ti bom pokazal ;)

In tako se je pogovor nadaljeval, se stopnjeval, dražila sta en drugega in se komaj zadrževala, da se nista začela na ves glas smejati. Komaj je še lahko pri miru sedela na tistem trdem stolu, kolena so ji že postajala mehka…hudirja, pa samo brala je njegove besede, kaj bo šele, ko bo zraven nje. “Dej zresn se, nehi se obnašat ko ena zmešana najstnica,” si je rekla…

Nadaljevanje sledi…

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ponedeljek se je začel presenetljivo lepo, vstala sem namreč brez večjega problema, zeblo me niti ni preveč močno, vlak skorajda ni zamujal in tokrat se nisem usedla zraven kakšnega čudaka.

Ponedeljek pa seveda ne bi bil ponedeljek, če vse teklo kot po maslu. Kljub časovnemu roku, ki se je iz minute v minuto vztrajno bližal, si je računalnik odločil vzeti dopust. Vsi, od katerih sem potrebovala informacije, so bili seveda nedosegljivi, e-maili pa so leteli v inbox, kot da bi bil sodni dan. Potem pa še vprašanja: “Koliko nam še manjka? Kako stojimo? Bo šlo še danes?” Da se človeku zmeša, ampak ok…se malo umiriš, globoko vdihneš in si rečeš: “Še 15 minut, pa gremo na kavico.”

vir

Ne, ne, ne…no coffee for you today. Hitro zmaži tisti sendvič za mizo in delaj naprej, uporabi možgane, napni oči in ušesa, preveri, zapiši, izračunaj, poišči, pokliči, odgovori – pač delaj! In ko se ti zdi, da se ti bo glava razpočila in da je sedaj res dovolj…hmm…ne, ne…gremo na sestanek, ki se seveda zavleče tja do petih. Potem pa hitro dokončaj še to tabelco, odgovori na tisti e-mail, si označi vse stvari, ki te čakajo jutri, med drugim preglej, kaj te na “to do list” čaka že kar nekaj dni in pojdi domov ves živčen.

Domači prag prestopim tam okrog pol sedmih in najraje bi se samo vrgela na kavč. Potem pa naj bi bili ponedeljki fajn? Not to me!

No…me je pa doma čakal slasten krof :P

Ah, smo nekateri z malim zadovoljni ;)

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

“Nekateri otroci še tega nimajo!” so nam v otroštvu velikokrat znale reči mame, ko nam pripravljeno kosilo ni najbolj dišalo in smo se nad njim zmrdovali. Če je bila neka igrača popularna in so jo imeli vsi, smo jo ponavadi želeli še sami. Seveda nismo znali ceniti, da imamo streho nad glavo, hrano, možnost šolanja, toplo posteljo, predvsem pa ljubečo družino. Vedno je tako, da ne znamo ceniti vsega kar nam je dano in vsako stvar jemljemo preveč samoumevno. Še danes, ko smo že davno odrasli, si včasih zaželimo, nekaj, česar ne moremo imeti in jamramo, jamramo, jamramo…

Nekdo je zadnjič rekel: “Preveč smo se navadili na vse dobre stvari in preveč nam je lepo. Kmalu bo šlo vse navzdol.” Človek ob takih besedah začne razmišljati in se vpraša, kaj bi bilo, če bi se moral boriti za drobtinico kruha, če ne bi imel tople postelje in bi svoje noči preživljal trepetajoč od mraza med vlažnimi štirimi stenami. Če mu ne bi bila dana možnost delati in ustvarjati, če mu ne bi bila nudena pomoč ob zdravstvenih težavah. Če bi živel človeka nevredno življenje…

Nam je res prelepo? Res je, da nimamo vsi visokih plač, da ne moremo vsi razmetavati z denarjem, da ne moremo vsi kupovati dveh stanovanj naenkrat. Da nimamo vsi vikendov na morju, da nismo vsi solastniki velikih delniških družb, da si ne privoščimo vsi vsake stvari, ki nam pade v oči, ampak priznati si moramo, da nam vseeno ni slabo.

Danes ima že vsak mulc svoj mobilni telefon, skoraj ni družine, ki ne bi imela računalnika in dostopa do interneta, tiste z večjimi otroci imajo pri hiši že dva ali več avtomobilov. Nekateri si privoščijo počitnice večkrat na leto in mogoče jim ostane še nekaj denarja, ki ga izkoristijo za finančne naložbe. Človeštvo je v kratkem razvilo čuda, ki si jih nikoli nihče ni upal niti predstavljati. Baje smo pristali na Luni in kmalu bodo poleti v vesolje le še ena od turističnih atrakcij, ki bodo na voljo bogatim petičnežem.

null vir

Dosegli smo veliko, a kljub temu človeška neumnost ne pozna meja in napake iz preteklosti nas niso veliko naučile. Vsi borzni indeksi so se danes gibali v rdečih številkah, nafta je zdrsnila pod 90 dolarjev in finančna kriza je svoje kremplje pokazala tudi Evropi. Ljudje tarnajo, da živijo iz meseca v mesec slabše, revnih in socialno ogroženih je vedno več, denarja pa vedno manj.

Se nam in našim naslednikom slabo piše? Nas lahko svetovna recesija res pripelje v tretjo svetovno vojno? Kdo bo koga? …

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Komad, ki jo zadane v dno duše. Komad, ki s svojim besedilom natančno povzame njeno počutje. Komad zaradi katerega ji po licu spolzi solza…

“Je sploh vredno?” se vpraša. Je vredno razmišljati, povzemati vse pretekle dogodke, se spraševati, si razbijati glavo… Si želeti in upati? Ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Je za vse kriva usoda, smo le lutke, s katerimi nekdo upravlja? Lahko vplivamo na svoje življenje in na potek dogodkov v njem ali pa smo le mala, šibka bitja, ki živimo kakor nam je dano? Je ljubezen lahko resnična in večna, ali je le pojem, ki so ga ustvarili vrli pesniki in pisatelji? Ali je sploh kdaj obstajala…ljubezen med njima?

Počutila se je kot kamenček na dnu morja, pozabljen od vseh, nepomemben, tisočkrat pohojen…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »